ponedeljek, 10. avgust 2009

Ampak res sam še enga.

A veste, še ta trenutek nisem čisto prepričan, če naj tole napišem in objavim. Nima smisla. Na takih in drugačnih virtualnih čvekih sem prisoten že miljon let in nikoli nisem objavljal grenčic. Dragi drugi Wega je bil vedno neka pozitivna osebnost in je imel vmes izpade alanvsega imam poln kufer ampak itak samo zato, da se je potem lahko vrnil še sončnejši, pripravljen pomagat, bit vesel. Tečem, kaj pa vem, na hitrco na oko približno ocenjeno 2 leti, šest mesecev in 18 dni – kar je kar 930 dni na okroglo. Ampak Wega, dobri dragi drugi Wega je živel že prej, mnogo prej, na interblogovih čvekalnicah, kjer se je rodil, na medovernetu, kjer se je kalil, na FKKTju za buzakljune, kjer se je učil, na Šišenski civilni iniciativi, kjer se je boril, na Literarnem (ko)tičku, kjer se je medil (in še vedno sanja da ga bo nekoč obudil) in povsod tod naokoli, kjer je bilo kaj dobrega in optimističnega. Sploh pa tale blog: v resnici je bil najprej čisto navadni dnevnik. V elektronski obliki sicer, ampak dnevnik. Saj veste: »Preklet naj bo moj občutek za odločitve« ali nekaj podobnega. In zadevo je bilo veselje brat: ena taka zgodba o uspehu, da je veselje, če je ta čombe zavaljeni uspel dokončati trinajsttedenski program, si je rekel naključni bralec, ga bo pa tudi meni. Z vsemi dvomi, vzponi, padci, veselji, razočaranji, z vsem kar paše zdraven. In res: kar nekaj pozitivnih odmevov je bilo.

Počasi pa se je vse skup sfižilo. To kar se dogaja zadnje tedne je sama žalost. S kakšnim žarom in srcem sem opisoval vsako minuto teka več, ki sem jo zmogel. Vsako sekundo manj, ki sem jo porabil. Vsak kilometer dlje, ki sem ga premagal. Sama sreča in veselje in euforija, celo vzhičenost. In danes? Vse mi gre na živce, nič se mi ne da. Miljon in eno temo sem že imel v mislih za napisat, pa sem se premislil, a ma sploh smisel? Če počakaš dovolj časa se sama pojavi nekje na blogovju. Kaj naj res pišem? Kako puzam kot upokojenec, da sploh lahko odtečem tistih deset rednih. Kako spustim dušo, če hočem pod sedmico? Da nimam mišic, treninga, kondicije? Ja pa ja. V hribe je pa šlo, ane, brez problema? V bistvu, a je šlo brez problema? Triumf življenja, poln energije zmagoviti stojim tam na vrhu poleg križa, pa ne znam niti zavriskat, ali pa – kar bi morda še raje, ne zmorem zajokati od silnih čustev. Enostavno nič: stojim tam kot bebec in gledam kako se vse skup dogaja nekomu drugemu, en tak film, krasen film sicer, ampak film.

Zato ne pišem, ker ne želim pisati. Ker mi ni jasno kaj se dogaja, ker mi je vse skup spolzelo iz rok, silni plani o dvainštiridesetki, adijo, še enaindvajset jih ne zmorem več. Kar v bistvu ni čisto res: zmorem, saj zmorem, ampak z odporom, brez Dobrih Misli, brez zmagovitega počutja po odtečenem. Kakšno sporočilo bi torej bilo to moje jamrjamranje vsem nadebudnim tekačem: brezveze, da začnete, ker vas bo po 2,545 leta itak minilo. Kaj vem, recimo: planiram, kako bi na domžalski TF10ki pretekel osebni rekord desetke (še iz Blejske nočne 2008), pa pridej tak tempo da me vse mine. Ne bo šlo. Potem se zavestno ogibam zadevam, krasna treking avantura se obeta, pa ne grem niti prečekirat, kam se krtinca prijavljata. Ne spremljam kaj se kaj dogaja. Vreme se bliža novemu prelomnemu cilju, pa vse skup spremljam od daleč, nič me ne zanima, nič me ne gane. Na živce mi gredo reklame na radiu, na živce mi gre vročina, na živce mi gre služba, na živce mi gre facebook, na živce mi gre vsakdo, ki v nekem trenutku želi nekaj od mene, pusti me že enkrat pri miru. Na živce mi gre, da sem tečen. S kolesom se letos nisem odpravil še nikamor, Šmarna je bolj za pokušino kot redna preizkušnja. Še boršt je ratal neka obveza, samo še kaj je treba in kaj bo treba, cel kup je treba, vse živo je treba, pa ne vem kaj bi začel.

Ne vem več, ne znam več. Ne da se mi, na živce mi gre, ne zmorem, nočem, en sam ne, ne, ne. Vsi izzivi so problemi, vsi problemi so prepreke.

In danes zvečer? Menda bodo plohe. Kar je fino. Spet en ponedeljek, ko mi ni treba na Šmarno.

19 komentarjev:

  1. Hm, ovaj, kako da kažem...ej stari, teb se pa ful dogaja. V Domžalah bi šel na PB. Težka stari, težka. Domžale so cca. 200 metrov daljše od Nočne 10ke. Daj raje ti mene šlepaj, da bom šel jaz pod 1:05:00. Aja ne bo šlo, si verjetno najavil hud ciljni čas in boš tekel, dve ali tri skupine za menoj...Veš kaj ti povem. Ogromno, ogromno časa se že ''šlepam'' na tvojih dosežkih. Nikdar nisem popolnoma scagal, pa je tudi mene že držalo, da bi copate fuknil iz bajte. Vsemu navkljub še vedno (s)tečem, še vedno imam pot pred očmi in še vedno nisem nikoli 10K tekel pod uro, na polovičko pod dvema pa lahko samo orgazmiram. Še ta letošnji Triglav se mi čedalje bolj izmika...
    Poglej...v miru si ofni Staropramen, guštaj v njem, potem pa...govori se, da ima Šmarna po plohi svoj šarm.
    LP

    OdgovoriIzbriši
  2. Eh, pa pir na vrhu šmarne tudi ;)

    Sicer pa ja, že lani sem hotel popravz bled, letos pa nisem več prepričan niti da bom prišel okrog v eni uri. Kar ne bi bilo grozno, pač ena ura, pa kaj. Kar je groznega je to, da me mi je an en tak čuden način vseeno, da mi bo kmalu vseeno če bo ura deset, ura dvajset in tako dalje, nakar se bom zavedel da niti minute teka, minute hoje ne zmorem več. Takorekoč negativno napredujem, kot so znali reči izgubi v naši fabriki. In namesto da bi se zagrizel se cmeram in vijem roke in rotim bogove da naj mi dajo energijo, tisti tempoti, ki sem si jih naračunal da bi se jih moral držat v Domžalah, da bi prišel na 51:40 pa se mi naenkrat zdijo taka fantastika da bog pomagaj. Ma boljš da sploh nikoli ne bi začel tečt.

    OdgovoriIzbriši
  3. Veš kolega dragi, marsikaj bi ti verjel, toda nikoli in nikdar ti ne bom verjel, da ti verjameš v zadnji stavek katerega si zapisal. Wega ni vege, Wega si morda le želi da bi bil vege, vendar Wega ne bo nikoli pozabil...koliko neprecenljivih trenutkov si je podaril. In nam. Zgolj v vednost in ravnanje.
    LP

    OdgovoriIzbriši
  4. Ne, kar je preveč, je pa preveč.
    Po naravi nisem (tako zelo) kruta oseba, ampak -
    - izredne razmere zahtevajo izredne ukrepe.
    Uh. Ok, dejmo: A BI RAJE BIL TAK KOT...
    ...ne, sej ne morem rečt. Sam prvo črko zmorem...d...
    Meni ta misel vedno natera božji strah v kosti in začnem migat, da se kar kadi za mano...

    OdgovoriIzbriši
  5. @Classix morda pa res - narobe zapisano. Pravilno:
    Ma najlažje bi bilo, da sploh nikoli ne bi začel tečt.

    OdgovoriIzbriši
  6. Pravzaprav bi te morali preprosto in enostavno za ušesa.

    Pa mir. Brez veliko govoričenja in pompa. Fejst za ušesa.

    Rajko, a smo za?

    OdgovoriIzbriši
  7. O džizus! To se bere kot pismo tistih, ki kličejo na pomoč. Pa jih nihče ne sliši in se nekaj zgodi in potem so vsi pametni in zgroženi, pa zakaj nam ni nikoli ničesar povedal. Pa take...

    Kaj naj s tabo? Na živce ti gremo vsi po vrsti. Kako hudirja ti naj pomagamo, brez da bi silili vate. Nič ne bo.

    Pravzaprav nočeš, da ti pomagamo, pa vendar hočeš. Saj drugače ne bi pisal takih, kajne?

    Moja ponudba velja - pohod zate in po tvoji izbiri. Samo datum določi, al ti ga bom pa kar jaz, vsak teden znova, če treba. Drugače pač ne znam.

    Samo ne obupat. Vsi smo tam nekje na istem. Pravzaprav nisi nič posebnega. Enkrat eden, drugič drugi vije, vendar novoletne tudi veljajo!

    OdgovoriIzbriši
  8. E pa sad, da ne bo prevelike panike slučajno - malo me daje tudi tole visenje v službi cele dneve.

    Nisem še toliko "v bedu" samo na živce mi gre vse skup.

    In nič ne pomaga, hvala piskec za eno okol ušes, hvala hirkani (po mailu ker ne more komentirat) za besede in Hana za skrb in izlet, ampak kaj mi bo izlet če bom spet kot en zombi. Ne bi si rad šepokvaril prvih dveh, divjega, jeznega a vendar dostopnega sedla pa zmagoslavja neznosne lahkotnosti Storžiča, ko je ves tisti strah, kaj eden, vsi tisti strahovi so poleteli v zrak tam na vrhu, jaz pa sem kar stal in gledal, kaj se dogaja, a je to to, jaz bi špe, jaz bi spet.

    Potem mi pa vse polzi med prste. V tista boga dneva bi rad stlačil Boršt in izlet v planine in en dober tek, na navadnega, enega res dobrega, takega s T, ne s t, pa pijačo s prijatelji, pa morda novo škarpico, pa obisk koncerta pa kakšen že dolgo odlašani obisk, pa študij, pa še miljon stvari... pa mi ukradejo še ta dneva, in še ko si ukradem urice potem ne naredim nič od naštetega in kar bluzim...

    Ne, ni bil klic na pomoč, ničesar se ta trenutek ne da narediti, pa tudi pričakujem ne, samo aleš mi je pripomnil če sploh še znam pisat pa sem poskusil (in evo kaj je ratalo) Pač za pustiti je času čas in krivulja se bo obrnila.

    Saj v bistvu je kar v redu.

    OdgovoriIzbriši
  9. Aja, pa ribice so bile lačne.

    OdgovoriIzbriši
  10. Rado mogoče prevečv dobro ne poznaš moje zgodbe. Ko to berem sem bil pred davnimi leti prav tak kot ti. Nič kaj drugačen. Sem hotel to pa ono, sem se zaletaval v zid sem hotel skozi dva zidova, pa enostavno ni šlo. Tudi športnih užitkov sem bil vesel ,ko sem bil uspešen, ko sem napredoval sem bil v nebesih in ko nisem već takrat sem vsekupaj vrgel v koš in rečem ti še danes mi je žal. Ni pa mi žal, da sem pred dvema in pol letoma pričel ponovno in rečem ti, tudi ti si bil tisti, ki si mi pomagal pri vstajanju iz kavča. Se sploh ne zavedam, kaj vse bi izpustil če nebi poznal vas, tako kot se sploh ne zavedam, kaj vse sem izustil ko sem prenehal s tekom. Bog ve kje bi sedaj bil. A je že moralo biti tako. Vem pa sedaj, da se mi to preprosto ne more več zgoditi. Brez teka ne, to pač ne. Mogoče malo manj, čisto malo, a čisto brez to pa ne!! vsekakor pa mi sedaj ni užitek premagati svoj najboljši čas, užitek mi je preprosto da tečem !!!

    Sicer pa je glavno, da ribice niso več lačne!!!

    OdgovoriIzbriši
  11. Rajko, e, vidiš tudi jaz sem hotel z glavo skozi zidova in sem pa obtičal med njima. Za ta drugega prebit pa ne morem vzet dovolj zaleta.
    Ni panike. Boš videl, ta prvo tekmo ko bom spet prekosil samega sebe bom hodil okoli navidez brezbrižno, malo pozehal, ah mnja, ja rekordek je padel, mhm, nič takega... Pa saj me poznate :)

    Čist tko po pravic, sedaj pa reeeees že dolgo nisem imel ene take doze naramocmera.

    Mater kok pomaga.

    OdgovoriIzbriši
  12. Ja, še mal, pa bomo čist patetični...

    Pa ne vem, zakaj te ribe vsi hranjo? Zarad njih smo mi taprave v ribnik dobil. In jih je treba hrant mal drugač in čist zares. Eh.

    OdgovoriIzbriši
  13. Ma ja, saj si že blizu,da prebiješ drugi zid, če si spet začel pisati v tekaški dnevnik ni več daleč ko ga boš prebil ;)

    OdgovoriIzbriši
  14. Pa da probam še iz službe, da vidim, če gre komentiranje.

    OdgovoriIzbriši
  15. Aaaaaa, tle pa gre! Sori za spemanje, sem morala probat.

    OdgovoriIzbriši
  16. Ha, ta je pa dobra. Kot meni na srečo na vrvici (bučka, pa te reči) iz službe ne, od doma pa - z istim računalnikom!

    OdgovoriIzbriši
  17. Sicer pa, a kopipejstam iz pošte sem? Da bomo čez par mesecev lahko rekli ... uuuu, mater se sem bil(a) smotan(a) takrat, a se spomniš, sred avgusta, v jok pa na drevo pa vse igrače sabo...

    OdgovoriIzbriši