Novo vreme

Tole je pa bilo. Ampak res. Namreč saj veste, jaz sem malo čaknjen kar se kontinuitete tiče in mi gre strašno na živce ko nekaj odlagam. Spomnimo se samo mojih torek-četrtek-sobota tekov, kako sem se jih držal kot pijan plot človeka. Se mi je zdelo, da če bom enkrat nekaj zamočil, preložil, izpustil, da bo kar konec sveta in konec teka in konec moje rekreacije spljoh.

So dnevi, ko se človek preteguje in med pretegovanjem pogleda skozi okno in si reče, ooooh, kako lep dan je danes, prav krasen dan za izlet. Saj poznate to, ane? No, včeraj NI bil tak dan. Včeraj definitivno ni bil dan, ko bi se človek pretegnil in, ko bi pogled ušel skozi okno, definitivno NE BI rekel uuuu, kako lep dan, ravno pravšnji za izlet na Šmarno goro. Nasprotno: včeraj sploh ni bil dan za Šmarno goro. Sneg niti leden ni bil več, vse se je že nekaj talilo in na pol je že hotelo deževati, skratka - saj razumete. Ampak štos je v tem, da smo se s Krtincema nekoč odločili, da bodo torki za rekreacijo in huh, enega smo že izpustili pred prazniki in še enega med prazniki in enostavno se mi je zdelo, da če izpustimo še tretjega zapored bo vsega konec. Namenjena je bila pa Šmarna.

In kaj zdaj? Ravno na današnji dan se je nabralo kup stvari na še večji kup, cela gora opravkov, takih, nujnih, neodložljivih. Nujno v Cerknico, ker ima dedi rojstni dan, recimo. Pa še vreme. Ojoj. Kdo bo rinil v takem gor? Zakaj bi sploh kdo rinil v takem gor???

Ampak nič. Helena in Aleš se ne data. Točno ob dogovorjenem času sta me že čakala na tacenskem parkirišču in ko sem 10 minut kasneje pridrsal z avtom po zasneženih cestah nista kazala nobenih znakov o kakšnem dvomu v odločitev o izletu. Takrat ko smo šli recimo na Kamniško sedlo sta vsaj malo cincala. Zadnjič ko so s Krti pešačili na Črnivec (iz Krtine!) pa nič več, pa je bil cel snežni metež. Skratka smo šli.

Čas je bil razmeram primeren, gostilna na vrhu pa seveda zaprta. Bi lahko bil malo slabe volje. Lahko. Mene pa je spet prežemalo tisto zadovoljstvo, ko se v nenavadnih okoliščinah znajdem na nenavadnem mestu, pa mi je tako hecno fino. Kot takrat na Sedlu recimo, cela štala, megla, veter, meni pa se je kar smejalo. Spet mi je uspelo premagati eno mojo muho, ko se znam izmikatz tisočerimi izgovori, v resnici gre pa vedno le za odločitev in izvedbo (v mejah razuma, se razume). Tokrat sicer z brco v rit s strani e-kipe srčnih, naslednjič pa bom morda zmogel že sam. Pa boleče goleni, dež s snegom, napovedana fešta in obiski, nadure v službi, obveznosti s dragimi starši ali preljubimi otroki, nujni opravki, utujenost, neoprana ali manjkajoča oprema in vsi ostali izgovorčki gor ali dol!

[Resnične zgodbe] Vonj po kavi

Vse sestre so bele. Bel strop, ki drsi nad njo in okna pod njim, ki jo izmenjaje oblivajo s svetlobo, megla, mrtva ribica, nato spet bela sestra.

Čas se je razpotegnil do nerazpoznavnosti, tako počasi je tekel, da ni nič razumela, kaj jo sprašujejo, želela si je samo konec, želela si je oditi, želela si je le, da bi jo pustili pri miru. Pa so jo vseskozi budili in ji dopovedovali, da naj se vendar ovede, ona pa si ni želela tega, želela je spati, zbežati v brezbarvno meglo, ki jo vedno tako varno ovije okrog ledij, preko prsi in končno; odrešujoče jo ovije celo, se ji zadrgne okrog vratu in jo pusti samo z enakomernim brnenjem.

Mamica je jokala sključena za mizo, potem je sunkovito dvignila glavo, da je videla njene oči, rdeče in pekoče, nič sočutja ni bilo naenkrat v njih in zazeblo jo je, da si je ovila odejico še tesneje k telesu. »Lažeš!« je rekla mamica in z živčno kretnjo potolkla s čikom po pepelniku, »lažeš, prasica mala, nehvaležna, zakaj lažeš?« Deklica se je še bolj sključila vase in bingljala z nogami v prazno, nobenih tal ni bilo daleč naokoli, kamor bi stopila in zbežala, nobenega zidu za katerega bi se skrila. Gledala je pekoče oči, prestrašene in obupane, proseče in obtožujoče hkrati, tako tuje so ji bile pa čeprav njeno zadnje upanje, da se ji nebi bilo potrebno izklopiti, kot se je morala vedno doslej.

Prvi sunek svetlobe je bil silovit in hrup ki jo je obdajal doslej mehko in oddaljeno je postajal vse jasnejši in ostrejši. Bela sestra jo je božala po laseh in jo mirila. Ni želela cevk v roki in ni želela pasu ki jo je priklepal k postelji. Besno je poskušala dvigniti roke, a pas je bil močnejši in bele sestre se niso menile za njene prošnje in solze, le božale so jo po laseh in jo mirile. »Šššš,« so govorile, »Ššššš, počivati moraš.«

»Ššššš,« je rekel očka, »Šššš, saj ne bo bolelo. To bo najina skrivnost, prav?« tako čudnega ga ni poznala, vedela je le, da to ni prav in da boli, čeprav ji je očka vseskozi govoril, da jo ima rad in ona je imela rada mamico in očka, ampak to boli, očka, prosim, pusti me spati, je prosila, »Ššššš,«, jo je miril očka in ji tiščal roke ob posteljo, da se ni mogla izviti, in ni se menil za njene solze, le božal jo je potem po laseh in jo miril in ji govoril kako jo ima rad in da je samo njegova punčka.

Potem se je navadila izklapljati in bilo je lažje, tako jo je bilo strah, da ne bi kdo izvedel, sram jo je bilo, ker je bila umazana in vsakega pogleda jo je bilo strah, saj bi lahko kateri prebral njene misli, in jo razgalil pred vsemi.

Bele sestre so se smejale tam daleč nekje, po dolgem hodniku je odmeval korak in trepetala je, da so koraki namenjeni v njeno sobo. Sram jo je bilo in sestre so gotovo že vse izvedele, sedaj je ne bodo več božale po laseh in ji dajale jesti, zaničevale jo bodo, kot jo je zaničevala mamica, ko ji ni hotela verjeti. Bela sestra je odprla vrata in prijeten vonj po kavi je napolnil sobo.

Sedela je na robu postelje in gledala ribico v posodi. Očka je pravkar odšel in megla se je počasi raztapljala, že dolgo ni jokala, že dolgo ni nič pripovedovala svoji ribici, kot je imela navado včasih, ko ji je bilo hudo. Ribica je vedela. Gledala jo je s svojimi izbuljenimi očmi in ji govorila vedno znova in znova kako umazana je, kako sram jo je lahko, negibno je lebdela v vodi in jo obtoževala. Odločila se je. Tam blizu so bila mamičina zdravila za takrat, ko je bila živčna, za takrat, ko je bila slabe volje, za takrat, ko ni mogla spati ali za takrat, ko je bilo v službi toliko dela. Počasi pest za pestjo je požirala raznobarvne bonbončke in pomirjeno legla v posteljo, čakajoč da bo zaspala.

Pa vendar. Telo je začelo dregetati, boreč se s strupom, ki je prodiral v kri, oklepajoč se življenja, kot je bilo vajeno. Ni mu bilo jasno, da si ne želi več živeti in krči so ga prestreljevali vsepovprek, da se je zvijalo v bolečini. Hlipala je na robu postelje in se zvijala v bolečinah, ribica pa se ji je smejala in smejala iz svoje posodice, ter jo spodbujala, da naj vzame še tabletkic, da jih je bilo premalo in da bo kmalu zaspala. Res jo je začela ovijati megla okrog vratu in upala je da bo zdaj zdaj konec. Ko se le ne bi ribica tako zlobno smejala, si je mislila in zamahnila z roko, da se je steklena posoda odkotalila čez rob omarice, smeh je utihnil in pomirjeno je pokleknila med črepinje počasi kot v breztežnosti je padala in padala na mokri tepih, vse bolj jo je stiskalo okoli vratu, hlastala je za zrakom in žal ji je bilo, da se tudi ribica poleg njene glave duši in premetava, hotela je vstati in jo nesti v kopalnico in ji natočiti vode v umivalnik a nič več ni čutila nog in nič več ni mogla premakniti rok samo gledala je lahko, kako ribica hlasta po zraku, dokler ni vendarle megla prekrila tudi njo.

Skozi priprte oči je gledala belo sestro, ki se je napotila naravnost k njeni postelji in zaželela si je pobegniti. Zamižala je, da ne bi srečala njenih oči, trudila se je, da bi priklicala meglo, pa ji ni uspelo, bela sestra pa je kar sedela ob njeni postelji in ni hotela stran, skozi priprte oči jo je videla, tako čudna je bila, žalostna, nič jezna in deklica je bila zbegana, potem je začutila roko, ki jo je božala po laseh, tokrat ne brezbrižno in zgolj pomirjajoče. Tokrat je roka sevala toplino, kakršne že dolgo ni čutila. Nenadoma je bila deklica popolnoma lahka in zdrsnila je v sen. Prvič po dolgem času je tudi sanjala.

Iz zbirke Konec sveta  II, 

Okrevanje

Od tiste katastrofe na dolgem teku se nisem več kaj dosti oglašal, pa ne zato, ker bi v resnici nehal teč ampak enostavno nisem našel volje. Kar sem napisal v komentarjih je čisto res: vse skup sploh ni hec. Vem, vam, ki ste normalni je vse skup malo čudno ampak eh, Wega je Wega. Ni šlo samo za to, da nisem zmogel dolgega teka, šlo je predvsem zato, zakaj ga nisem zmogel. Ajd, slab dan, nizek pritisk, čudno vreme, mlada luna, položaj Marsa v zodiakalnem krogu, napačne spodnjice... ni da ni, izgovorov vam natrosim za polno naročje v trenutku. Ampak nekje v sebi pa vem in mi kljuva: ti enostavno nisi resen. Spet ne treniram kot je treba, spet se ne trudim. Ker hja, program teka je pač program teka, pač, ampak to najbrž ne pomeni, da je vse kar moraš storiti to, da na določen dan lepo greš in odtečeš predpisano vajo. Tek je potrebno tudi živeti. Se pripravljati. Se opazovati. Premišljevati o vadbi. Analizirati počutje. Načrtovati. Cel kup stvari. In jaz? Jaz pa hja, malo začnem cepetati gor pa dol po stanovanju, ker se mi lih ne da, to je pa od priprave, opazovanja, premišljevanja, analize, načrtovanja in ostalega tudi vse. Če bi bil resen, bi že dan, dva prej začel načrtovati recimo prehrano in počitek. Ne pa, da če pač tako nanese, žingamo pozno v noč ali pa se še dopoldne bašem s čevapčiči, da bo ja zgaga pekla. In ne pa, da brez potrebe računalim pozno v noč, namesto da bi šel bolj zgodaj v posteljo in se dodobra spočil za podvig. In ne nazadnje, ne pa, da premišljujem o možnostih za prilagoditev in popravek programa treninga, na preložitev ta dolgega na, recimo, jutri. Potem je pač flop. Kaj pa naj bo drugega? Za tega zadnjega pravzaprav niti ne vem, kaj je bilo krivo. Pa niti ni važno: vem samo, da sem se odpravljal popolnoma nepripravljen, zato seveda ves tečen in jezen na ves svet in kar je sledilo, je moralo slediti. Svet je enostavno postal drugačen, fizika je popustila vajeti in vse se je spremenilo, drugačna težnost, krajše sekunde in raztegnjeni metri. Z vsakim korakom. In jaz, popolnoma brez volje. Obupal sem že po nekaj kilometrih, se obrnil nazaj in nekje pri domu končal tek. Po nekaj minutah pa me je do ušes zalil val obupa.  

Vse skup nima smisla. Jebi se, Wega, ti in tvoj maraton. Nisi zmožen. Nisi zmožen ničesar. Drugi se lotijo in potem vztrajajo, ti pa - ušivih 26 jih ne spraviš skupaj na določen dan. Ko moraš. Ko je treba. Ker v tem je štos ne? Gremo se lahko šetkakt po PSTju v levo in desno, 33 jih ni problema ane, saj če bo, bo, če ne pač ne, ampak tokrat je drugače. Tokrat je določen dan in določen tempo. Kot bo na Ljubljancu. Boš tudi takrat rekel, ah, bom šel raje jutri? Boš po prvem krogu raje zavil v cilj, kot da bi šel sanjam naproti? Saj sanjaš, ane? Kolikokrat si že sanjal o prihodu na cilj? A? Žal mi je, stari, ampak nič ne bo. Nobenih dvignjenih rok, nobenih nasmeškov in solza v očeh. Nobenega zmagoslavja, nobene evforije. Nič tistega norega občutka "pa sem ga!". Nič prijetne bolečine v nogah, ki te kasneje opominja, kaj si zmogel. Nič "dajmo Wega!" med drugim krogom. Nič razposajenega in zmagoslavnega Wega šprinta v zadnjih stotih metrih. Nič. Nič. Nič. Ker ne zmoreš, ne znaš in se ti ne da. V bistvu si ena sama zguba.

Ja, res je: v tistem trenutku sem vse skup vrgel v koš. K sreči se je do doma župca malo ohladila in jasno mi je bilo, da ne morem nehat. Če neham je to pot nazaj, tja pa nočem.Tja pa nočem. Nikoli več.

6. teden, 1. vaja: Lahek tek 3 km s tempom 6:23

Začel pa se je 6. teden. In spet: niti ena vaja ni šla po planu. Ampak tokrat je bilo razpoloženje popolnoma drugačno. Najprej torek: 3 kilometre? TRI? A se mal norca delajo? Sem kar takoj vedel, da ne bo šlo. Ne po tistem porazu v nedeljo. Moral sem. Za dušo. Tako sem v žep vtaknil urbano in se odpravil na obisk na Rudnik. Programskim trem sem pritaknil še devet dodatnih kar naprej po PSTju. Joj je pasalo. Ajd, že mogoče, da ne bom nikoli pretekel maratona na Ljubljancu v nekem spodobnem času ampak teli tekci so pa zakon.  Vedno znova me fascinira: iz Šiške na Rudnik, pa kar takole, na nožni pogon. Ne, res si ne želim nazaj, nočem več v tisti svet kjer sem udobno gnil pred davnim januarjem leta 2007.

6. teden, 2. vaja: Intervali 3x1600 po 5:08, skupaj 11 km

In seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi zamuštral tudi druge vaje. Prvo kot prvo: intervalov pa res ne morem izvajat na Borštu (edino če hitri tek natempiram ravno tam mimo tistega psa) zato sem s četrtka prestavil tek na petek zjutraj, ko sem šel v Ljubljano. Ajd, pa saj zaradi tega ne bo konec sveta. Potem sem zamutil z ogrevanjem in sem malce skrajšal vse skup, sicer samo za 600 metrov ampak jebi ga. Predpisi so zato da se jih držimo, kajne? In za konec: namesto predvidenega tempa hitrih tekov 5:08 je na koncu izpadlo 5:12. Ampak tokrat pa res ne bom jokal. Vseeno je namreč dober občutek če veš, da si zmožen skoraj 5 kilometrov preteči tako hitro. Nazadnje sem bil tako hiter na štafeti v Velenju. Ajd, naj bo: mogoče intervali res niso najbolj nujna stvar za trening maratona, ampak občutek je pa dober.  Enostavno paše.

6. teden, 3. vaja: Dolgi tek, 29 km v tempu 6:23

No, pa da vidimo. Tokrat sem se pripravil malo bolje: po dolgem času sem si spet oprtal ruzak z bidonom in izostarom, temeljito napolnil walkmana (ki mi je prejšni teden crknil in tako še podkrepil odločitev o odstopu), celo zamenjal baterijo na footpodu, da ja ne bi crknila na sredini.  Tečkaril sem sicer spet, ampak to je že malo obredno. Še celo lučko sem si dal v ruzak, čeprav je po PST redko uporabljam (in je potem res prav prišla pri iskanju footpoda, ki mi je pri 10 km odletel v travo). Potem pa ogrevalna hoja na točko X in - gremo! Po prvih korakih ponavadi že dobim občutek kako bo šlo. In tokrat je šlo... hja, tole je bilo pa že sumljivo. Resno sem po nekaj kilometrih začel sumit, da sem si footpod namontiral prenizko in da kaže narobe. Kako je letelo!! Kmalu mi je bilo jasno, da tudi današnjega treninga ne bom opravil do konca. Bilo je namreč prelepo. Nič, tekel bom, dokler bo letelo. Še pravi čas sem se obrnil proti domu, saj me je nekje pri 23. kilometru začelo pobirati, v 24. pa me je malo črvičilo po želodcu - ves ta izotonik in dve dekstrozi sta naredili svoje. Tako sem zaključil tek 5 kilometrov prej, kot je bilo predpisano. Ampak tokrat diametralno nasprotnega počutja, kot prejšni teden. Čisto zavestno sem se zaletel v prehiter tempo in vedoč kaj bo, užival. Roko na srce: kakšen polmaratonček smo že pretekli hitreje, ampak tisto so bile vendarle tekme.

In tako, vidite, zaniham od čistega obupa na popolno euforijo. Kaj bi govoril, to sem pač jaz. Malce pavze si privoščimo, potem pa horuk v sedmi teden. Začne se s 5 kilometrskim lahkotnim v torek, potem me čaka en konkreten tempo tek v četrtek in potem jagoda na tortici: 32 km dolg nedeljski matronc. Najbrž bom spet kar eno celo PST obrnil. Ampak tokrat počasi in previdno. Malo resnosti ne bo odveč. Saj še na polovici nismo...

Za prgišče kilometrov

Zadnjič tam nekje med Krtino in Murovico me je spreletelo - pismo, lej nas, cepce. Kar laufamo in kar grizemo navkreber. In - ja, še vedno sem vsakič znova presenečen - kar gre nam. Vsem trem. Koliko je kdo zadihan so odtenki, ampak če se samo spomnim tiste moje kalvarije na Šmarno nekega davnega, davnega januarja:

"...Ob vznožju Šmarne gore me je pa zagrabilo: mislm, tisti klanec je gotovo v rangu triglavske severne stene. Po prvih stotih metrih sem preklinjal, da se nisem raje odločil za obisk Rožnika, po drugih 100 metrih sem klel, da se nisem raje sprehodil okrog Mosteca prek Šišenskega hriba in v Tivoli, po tretjih 100 metrih pa sem bil popolnoma prepričan, da bi za prvič takole zadostoval tisti hribček pred vrtcem, kamor se otroci hodijo sankat. Čakalo pa me je še 1550 metrov vzpona (sicer pa je višinska razlika 360m)."

Sedaj pa kar gre. Pokažite mi hrib in spravil se bom gor. Morda na kakšnega ne bom zmogel, ne vem, ampak to ni pomembno. Ne bo me ga strah.  Zadnja reč, tista Rajkotova Šentiljska je nama z Alešem sploh dala krila. Ne bom lagal, da je bilo komot in da bi jo zlahka stisnil uro hitreje. Tudi se ne slepim, da smo postavili nevemkakšen rekord in se pridružili slavnim gorskim tekačem ob bok. Ne. Ampak občutek, da zmorem tako razdaljo, tako popolnoma nepredstavljivo, abstraktno razdaljo in to, prosim lepo z za dober Grintovec višinske razlike, to je čisto poseben občutek. In kar je najslajše, že naslednji dan brez težav konkreten sprehod po ljubljani in tretji dan hop na Murovico čisto od spodaj, menda 400 m nižje, in to, prosim lepo, s tekom vmes. Pravzaprav ne s tekom vmes ampak s hojo vmes. Tako se človeku ne zdi čisto nič več nepredstavljivega, da bo nekega dne pretekel gor in dol brez da bi vmes preklel vse kar se znajde v njegovi bližini.

Kar je sicer pri meni znak za preplah. Ko postanem takole otroško euforičen vedno flopnem kakšen štuk nižje. Po drugi strani pa - ah, saj itak flopnem kakšen štuk nižje, zakaj pa ne bi dotlej še malo užival. Zato je padla dokončna: v Medeji v sredi januarja grem na 30. Bojanm me je že skenslal, ker sem zadnjič na zasebnega poslal moje (tipično) mencanje in cincanje, pa ne vem, pa limit, pa 30 je le 30 ampak - ah, saj ne bo konec sveta če mi ne uspe. Če se zgodi en tak flopek bom pač nekaj dni slabe volje in bom tule gor pisaril prošnje za vodoodporne rame, če pa mi uspe pa fijuuuu! Kako vaz bom gledal z višlka! Zeh, zeh, ja, na eni tekmi sem bil v soboto. V italiji (zeeeeh). Na kolk? Na 30. (Zeeeeeeeeeeeeeh). Ja 30. Mah kr šlo je, no.

Saj gre samo za ušivih 9 kilometrov več.

[Resnične zgodbe] Ljubim te (K.)

Ponavadi ga je prijelo enkrat konec poletja. Spet je sedel v naslonjaču z albumom v naročju in nežno božal fotografije. Fotografije so bile rumene kot konice njegovih prstov s katerimi je včasih pokazal na kakšnega mladeniča in mrmral kako jih je tale pa gnal, prav do onemoglosti. Kolikokrat je slišala tiste zgodbe, kako so morali najmanj stokrat gor in dol ob skakalnici, pa na vrh do cerkve in nazaj, vse dokler niso skoraj bruhali od napora. Na naslednji strani albuma bo spet začel s tistimi zgodbami o Bukarešti, pa o ljubljancu, ko sploh niso ustavljali prometa pa zgodbice o tekmovanjih po bivši jugi...

- Pazi, no!

Jezno je odpihnil pepel, ki ji je padel na eno od slik. Malo je še pobožal fotografije, potem pa počasi zaprl album. Ko je vstal se ji je zazdel tako star in izsušen.

Kdaj sta takole obtičala? Kako sta se znašla v tej majhnem zakajenem stanovanju brez prave volje in brez kakršnih koli ciljev? Čedalje redkeje je obul tiste superge in šel za kakšno uro ven. Na zadnje lani enkrat, če se prav spomni, ko je jezno prišepal domov češ, da so se copati dokončno strgali in da ima samo še krvave žulje od njih. Da bo enkrat treba kupiti nove.

Enkrat.

Včasih sta šla mimo trgovine in jih je kazal, vidiš tiste, da tiste so pa špica, s tistimi bi pa šlo. Hoj, ko bi imel take, kako bi tekel! Pa ji ni ušla otožnost v njegovem pogledu. Iskra v očeh je namreč zasvetila le na kratko, potem pa se je umaknila vsakdanu, copati v izložbi so bili daleč predragi za njiju. Ostale so v tisti kategoriji enkrat, nekoč. Nekoč sta res, ko sta bila prav prešerne volje, celo stopila v trgovino, da jih je preizkusil. Kako mu je žarelo lice! Prav kot mladenič je izgledal, tisti, dolgolasi iz rumenih fotografij v albumu. Pa vendar bi bilo najbrž bolje če ne bi šla tod mimo. Ko sta stopila ven je bil še bolj žalosten in prazen, doma je potem jezno puhal dim spet kar za mizo v kuhinji in si točil ta kratke. Poznala ga je in vedela je, da bo jezno odmaknil roko, ko ga bo poskusila potolažiti. Še sama si je natočila in se zazrla skozi okno v stolpnice nasproti. Kakšno življenje... Jeseni, ko se je začela šola je bilo malo lažje, saj je dobila nekaj dodatnega denarja še za delo v poznem popoldnevu. A iz dolgov se nista uspela izviti, vedno sta imela na koncu meseca minus. Tako praktično ni mogla nikamor. Zaživela je samo med čik pavzami s sodelavkami, ko so se smejale in opravljale. In seveda še v tistih trenutkih, ko sta pozno zvečer, ko se je vrnila iz šole, sedla na balkon, puhala oblačke in sanjarila kaj bosta enkrat, kako bosta nekoč...

Bila je žalostna. Kdaj je postalo vse tako pusto? Gledala ga je kako ves brezvoljen spravlja album na svoje mesto kako odsotno otresa pepel mimo skodelice. Kaj ko bi bilo nekoč enkrat - danes?

***

Bil je zmeden in prestrašen hkrati. Ne bi smel tako vzrojiti. Ampak ona ne ve. Vse je en blef, pač ne zmore več. Oh, v tistih časih, takrat že, ampak sedaj je star in pljuča so vsa zapacana. Copati so bili samo izgovor. Pa tako lep večer je bil. Prav potrudila se je, celo smrekico je okrasila. In darila spodaj. Zdelo se mu je, da imata končno po dolgem času lep večer. Zadnje čase sta se videla prav poredko, sedaj ko je delala še v šoli pa sploh. Malo je bil zaskrbljen, tako utrujena je bila ves čas, niti na balkon ni več hodila z njim. Danes pa je bilo tako luštno vse skupaj, smejala sta se in pogovarjala, potem pa - darila. Ni pričakoval ničesar, škatla za čevlje pač, notri pa najbrž kakšna štkatlica ta boljših. Ali pa nogavice. Mogoče ta domačega od njenih. Zdelo se mu je simpatično to, z darili. Odpiral je škatlo, ki jo je zavila kar preskrbno in dvignil pokrov. Najprej ni dojel kaj gleda, bilo je čisto iz drugega filma.

Začutil je utrip v sencah in mrzlo ga je spreletelo po hrbtu. Kako... Od kod... ? Bile so prav tiste. Še tako živo se je spominjal mehkobnega občutka na nogah, ko jih je pomerjal. Ko je poskočil nekaj korakov po trgovini ga je prijelo, da bi stekel še naprej, ven skozi vrata in dalje po hodnikih in naprej in naprej, ven in nikoli se ne bi ustavil. Tako si je želel spet preteči cel maraton, začutiti tisto množico od znotraj, ne pa le kot malo otožni opazovalec ob cesti. Ampak saj ne zmore. Nič več, nikoli več. Ko jih je sezuval je postal tako čudno prazen. Del njega je ostal z njimi tam v trgovini. Sedaj pa so bike tukaj na mizi. Žarele so in dišale, polnile so ga z energijo, ki je ni čutil že leta. Ampak ne, to ne gre! Nikoli več. Ne more, ne z more! Vzrojil je jezen, zmeden in prestrašen. Da si jih ne moreta privoščiti, da jih noče. Da je nora, ko kupuje takšne reči. Od kod denar? Od kod ji ideja, da sploh še hoče teči? Takoj pojutrišnjem zjutraj jih bo nesla nazaj, potem pa bosta nakupila potrebnejše stvari. Vpil je brez kontrole, jezno in obupano. Nemočno. Že trenutek kasneje mu je bilo žal. Sedela je tam sklenjenih rok in se komaj vidno tresla. Ni hotel, mora ji povedati, da ni hotel... Oči je imela široko odprte in zazrte mimo njega v omarico nad umivalnikom. Naenkrat je sunkovito vstala, da je stol padel po tleh. Nekaj trenutkov je še stala tam, potem pa mirno pobrala stol in odšla v sobo. On pa je kar sedel tam in ni vedel kaj bi. Jezno je potegnil škatlico iz žepa in si s še vedno tresočimi rokami prižgal. V tem ledenem mrazu že ne bo hodil na balkon. Ko je hotel prižgati novega, je ugotovil, da je škatlica prazna. Sedaj pa še to!! Z vajenimi gibi je naštel drobiž in si ga pripravil na mizo. Do črpalke sicer ni daleč ampak po tem mrazu... Mah, nikamor ne gre, za danes bodo tudi tiste njene dobre. Gotovo jih ima spravljene v tisti njeni škatli. Obrnil se je proti umivalniku in odprl omarico. Ko je prijel za kovinsko šatuljo je tiho zaklel. Prazna, jebenti! Zmedeno je gledal v šatuljo in jezno pihnil. Na dnu je bil samo en star prelomljen čik, nekaj drobiža in koledar s prekrižanimi dnevi. Ženske! Ko je hotel dati škatlo nazaj je obstal sredi giba saj se je v šatulji prikazal odsev superg na mizi. K vragu vse skupaj! K vragu!

***

Zajokala je šele, ko je imela glavo globoko potisnjeno v blazino. Tako samo se je počutila. Tako nemočno. Tista Nekoč in Enkrat sta bila spet nekje daleč nedosegljiva. Slišala je, kako si toči pijačo, kao loputa z vrati omaric. Kako šteje drobiž. Menda ne bo šel ven popivat? Morda je reagirala preveč sunkovito, morda jo je zabolelo brez potrebe? Saj ni mogel vedeti, tudi njemu je težko. Mogoče pa nima smisla, da si pokvarita večer čisto do konca. Ogrnila si je haljo in stopila v kuhinjo. Pa ga ni bilo več. Očitno je bil res razburjen, saj je na robu mize pozabil nekaj drobiža. Žalostno je sedla za mizo in opazovala čik v pepelniku. Tako je pogrešala tiste čik pavze. Še bolj puhanje oblačkov na balkonu skupaj z njim. Sodelavke so jo imele zadnje časa za čudno, ko ni hodila več z njimi ven. Tolikokrat si je zaželela pomirjajočega dimu, nežne omame, pogovorov na balkonu. Ampak imela je cilj. Ko je prvič vrgla kovance v šatuljo ni vedela ali bo zmogla, ko jih je zadnjič srtresla ven na mizo ji je srce razbijalo od veselja. Sedaj pa vse skupaj ni imelo več smisla. Žalostno je segla v omarico in izbrala daljši del polomljene cigarete. Vtaknila jo je v ustnik in s pogledom iskala vžigalnik.

Na vratih je zamolklo in neodločno zaropotalo. Vrgla je ustnik v škatlo in  dvignila pogled. Bala se je, da bo spet ves jecljav in majav, kakršen je včasih prišel iz gostilne. Najprej je zaslišala sopenje, potem pa se je pojavil tam med vrati v sami majici in kratkih hlačah. Bil je prepoten in težko je dihal. Nekaj časa ga je samo gledala potem pa zagrabila odejo in ga skrbno ovila. Ti norec! Njegove oči so žarele, njegovo srce je razbijalo, na obrazu pa se mu je risala čista otroška radost. Prave so, je hlipal, čisto prave! Iz njegovih oči je razbrala, da bi lahko tekel in tekel in tekel, naprej do roba in še dlje in da ni čutil ne utrujenosti in ne mraza, le brezmejno  lahkotnost. Vse bo dobro, vse bo še dobro! Vedela je, da bo letos tekel maraton! Navdušeno ji je risal vzdušje, ko bo stekel z reko tekačev, kot da ne bi več samo sanjal, kot je že tolikokrat doslej. Objel jo je trdno kot je že dolgo ni, tako toplo in hkrati tako nežno. Potreboval bo denar za opremo in štartnino, ampak bo že nekako. Ko se je odmaknil od nje je zaslišala kovinski zvok kovancev.

- Saj lahko uprarabim kar tvojo škatlo, kajne?

Iz zbirke  Konec sveta II

da klinc gleda vse skujpa

Malo me vedno potem vest peče. Ravno se uspem prepričat da je čas da vse skup pustim, pa tek, pa blog pa virtualno druščino pa vse skup, ravno se nameravam spustit nazaj na stare prastare tire lagodnega življenja, ravno ko začnem premišljevati da ko jebe , se začne spet dogajat.
Najprej ta velka tamala kljub vsem gripam tega sveta vendarle odfrči v Mehiko. In če čmo bit v kolikor toliko spodobni komunikaciji je treba požret nazaj Facebook.
Potem dobimo na Borštu obiske naših ljubih krtincev in po čudovitem dnevu pomislim, da takega dneva sploh ne bi bilo brez vse te virtualne druščine takega dneva nikoli ne bi bilo.
In po Blejski 10-ki se spet zavem, da takih čudovitih dni ne bi bilo brez teka. Kot ne bi bilo Bistrice, Velike in Male, Sedla.
In za konec dve izjavi obe z včerajšnje desetke:prva, oh, ful si včasih dobro pisal, ful sem te rad/a bral/a - kar pomeni včasih. Če včasih zakaj ne več danes? A res nimam več česa povedat? Kaj se je pa spremenilo? Samo ne da se mi - to je vse. Ne da.
In druga: najprej je treba shujšat, da lahko začnem tečt. Tole potrebuje širšo obravnavo. Ker sem ravno na tem. Bil na tem. Ko sem se zavihtel nazaj proti devedesetim so se poslabšali tudi tekaški rezultati. Tako je vsaj izgledalo. Pa res?
Ja. Spet bom pisal.