Deseti flop

Saj sem vedel.

Vsi.

Ko takole poslušam podkaste o nevtrinih, ki vsake toliko preletijo skozi zemljo, pa o čudnih delcih vidne in temne mase, pa o sončnih viharjih in severnem siju, si včasih ne morem kaj, da se ne bi potolažil, da najbrž kaka od teh stvari vpliva tudi name, na moje počutje, početje in počitje. 

Dvanajst tednov je šlo v redu, dvanajst tednov sem bil not, takorekoč veliki come back, potem pa tretja vaja, dvanajstega tedna... 2 dni zamude. 1. vaja trinajstega tedna 3 dni, 2. vaja že 6... in potem na silo deveti dan po dnevu, ko bi moral nasmejan odteči 253. Borških 10000 štrdeset minutk, malo več kot 5 km na tekalni stezi. Brez volje, brez veselja, brez zmagoslavja. 

Fora je v tem, da nimam s tekom nobenih večjih problemov več. Komot bi stisnil še tistih 20 minut, dobro, saj ne, da brez truda ampak...

Saj vem, saj vem, saj smo vedeli. Saj ni prvič. 

Poln kufer se mam.