Hoče, noče, ljubi, vara

Najhuje pred dolgimi teki je občutek, da mi bo dolgčas.

V bistvu ne. Ni najhujši pred dolgimi teki občutek, da mi bo dolgčas. Sploh ker gre za lažni občutek. Najhuje je, da me je strah, da bom ostal sam s svojimi mislimi. Tako kot zvečer odlašam z odhodom v posteljo, kakor ne znam sesti k obedu (na začetku ali pri koncu) brez da bi se s čem zamotil, kakor ne znam več mirno sedeti z mislimi na paši. Ker misli ne gredo na pašo. Ker misli ostanejo z mano. Ker sem takrtat sam z mojimi mislimi. In se začne vračati vse skupaj, bolj ko tečem, bolj jasno se mi vse skupaj začne motati po glavi, slike preteklega tedna, dogodki ki me čakajo, služba spet, jasno, kaj pa drugega, ko misliš da si vendarle na dnu in želiš stopiti stopnničko navkreber se odpre nov jašek še globje greznice in potem tečem in premišljujem in si tlačim mp3 v ušesa, pa ni nič, ker omiljena glasba me prej zasanja kot pomaga.

Tako sem spet šprical dolgi tek. Naj še tako filozofiram, kaj hočem, kaj si želim, kaj bi rad, kaj morem in moram, naj še tako spoznavam česa nočem, česa mi ni mar, česa mi ni treba ali ne zmorem vedno je na koncu skrit čisto drug razlog. Nobene hude nuje ni, ne zavračanja, tek mi paše in ne obremenjujem se ali ga sploh hočem ali ne. Nobenega bolečega kolena ni več. Nič me ne boli peta. Hrbtenici, ki me je uščipnila v četrtek se nasmiham in je sploh ne opazim. Superge so ta prave, vreme je idealno. Jaz grem pa le na kratek sprehod. Ne na dolgi tek, predolg je in med tekom se mi misli običajno prevetrijo in zbistrijo in so jasne in neposredne in ponavadi lepe. Danes pa ne. Bojim se jih. Sprehod bo čisto v redu.