Jebiga.

Te stvari se mi zdijo vedno malo brrrr, skrivnostno bedaste, da tako rečem. In sem čisto preč. Namreč včeraj. A ni bil lep dan? A ni bil po dolgem času sonček pa to? Nič ni dol tlačilo, naspali smo se čez vikend, kaj pa bi po tistem dežju delal? Prav vesel sem bil nedeljske borške odločitve, da 26 km prešpricam. Dež, pa že tretjič klanci pa še nedelja, pa sem si rekelmah, jutri je nov dan. In je bil res: prav lep prešeren ponedeljek, uuuu, sem se veselil, sonček, greeemo! Še cepetal pred odhodom nisem nič, celo nasprotno, ker sem imel neke opravke sem šel po opravkih kar v tekaško napravljen, da ne bom potem zgubljal časa.

Potem pa plof! Tečem, tečem, fino tečem in kar naenkrat ne morem več. Bolijo golenice, tempo pa seveda pada krepko čez sedem, kaj čez sedem, skoraj osem! Srčni utrip na "nuli", zadihanosti nobene, hojla, ajde, če že ne 26, deset jih pa bomo ane? Ne. Še za četrtega zaključit sem na uro pogledoval. Potem sem takole malo presenečen pešačil proti domu, spet malo potekel, spet nehal pa spet raje kar hodil, je šlo hitreje ;) , kaj čmo.

No sedaj pa naj mi ena brihtna glava pove kaj je bilo to? Dalo se mi je, nobenega mačka nisem imel, še službena nadštala me zadnje čase ne more več spraviti v depresijo, copatki preizkušeni (200 km), edino na štumfku se dela luknja na palcu. Mogoče malo preveč oblečen, ok, pa tudi dvojni štumfi ne bi bili ravno več nujni ampak ok. Vezalke niso bile pretesne, vreme idealno, morda me malo odvrne gužva in člobodra na PST, ampak tempo je padel že pred PST.

Kaj pa vem. Morda sem padel v eno goščavo ukrivljenih dimenzij, ki so že res morda Planckove velikosti ampak če jih je ogromno, kdo ve. Te stvari namreč zadnje dni (spet) prebiram v Čudovitem vesolju, Tkanini vesolja, Vesolju v orehovi lupini in take.

Je pa čisto možno tudi to, da je bil pač tak dan.

Kaj čmo.