Vse moje zgodbice

Ah, sem mislil, da bom napisal eno tako fotoreportažo s PSt, omiljene mi moje miljonkrat pretečene, pa se tako hitro zmrači da bi bile fotke preveč klavrne. Na tej poti imam skoraj za vsak kamen svojo zgodbo, tisti kozolec in oni ovinek sta mi stara prijatelja ki me vsakič prijazno pozdravita. Pa drugič

Sem si potem rekel, da bom povedal kakšno o svojih zgodbicah, ki sem jih rad pisal v mladosti, pa kaj bi to, objavljene so bile na blogu, sedaj je pa menda že čas da se poslovim od njih. Mladost je mladost, sedaj mi pa že deca vozijo avto in nove in drugačne so ta čas njihove ljubezni. Pač gremo naprej.

Zgodbic mi pač ne manjka, vsak dan jih nabiram in vsaka je zgodba čisto zase. Na plaži na morju berem o Classixovi drugi desetki, grizem nohte ob bobrovih bolečih izkušnjah. Se smejim ko se Žiža roga svoji skrbnici, da se sprašuje, če jo sploh jemlje resno:)). nekatere se potrudim prebrati celo v angleščini, vedno je kaj finega vmes. Potem se še malo odklapljam, vsako fotko si je treba povečan čez cel ekran, ko se potem nasloniš nazaj vedno znova najdeš kak nov detajl. Če sem res slabe volje poiščem kakšno Vremenovo sliko na njegovem Mqarakoju, res zna narest tako mučeniško... ;) . Pa naprej po stranskem okvirčku navzgor pogledat kako je z Bučko. Tak sočen jezik, slikoviti opisi in ojoj, tako neposredno in res je vse skupaj, tudi če "sam pove" da me je vedno sram, ker sem jaz vedno hotel pisat takole bolj na široko pa se mi nikoli ne da. Želeti in moči sta dve reči. Še en klik višje pa sem že med krti polnimi energije. Kako tadva zadnje čase napadata okoliške planine je kar - no, kaj pa vem kako, ker nikoli ne preberem, ker imam mega slabo vest, še ena reč namreč ki bi takooo rad počel pa se mi ne da in jutra med vikendom raje preživljam tako, da si tlačim povšter čez glavo češ, ne še, ne še, nisem še buden! Potem pa piskec kakšno iskreno razdere in sem spet dobre volje :)). Še h hirkani skočim na pokuk, če ravno o spletnarijah ne razpravlja, ker me ne zanimajo in to je to. Več jih ne rabim...

Tako. Še svoje nove zgodbice so z mano, včasih jih grem pogledat nazaj in me spomnijo kako sem spremenljiv in muhast, kako je včasih vse skup čudno in me spomnijo kako bo jutri drugače in naj počakam, naj ne skačem in naj se ne zaletavam. Včasih bi sam sebe okoli ušes, ko se berem, včasih dobim odziv in mi je lažje.

Kako sem bogat.
(Bljaki, kako sluzast zaključek ampak če je pa res.)