Ampak res sam še enga.

A veste, še ta trenutek nisem čisto prepričan, če naj tole napišem in objavim. Nima smisla. Na takih in drugačnih virtualnih čvekih sem prisoten že miljon let in nikoli nisem objavljal grenčic. Dragi drugi Wega je bil vedno neka pozitivna osebnost in je imel vmes izpade alanvsega imam poln kufer ampak itak samo zato, da se je potem lahko vrnil še sončnejši, pripravljen pomagat, bit vesel. Tečem, kaj pa vem, na hitrco na oko približno ocenjeno 2 leti, šest mesecev in 18 dni – kar je kar 930 dni na okroglo. Ampak Wega, dobri dragi drugi Wega je živel že prej, mnogo prej, na interblogovih čvekalnicah, kjer se je rodil, na medovernetu, kjer se je kalil, na FKKTju za buzakljune, kjer se je učil, na Šišenski civilni iniciativi, kjer se je boril, na Literarnem (ko)tičku, kjer se je medil (in še vedno sanja da ga bo nekoč obudil) in povsod tod naokoli, kjer je bilo kaj dobrega in optimističnega. Sploh pa tale blog: v resnici je bil najprej čisto navadni dnevnik. V elektronski obliki sicer, ampak dnevnik. Saj veste: »Preklet naj bo moj občutek za odločitve« ali nekaj podobnega. In zadevo je bilo veselje brat: ena taka zgodba o uspehu, da je veselje, če je ta čombe zavaljeni uspel dokončati trinajsttedenski program, si je rekel naključni bralec, ga bo pa tudi meni. Z vsemi dvomi, vzponi, padci, veselji, razočaranji, z vsem kar paše zdraven. In res: kar nekaj pozitivnih odmevov je bilo.

Počasi pa se je vse skup sfižilo. To kar se dogaja zadnje tedne je sama žalost. S kakšnim žarom in srcem sem opisoval vsako minuto teka več, ki sem jo zmogel. Vsako sekundo manj, ki sem jo porabil. Vsak kilometer dlje, ki sem ga premagal. Sama sreča in veselje in euforija, celo vzhičenost. In danes? Vse mi gre na živce, nič se mi ne da. Miljon in eno temo sem že imel v mislih za napisat, pa sem se premislil, a ma sploh smisel? Če počakaš dovolj časa se sama pojavi nekje na blogovju. Kaj naj res pišem? Kako puzam kot upokojenec, da sploh lahko odtečem tistih deset rednih. Kako spustim dušo, če hočem pod sedmico? Da nimam mišic, treninga, kondicije? Ja pa ja. V hribe je pa šlo, ane, brez problema? V bistvu, a je šlo brez problema? Triumf življenja, poln energije zmagoviti stojim tam na vrhu poleg križa, pa ne znam niti zavriskat, ali pa – kar bi morda še raje, ne zmorem zajokati od silnih čustev. Enostavno nič: stojim tam kot bebec in gledam kako se vse skup dogaja nekomu drugemu, en tak film, krasen film sicer, ampak film.

Zato ne pišem, ker ne želim pisati. Ker mi ni jasno kaj se dogaja, ker mi je vse skup spolzelo iz rok, silni plani o dvainštiridesetki, adijo, še enaindvajset jih ne zmorem več. Kar v bistvu ni čisto res: zmorem, saj zmorem, ampak z odporom, brez Dobrih Misli, brez zmagovitega počutja po odtečenem. Kakšno sporočilo bi torej bilo to moje jamrjamranje vsem nadebudnim tekačem: brezveze, da začnete, ker vas bo po 2,545 leta itak minilo. Kaj vem, recimo: planiram, kako bi na domžalski TF10ki pretekel osebni rekord desetke (še iz Blejske nočne 2008), pa pridej tak tempo da me vse mine. Ne bo šlo. Potem se zavestno ogibam zadevam, krasna treking avantura se obeta, pa ne grem niti prečekirat, kam se krtinca prijavljata. Ne spremljam kaj se kaj dogaja. Vreme se bliža novemu prelomnemu cilju, pa vse skup spremljam od daleč, nič me ne zanima, nič me ne gane. Na živce mi gredo reklame na radiu, na živce mi gre vročina, na živce mi gre služba, na živce mi gre facebook, na živce mi gre vsakdo, ki v nekem trenutku želi nekaj od mene, pusti me že enkrat pri miru. Na živce mi gre, da sem tečen. S kolesom se letos nisem odpravil še nikamor, Šmarna je bolj za pokušino kot redna preizkušnja. Še boršt je ratal neka obveza, samo še kaj je treba in kaj bo treba, cel kup je treba, vse živo je treba, pa ne vem kaj bi začel.

Ne vem več, ne znam več. Ne da se mi, na živce mi gre, ne zmorem, nočem, en sam ne, ne, ne. Vsi izzivi so problemi, vsi problemi so prepreke.

In danes zvečer? Menda bodo plohe. Kar je fino. Spet en ponedeljek, ko mi ni treba na Šmarno.