Díhanje je prenos kisika v telo
in izločanje ogljikovega dioksida iz telesa.
Temelji na procesu difuzije -
prehajanja plinov iz območja z višjo
v območje z nižjo koncentracijo
skozi polprepustno membrano.
Vsi aerobni organizmi morajo dihati,
da preživijo. Wikipedija
Najprej pa - same lepe stvari. Zaključil sem deveti teden, recimo. Deveti teden nič ne špara niti v "ta novem" programu. Treba je odteč tisto znamenito 10-1-20-1-15-1-10 verigo. To je pravzaprav čisto pravi tek, ki traja eno uro. Dve minutki manj, pa kaj. To je tisti prelomni tek, ki ti da jasno vedeti da si not. Ko ti je ob koncu kar malo žal, da sta kar dva dneva do prve vaje naslednjega tedna. In, ha, čaka me kar 62 minut (pa le dve bogi minutki hoje vmes.). Res sem vesel, da sem se zagnal desetič. Čeprav sem se še malo pred tem, osmič recimo, zaklel da nikdar več. Dovolj je! Dokler...
Najprej pa - same lepe stvari. Zaključil sem deveti teden, recimo. Deveti teden nič ne špara niti v "ta novem" programu. Treba je odteč tisto znamenito 10-1-20-1-15-1-10 verigo. To je pravzaprav čisto pravi tek, ki traja eno uro. Dve minutki manj, pa kaj. To je tisti prelomni tek, ki ti da jasno vedeti da si not. Ko ti je ob koncu kar malo žal, da sta kar dva dneva do prve vaje naslednjega tedna. In, ha, čaka me kar 62 minut (pa le dve bogi minutki hoje vmes.). Res sem vesel, da sem se zagnal desetič. Čeprav sem se še malo pred tem, osmič recimo, zaklel da nikdar več. Dovolj je! Dokler...
Pa se spet vrnimo na prejšnji prispevek. Skratka dobri 102 kili, začetki teka, počasni napredek in predvsem nič smrčanja. Leta so minevala in kot so mi namignili, se vse skupaj kljub operaciji sčasoma lahko ponovi. In se je... le da tokrat tega nisem hotel sprejeti. Vračalo se je kot bi kuhal živo žabo, in nisem si pustil vzeti svoje normalnosti. Osoren na vse, ki so me med spanjem poskusili obrniti na bok ("na vse", kakšne klatim, saj vsi vemo na koga!), kar ostajal sem potem čedalje dlje na kavču v dnevni sobi in vse večkrat tam tudi prespal. V teh letih je potem tudi vse bolj kopnela volja do teka, pa vse večji trebušček, spet so počasi prišle na vrsto XL kavbojke s podstrešja. In z vsako kilo telesa je bil težji tudi tek. Predvsem pa vse manj volje.
Kako hitro gredo leta. Kar naenkrat sem se na morju v Konobah znašel speč v baldahinu. Da mi tako polj paše. Da imajo otroci več prostora. Počasi sem se sprijaznil. Ja, smrčim, ok. Ampak to je najbrž samo zaradi kilaže! Ko bom spet tekel in shujšal bo spet vse v redu. Tole moje upiranje priznanju marsikomu ne bo razumljivo, težko razložim, kako se je spremenilo vse moje življenje z operacijo, kako se je zasukalo drugače celo življenje. In kako je težko, ko ti to polzi iz rok.
Nekoč niti baldahin ni več pomagal. Med zajtrkom je padla čisto nedolžna opazka. Malo smo se hecali okoli "žaganja" in te stvari, potem pa: "oči, pa ti veš, da se včasih vmes prav daviš?"
Kaj ne bi vedel. Se spomnim iz otroštva.
Minilo je še nekaj mesecev, ko sem v službi čemerno mežikal v jutranjo kavo, nekaj smo se menili o zaspanosti, smrčanju in teh rečeh in sodelavec mi je predlagal da se javim pri pulmologu, da so njemu super pomagali. Da so mu našli zastoje v dihanju in da ima sedaj tako masko in da je super. In kot stranski učinek, tudi smrči ne več.
Hopla, tole bi bilo pa nekaj zame! Da pa bi sploh lahko prišel do zdravljenja bi moral imeti resne zastoje v dihanju. Eh, tole pa najbrž ne bo šlo tistih parkrat ko sem hrkal in grkal na morju pač ne šteje. Teh zastojev mora biti toliko, da ti ogrozijo zdravje. In pri splošnem zdravniku spet stara mantra, ne, smrčanje ne šteje, smrčanje ni bolezen. Pa vseeno napotnica.
Vmes - še vedno skeptičen - sem si, kot je danes v navadi, namestil aplikacijo, ki spremlja morebitno smrčanje ponoči. Priporočam vsem 50+, ki se slepite, ali pa se slepi partner. Ko greš spat sprožiš aplikacijo in čez 40 minut začne snemati nočno dogajanje, predvsem če je podobno smrčanju. Aplikacija sicer naj nebi delovala v oblaku ampak, če mislite kaj pomembnega početi 40 minut po tem, ko ste se spravili spat, potem je ne sprožajte. Je pa streznitev. Smrčanje je predstavljeno z grafom in jasno predstavljeno, tako da vam partner ne bo mogel soliti pameti. In pameti si ne moreš slepiti niti sam sebi. Potem se malo igraš, temu so pač namenjene aplikacije. Aha, lej, saj tule pa nisem tako zelo smrčal. In preveriš in poslušaš in... ne seveda nisi smrčal. Ker nisi dihal.
Sedajle vas vabim na eksperiment. Vdihnite in zadržite dih. Koliko časa boste zdržali? Pol minute? Morda celo minuto, ali pa še več. Da se. Sedaj pa poskusite nekaj drugega. Izdihnite. In ne vdihnite nazaj. Poskusite torej zadržati dih s praznimi pluči. Koliko ste zdržali? Mene je po 15 sekundah zagrabila panika.
Nekaj sekundni zastoj v dihanju mi je dal upanje, da me bodo morda sprejeli na zdravljenje, ki načeloma za same smrčače ni na voljo. Ideja je bila da imam zadevo, masko ali kaj že, sabo v teh božjih skupinskih spalnicah, pa najsi gre za kamp, ali pa za kaj drugega.
Napotnica za pulmologa je prinesla razočaranje. Čakalna doba je bila tako daleč, da tudi če bi si izprosil masko, bi minila še ena sezona smrčanja na morju. Pa sem si rekel eh, že za kaj bolj neumnega je šlo, bomo pa še eno samoplačniško usekali ("Imate jutri ob 10 čas? Javite se v sprejemni").
Kot so na Golniku menda vedno, so bili tudi tokrat vsi zelo prijazni. Pregled je temeljit, po reglcih, saj veste, kaj se dela pri pulmologu. Spirometrija, pihanje pa to. Potem pa še, kot piše na računu "epikriza specialista ali drug" karkoli naj bi že to pomenilo. Vprašalnik, pa spet odkimavanje da smrčanje, žal, pač ni bolezen, ampak glede na vprašalnik... Meni se sicer vprašalnik ni zdel nič posebnega ampak vseeno, glede na vprašalnik bi mi resno svetovali poligrafijo. Samoplačniško sicer zaenkrat, če ne želim čakati na datum redne napotnice, ampak... Eh naj bo. Ena noč meritev dihanja v spanju. Morda se pa le izkaže, da imam kakšen zastojček več, kot si mislim in terapija bo moja.
Domov sem dobil napravico, sestavljeno iz naprstnika, ki meri zasičenost krvi s kisikom in srčni utrip, dveh cevk, ki jih namestiš pod nos in škatlice, ki jo namestiš na prsi. Cevki in škatlica snemata kako ponoči dihaš.
Mene je pa vse motilo. Škatlica se je stalno nekaj izklapljala, motile so me cevke, naprstnik, vse. Nikakor nisem mogel zaspat pozno v noč, krepko čez polnoč, ko sem bil že prepričan, da iz vsega skup ne bo nič, ko sem končno zaspal. In spal kot majhen otrok. Zdelo se mi je, da tako dobro že dolgo nisem spal. Nobenih prebujanj, še smrčal sem menda bolj malo.
Na odčitek poligrafije jutro za tem (na dopustu seveda, ker za samoplačniški pregled ne pripada bolniška) sem šel precej slabe volje. Od vseh smrčanj in drezanj v bok sem danes spal kot dojenček.
Spet vsi prijazni, malo počakajte, da odčitamo napravico in da specialist (ali drug-?) naredi epikrizo. Karkoli torej že to je.
Malo kasneje sva se posedla s specialistko in na mizi je imela natisnjeno mojo, najbrž epikrizo. Nekako se mi je zdelo, da me more na lep način odpikati. Navsezadnje me je skorajda nagovorila (saj veste, vprašalnik), da naj dam še teh 130 evrčkov za to poligrafijo, seveda sem se strinjal ampak...
Prijazna, kot so na Golniku menda res vsi, zdravnica mi je predstavila moj počložaj.
"V prvem delu podatki niso preveč zanesljivi" (ja saj vem, jebela, nikakor nisem prav zaspal.) "No tule se začne spanec." (Opla, kako vejo? Ajd, to jim priznam) "No tole, vidite, so normalne vrednosti povprečnega človeka. Do 5 apnej." (Zastojev dihanja, op. avt. blg.). (Aha. Se ne zdravi. smrči v uho partnerju/partnerici....)
"No do 15 apnej se poskuša zdraviti z raznimi preventivnimi ukrepi. (Sovražim to. Saj veste, mal shujšajte, ne pijte alkohola in gaziranih pijač pred spanjem, izogibajte se ležanju na hrbtu.)"
Pa je šlo deset platojev pira s 25% popustom na kuponček v nič.. In pač hočem vstati, skoraj živčno hočem vstati, aha, hvala.
Hočem reči... "hvala". Nisem bil ravno srečen. Nekaj sem napletel v svoji glavi, ampak, kot pravijo, smrčanje pač ni bolezen.
Mlad par, ko fant zvečer raje kadi na balkonu, kot da bi užival mladost, star par, kjer se nekdo na kavč umika, v čem je fora? Vem da nisva bila edina, poslušam te štose znancev za katerimi se skriva gotovo kaj več. Zakaj to ni bolezen? Zakaj ni bolezen, če bi pa marsikdo potem potrdil, da je ozdravljen?
Uha. Spet smo presegli dolžino, ki ji povprečen bralec spletnih vsebin danes uspe prebrati brez premora. In premor je itak konec. Najbrž niste šli čez vse tole. Zato naj bo tule povzetek, ki še nekako uspe zadržati osredotočenost stoštiridesetih znakov:
Po letih teka sem počasi nehaval. Razočaran sem spoznal, da ni bilo krivo smrčanje, ki se je vrnilo po tolikih letih. Pa kile tudi ne.
Kaj potem? Kaj me je zagnalo naslednjič?
please subscribe to my channel and find out in description links to spare few more useless minutes with us.
Minilo je še nekaj mesecev, ko sem v službi čemerno mežikal v jutranjo kavo, nekaj smo se menili o zaspanosti, smrčanju in teh rečeh in sodelavec mi je predlagal da se javim pri pulmologu, da so njemu super pomagali. Da so mu našli zastoje v dihanju in da ima sedaj tako masko in da je super. In kot stranski učinek, tudi smrči ne več.
Hopla, tole bi bilo pa nekaj zame! Da pa bi sploh lahko prišel do zdravljenja bi moral imeti resne zastoje v dihanju. Eh, tole pa najbrž ne bo šlo tistih parkrat ko sem hrkal in grkal na morju pač ne šteje. Teh zastojev mora biti toliko, da ti ogrozijo zdravje. In pri splošnem zdravniku spet stara mantra, ne, smrčanje ne šteje, smrčanje ni bolezen. Pa vseeno napotnica.
Vmes - še vedno skeptičen - sem si, kot je danes v navadi, namestil aplikacijo, ki spremlja morebitno smrčanje ponoči. Priporočam vsem 50+, ki se slepite, ali pa se slepi partner. Ko greš spat sprožiš aplikacijo in čez 40 minut začne snemati nočno dogajanje, predvsem če je podobno smrčanju. Aplikacija sicer naj nebi delovala v oblaku ampak, če mislite kaj pomembnega početi 40 minut po tem, ko ste se spravili spat, potem je ne sprožajte. Je pa streznitev. Smrčanje je predstavljeno z grafom in jasno predstavljeno, tako da vam partner ne bo mogel soliti pameti. In pameti si ne moreš slepiti niti sam sebi. Potem se malo igraš, temu so pač namenjene aplikacije. Aha, lej, saj tule pa nisem tako zelo smrčal. In preveriš in poslušaš in... ne seveda nisi smrčal. Ker nisi dihal.
Sedajle vas vabim na eksperiment. Vdihnite in zadržite dih. Koliko časa boste zdržali? Pol minute? Morda celo minuto, ali pa še več. Da se. Sedaj pa poskusite nekaj drugega. Izdihnite. In ne vdihnite nazaj. Poskusite torej zadržati dih s praznimi pluči. Koliko ste zdržali? Mene je po 15 sekundah zagrabila panika.
Nekaj sekundni zastoj v dihanju mi je dal upanje, da me bodo morda sprejeli na zdravljenje, ki načeloma za same smrčače ni na voljo. Ideja je bila da imam zadevo, masko ali kaj že, sabo v teh božjih skupinskih spalnicah, pa najsi gre za kamp, ali pa za kaj drugega.
Napotnica za pulmologa je prinesla razočaranje. Čakalna doba je bila tako daleč, da tudi če bi si izprosil masko, bi minila še ena sezona smrčanja na morju. Pa sem si rekel eh, že za kaj bolj neumnega je šlo, bomo pa še eno samoplačniško usekali ("Imate jutri ob 10 čas? Javite se v sprejemni").
Kot so na Golniku menda vedno, so bili tudi tokrat vsi zelo prijazni. Pregled je temeljit, po reglcih, saj veste, kaj se dela pri pulmologu. Spirometrija, pihanje pa to. Potem pa še, kot piše na računu "epikriza specialista ali drug" karkoli naj bi že to pomenilo. Vprašalnik, pa spet odkimavanje da smrčanje, žal, pač ni bolezen, ampak glede na vprašalnik... Meni se sicer vprašalnik ni zdel nič posebnega ampak vseeno, glede na vprašalnik bi mi resno svetovali poligrafijo. Samoplačniško sicer zaenkrat, če ne želim čakati na datum redne napotnice, ampak... Eh naj bo. Ena noč meritev dihanja v spanju. Morda se pa le izkaže, da imam kakšen zastojček več, kot si mislim in terapija bo moja.
Domov sem dobil napravico, sestavljeno iz naprstnika, ki meri zasičenost krvi s kisikom in srčni utrip, dveh cevk, ki jih namestiš pod nos in škatlice, ki jo namestiš na prsi. Cevki in škatlica snemata kako ponoči dihaš.
Mene je pa vse motilo. Škatlica se je stalno nekaj izklapljala, motile so me cevke, naprstnik, vse. Nikakor nisem mogel zaspat pozno v noč, krepko čez polnoč, ko sem bil že prepričan, da iz vsega skup ne bo nič, ko sem končno zaspal. In spal kot majhen otrok. Zdelo se mi je, da tako dobro že dolgo nisem spal. Nobenih prebujanj, še smrčal sem menda bolj malo.
Na odčitek poligrafije jutro za tem (na dopustu seveda, ker za samoplačniški pregled ne pripada bolniška) sem šel precej slabe volje. Od vseh smrčanj in drezanj v bok sem danes spal kot dojenček.
Spet vsi prijazni, malo počakajte, da odčitamo napravico in da specialist (ali drug-?) naredi epikrizo. Karkoli torej že to je.
Malo kasneje sva se posedla s specialistko in na mizi je imela natisnjeno mojo, najbrž epikrizo. Nekako se mi je zdelo, da me more na lep način odpikati. Navsezadnje me je skorajda nagovorila (saj veste, vprašalnik), da naj dam še teh 130 evrčkov za to poligrafijo, seveda sem se strinjal ampak...
Prijazna, kot so na Golniku menda res vsi, zdravnica mi je predstavila moj počložaj.
"V prvem delu podatki niso preveč zanesljivi" (ja saj vem, jebela, nikakor nisem prav zaspal.) "No tule se začne spanec." (Opla, kako vejo? Ajd, to jim priznam) "No tole, vidite, so normalne vrednosti povprečnega človeka. Do 5 apnej." (Zastojev dihanja, op. avt. blg.). (Aha. Se ne zdravi. smrči v uho partnerju/partnerici....)
"No do 15 apnej se poskuša zdraviti z raznimi preventivnimi ukrepi. (Sovražim to. Saj veste, mal shujšajte, ne pijte alkohola in gaziranih pijač pred spanjem, izogibajte se ležanju na hrbtu.)"
Pa je šlo deset platojev pira s 25% popustom na kuponček v nič.. In pač hočem vstati, skoraj živčno hočem vstati, aha, hvala.
Hočem reči... "hvala". Nisem bil ravno srečen. Nekaj sem napletel v svoji glavi, ampak, kot pravijo, smrčanje pač ni bolezen.
Mlad par, ko fant zvečer raje kadi na balkonu, kot da bi užival mladost, star par, kjer se nekdo na kavč umika, v čem je fora? Vem da nisva bila edina, poslušam te štose znancev za katerimi se skriva gotovo kaj več. Zakaj to ni bolezen? Zakaj ni bolezen, če bi pa marsikdo potem potrdil, da je ozdravljen?
Uha. Spet smo presegli dolžino, ki ji povprečen bralec spletnih vsebin danes uspe prebrati brez premora. In premor je itak konec. Najbrž niste šli čez vse tole. Zato naj bo tule povzetek, ki še nekako uspe zadržati osredotočenost stoštiridesetih znakov:
Po letih teka sem počasi nehaval. Razočaran sem spoznal, da ni bilo krivo smrčanje, ki se je vrnilo po tolikih letih. Pa kile tudi ne.
Kaj potem? Kaj me je zagnalo naslednjič?
please subscribe to my channel and find out in description links to spare few more useless minutes with us.
Pozdravljen
OdgovoriIzbrišiHmmm....glede na to, da tako malo CeODvaja izdihaš, to potrjuje trditev, da se zaradi vrečk nimaš kaj sekirati. Res je vse za nekaj dobro =)
Hehe, ogljični odtis... :)
OdgovoriIzbriši