Vzemi si čas

Prišla si, da vzameš me sabo,

ker nisi, 

zdaj vem, 

da prideš nazaj...

Zoran Predin, Tiha voda (Vzemi si čas)

zbirka Poljub, ki riše ustnice

Bliža se zaključek. En mojih najljubših verzov zgoraj v citatu je verjetno pesem o (nesrečni?) ljubezni, no, pa saj je z mano in tekom tudi nekaj podobnega. Hrepenenje, vračanje, sončni zahodi, mračna, prašna klet na tekaški stezi.

Še en tek, pa Borških 10000, pa bo konec. Pri čemer ne vem, ali naj bom sploh še ponosen ali sem ga zadnjih par tekov pokronal - jutri bi po planu morala biti tista zadnja sobota zadnjega tedna pa sem danes odtekel šele, recimo torek. Dogajalo se je ravno to, o čemer sem govoril prejšnič - nehat tečt je nekaj najlažjega, samo obsediš in ne storiš ničesar. Hvala bogu, da imam toliko slabe vesti in hvala bogu da spet pišem blog, da imam neko namišljeno strogo poroto, ki me mrko gleda izpod čela, ko obsedim na kavču in ne grem teč.

Ali zakomotan s prenosnikom v naročju. Udobno zleknjen.

Prišla si, da vzameš me s sabo,
ker nisi, zdaj vem,
da prideš nazaj.
Pod odejo je mraz,
ki me ščipa v kosti,
in zunaj je maj.

Vzemi si čas.