Namesto srca

Naj kar takoj povem, da tale zapis ni namenjen opozarjati na brezbrižen odnos do okolja. Njet. To znajo drugi bolje, prepričljiveje in nazorneje. Tule bo zgolj eno veliko (za)čudenje, osuplost, nekako tisto, ko enostavno buljiš in študiraš s katerega planeta si.  Zapis o psihi. O možganih. O duši. Nič ne obsojanja, nič moraliziranja, samo izgubljenost. Sem sicer tiste vrste človek, ki  redko zares obsoja. Ampak tokrat pač... bolj kot tuhtam, manj mi je jasno.

Bilo je še jeseni, ko sem spet malo zavil s običajne poti po svoje. Tam na Brdu pri veterinarski, kjer običajno delam kroge če je tek daljše sorte, sem se kar naenkrat odločil in zavil gor proti živalskem vrtu in še pred Večno po kolesarki nazaj v smer Šiške.  Pa se mi je tam, kjer cesta prečka kolesasko (in malo naprej tudi PST) stožilo po PSTju in sem zavil dol proti brdu. Tečem tam ob cesti, prav prijetno je bilo, ker je bilo leno popoldne in ni bilo prometa, kar naenkrat zagledam - akomulator. Slonel je tam v gozdu ob drevesu, tako nenavadno, kot bi ga nakdo namenoma postavil v tak položaj, kot bi umetnik hodil okoli modela in ga prestavljal zdaj sem zdaj tja, nezadovoljen z učinkom dokler - končno! točno takole mora stati - zadovoljno začne foto seanso... Tako me je osupnila ta slika, da sem obstal in gledal, kot bi gledal vrh gore prekrasen razgled v dolino, še dihati sem začel plitvo, čeprav sem še malo prej tekel..  

Gozd, drevo, akumulator. 

Kaj se mora motati po glavi človeka, ki sredi Ljubljane zavije na gozdno pot in iz avtomobila odstrane odsluženi akumulator? V čem je štos? Ni lažje, ni cenejše, ni praktičnejše, ni elegantneje. Karkoli drugega storiš je lažje, ceneje, bolj praktično in z manj truda.  Vsak Petrol ti z veseljem sprejme odslužen akomulator. Z veseljem pravim iz prve roke - ja, seveda gospod, ni problema gospod, pustite, bom jaz, ker imam rokavice, takole, izvolite, hvala lepa, nasvidenje! Sredi Ljubljane zaviti na Večno, pa proti Brdu, pa na zdelano gozdno pot in odložiti zadevo malo bolj not... Res ne štekam. 

To je v bistvu to. Ko se mi je vse skup motalo po glavi je zgledalo malo bolj zanimivo, no sedaj ko tole berem ni tako zelo. Včasih me kakšna zadeva obsede in tako me je tokrat ta instalacija v gozdu ob Večni poti. Takrat sem tudi sklenil da grem ob prvi priliki ponj, da ga odpeljem nekam kjer mu bo prijetneje. Kot je običaj, se je prva prilika odmikala in odmaknila do danes, ko sem sklenil da grem preverit kje pravzaprav točno je, in kje blizu lahko pustim avto. ŽAl pa nisem računal da je vse skup zasuto s snegom in drevesa z akumulatorjem nisem našel. Se je pa zgodilo nekaj zagonetnega. Gor grede ob poti sem iščoč akumulator ob drevesu zagledal - štedilnik. Spet sem bil osupel, navsezadnje v Ljubljani ni dneva, ko ne bi bilo kod odvoza kosovnega, pa tudi do cesarjev je verjetno prav tako daleč kot do sem. 

No, kar je bilo skrivnostnega je bilo to, da je, ko sem šel nazaj štedilnik stal pokonci!!

Morda umetnik išče najlepši položaj???