ponedeljek, 2. februar 2009

Določitev odločitve

Ja tole danes je pa bilo! Mislim da sem danes presegel samega sebe. Kaj samega sebe! Bil sem večji od zgodovine. Kaj rdeča ali modra pilula, kaj kupi sena, kaj življenje in smrt, nemara sanje, kaj dileme in senčna črta, vse to se skrije pred mojim današnjim cepetanjem. Treba je vedeti, da sem že sredo in petek prevalil na četrtek in danes bi me čakalo bednih 11 kilometrov, morda 13 če bi se mi ravno dalo. Skratka štejmo: peeetek, soboooota, nedeeeelja in evo prstanček je na vrsti ravno na danes - četrti dan torej!  Povrh vsega sem včeraj reprogramiral plan teka, da se izteče do 22.3., ko je mali kraški - in po novem ni prostora niti za dan lenobe več. 

Naj kar povem: teči med tem ko pada sneg mi ni problem. Nasprotno: ponavadi je prav luštno, tako tiho in mehko je vse skupaj. V bistvu se je potrebno prav obleči pa je. MAlo večji problem je plundra. Te ne maram: ne samo da nimam več the superg in te ta nove (nove nove nove) premočijo "čist prec", ampak tudi užitka ni ravno nobenega, noga kleca, spodrsava, čofota in vse tako. Ni ravno užitek torej, ni pa tudi katastrofa, pač malo bolj po asvaltnih potkah tečeš in manj po PSTju. Njega dni me ni ustavil niti led, lepo prosim, in to po temi in koreninah! 

Ampak tole... Svež sneg, ki niti sneg ni ampak še malo dež poleg, na napol potlačeno in zdrizasto plundro, ki se prijemlje redkih skidanih potk... Arghhhh! Pa k oknu, pa k omari pa nazaj k oknu paspet k omari. Pa na balkon. Pa mrmranje nekaj o sobnem kolesu, pa spet omara... 

Zdej, a si ti en tak tekač al nisi? A jemlješ tale tvoj tek resno ali ne??? Če smo čisto pošteni že tole hendlanje s sredo, četrtkom in petkom zadnje tedne malo smrdi... Ampak plundra, sneg, čofotanje... Mogoče bo pa nehalo? Mogoče bo pa do večera taka odjuga, da se bo vse posušilo? Res, res, res se mi ni dalo ven v ta sneg in pika. Bistvo je bilo vprašanje: ali gre za izgovor ali za racionalno odločitev. Ni bolečega kolena, niti pete, ni kihanja, še šmrkca ne, počutje in energij ana vrhu pa tudi... prav pasalo bi malo prevetriti službeno zatohlost v glavi.  Ampak tole zunaj je... Bljak.

In
    sem 
              ostal
                                   doma. 

7 komentarjev:

  1. In to tako hladnokrvno?? Čestitam!!! ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Nja, ni bila ravno odločna... ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Iz tvojga celotnega prispevka veje ena sama odločnost! Kako to misliš - ni bila odločna??

    OdgovoriIzbriši
  4. V bistvu sem potem še vsake toliko malo pogledaval ven, če ni morda nastopilo poletje raket ali kaj podobnega...

    Poletje raket: Še minuto poprej je vladala zima, kakršne so v Ohiu običajno, vsa vrata so bila zapahnjena, zatesnjena okna so slepo srepela z zasreženimi šipami, z vseh streh so visele ledene sveče, otroci na smučeh so se spiščali po pobočjih, gospodinje so v svojih težkih kožuhih kot velike temne medvedke podrsavale po poledenelih cestah.Tedaj pa je mesto zalil dolg val toplote. Povodenj vročega zraka: zdelo se je, kot da je nekdo pomotoma pustil odprta vrata ogromne krušne peči. Vročina je puhnila med hišice in med grmovje in med otroke. Ledene sveče so odpadle, se zdrobile in stopile. Vrata so se sunkoma razprla. Okna so zadihala. Otroci so se izmotali iz volnenih oblačil. Ženske so odložile svoje medvedje preobleke. Sneg je skopnel in razkril staro zelenino trat od lanskega poletja.

    Ray Bradbury, Marsovske kronike

    OdgovoriIzbriši
  5. V tvoji odločitvi ni prav nič napačnega. Danes zjutraj sem nekaj plužil po PST-ju. Totalno neuporabno.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ah, včeraj je bil res bljak. V mestu. :)))

    OdgovoriIzbriši