petek, 8. marec 2019

Na balkonu

Luna sije,
kladvo bije
trudne, pozne ure že;
préd neznane
srčne rane
meni spati ne pusté.

France Prešeren, Pod oknam

Huh. Obljubljam pa obljubljam, da kmalu napišem, zakaj sem se vendar odločil zagnati tek še desetič, pa ni še pravi čas. Še toliko stvari je za napisat.

Kako je pravzaprav prišlo do teka prvič? Oh, no, saj to sem pa ja že v miljon dvesto prispevkih povedal kdaj prej, kajne? Ampak kakšno je bilo ozadje? Saj veste, sedma sezona ali pač sedmi del franšiznega filma, pa se je potrebno spomniti česa res novega. Sequel. Prequel. Sequel to prequel?

Ne vem kako daleč naj grem. V otroštvo morda? Ko sem očetu težil, da smrči? Ko so bili na obisku strici in stara mama in tete, je sam pripovedoval anekdoto, kako so ga v vojski enkrat s posteljo vred ven nesli. Pa so se vsi smejali. Ker to je smešno, ne? Meni se ni zdelo. Nekaj ni bilo prav. Na morju je bilo v prikolici neprijetno, in ponavadi je spal zunaj v baldahinu. Tudi doma je včasih prespal kar na raztegnjenem kavču. In ko so pijani znanci spodaj v bifeju težili, ko sem prišel na sok, "a oči še pri mamici spi" mi je šlo vse skupaj blazno na jetra. Ja spi. Čeprav ni. In včasih je tako smrčal, da je vmes kar nehal dihati. Tisto je bilo še posebej mučno, poslušati, kdaj bo vdihnil nazaj.

In potem leta kasneje. Veliko let kasneje. Mlada družina. Mlad par, dva majhna otroka. Končno sta zaspala. Končno sva sama. In končno sva skupaj sama. Počasi greva spat... in..., khm, naju lahko pustite malo sama?

Ni potrebe. Ona je že v postelji, jaz pa na balkonu. Na cigaretu. In še enem. In še malo posedim. Pa še en cigaret. Menda bo že zaspala ta čas? Luna sije, kladvo bije trudne, pozne ure že...  Da grem lahko potem v miru smrčat poleg. Ker smrčim menda res tako, da ni za zdržat, če izmučen že trdno ne spiš. Ampak raztegnjen kavč ni opcija.

In vojaške vaje, skoraj ista scena kot z očetom. Sem sam poiskal prazno (neogrevano) sobo, po tem, ko sem se sredi noči zbudil in ujel najbrž ne naključno glasen pogovor, kako da "to je pa res nevzdržno". Študij v Mariboru. Drugo noč skupaj poiščemo kje bi se dalo najti ločen kotiček za eno posteljo. 

Smrčanje. Kamorkoli sem se obrnil za pomoč so nekako skomignili z rameni, lejte, saj je neprijetno za vas in za okolico, ampak bolezen to ni. Večeri na balkonu, ko bi bilo potrebno početi vse kaj drugega... če to ni bolezen? Spati na zložljivem kavču namesto objet v tistih letih, ko, no ko si pač rad zvečer objet - ni bolezen?

No kakorkoli, počasi sem prišel do informacije o zdravniku, ki "operira smrčanje". Uvalopalatoplastka se reče. Nič prijetnega, nič priporočanega, še danes so zdravniki sklepčni do tega. Tveganja so. Da ne boš mogel požirat, oziroma da se ti bo zaletavalo, recimo. Ampak nič ne de. Končno bom... normalen. Spiš pri ženi, spiš v kampu, spiš v skupnih ležiščih in nihče te ne špreklinja.

In res ni bilo nič luštno. Deset dni me je kar fino bolelo in svečke v ta zadnjo naenkrat niso bile tako zelo neprijetne. Ampak - je pomagalo. Spala sva skupaj, spal sem v skupnih spalnicah, kar naenkrat sem bil enakovreden član družbe. Čisto zares. Rekli so sicer, da se lahko z leti ponovi ampak... z leti! Samozavest mi je zrasla, kot še nikoli prej ali kasneje. No, mislim samopodoba. Pa še vedno trdijo, da ne gre za bolezen? Kako to, da sem se počutil ozdravljen?

No, počasi se bližamo teku. Presenetljivo dvig samozavesti in boljša samopodoba nimata pravzaprav  s tem nobene neposredne veze. Šlo je za nekaj drugega. Tistih deset dni celjenja sem čemel doma in se smilil sam sebi in niti kaditi mi ni prijalo. Ko sem potem dokončno okreval (samo da povem, bolj sem se smilil sam sebi, kot da bi bilo kaj resnega, no moj nečak, ki je dal to skozi 15 let kasneje je imel resne zaplete), sem ugotovil, da pravzaprav že deset dni nisem kadil. Vsakič doslej, ko sem ob novih letih in podobnih prilikah nehal kaditi je bilo po parih dneh kriza, deset dni pa sploh ne vem,če je kdaj šlo. Sedaj sem bil pa deset dni "čist". To je bila priložnost, ki je ni bilo za izpustiti. Takrat sem rekel, da "nisem nehal kadit" ampak "samo nisem prižgal nasldnjega." in tako je ostalo do danes.

Da sem nehal kaditi je bila - še danes trdim - najboljša in najboljša in naj naj najboljša stvar v življenju. Še danes sem ponosen. Kljub.... no, kljub vsemu.

Naključje je hotelo, da se je vse poklapalo. Nehal sem delat v izmenah na visokotonažnih izdelkih, dobil sem veliko bolj sedeče delo, več sem bil doma (majhni otroci, pa to) in ... nehal sem kaditi. Kile so šle v nebo.

Naprej veste. Najprej je šlo na 90, potem na 95. In potem je šlo čez 100 kg in to je bilo tisto sprožilo. Potrebno bo ukrepati. MAlo je trajalo ampak... Še 2,5 kg sem pridobil pred tistim 21. januarjem...

datum: 23.01.2007
vaja: 1/1 1-2-12x
teža: 102,5 kg
tek: 0:12:00 hoja: 0:24:00
utrip: 165
razdalja: 4 km
tempo: 0:09:00  min/km
Razmere: Dež (grmi), 2°C, zvečer PST, Vodnikova - Koseze (Laze) in nazaj
opombe: Med vmesno hojo in kasneje doma bolečine v piščalih.

Ostalo je zgodovina. Vzponi in padci in vse vmes. Do tega tedna, ko sem ponosno pretekel 9. teden!

Uh, spet sem na dolgo presegel 140 znakov, kolikor danes še uspemo konzumirati naenkrat... Spet bom moral odložiti vse skupaj na naslednjič. In bo kaj za brati, kot sem že obljubil:

428 zastojev,
72%,
maska,
morje in Konobe,

in kavč s katerega sem vstal in šel teč.





2 komentarja:

  1. Rado, zelo me veseli, da si spet začel pisati, tvoja originalna tekaška serija je bila pri meni zadnja slamica, ki je nešportniku zlomila odpor in dan po tem, ko sem prebral prvo objavo sem kupil knjigo in čevlje in potem 1-1-12x :) (sledila je tudi največja sprememba samopodobe pri meni.. jaz pa športnik? Ha!) Od takrat berem vse kar napišeš in prosim ne nehaj! Še posebej sedaj, ko tudi sam spet začenjam :)

    Tvoj fan,
    Andrej

    PS
    Žal mi je, da ti nisem že prej pustil kakšnega komentarja, samo enkrat sem ti nekaj zamomljal na ljubljanskem maratonu, kar si potem objavil tudi na blogu in se mi je fino zdelo :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej, se spomnim. Take stvari ostanejo. Ne vem če bom sedaj še tako prepričljiv, ampak zaenkrat vidim, da se splača. Splača se začeti še enkrat, drugič, tretjič... desetič.
    Kdo ve. Morda se pa še kdaj srečava na kaki Večni poti...

    OdgovoriIzbriši