Za prgišče kilometrov

Zadnjič tam nekje med Krtino in Murovico me je spreletelo - pismo, lej nas, cepce. Kar laufamo in kar grizemo navkreber. In - ja, še vedno sem vsakič znova presenečen - kar gre nam. Vsem trem. Koliko je kdo zadihan so odtenki, ampak če se samo spomnim tiste moje kalvarije na Šmarno nekega davnega, davnega januarja:

"...Ob vznožju Šmarne gore me je pa zagrabilo: mislm, tisti klanec je gotovo v rangu triglavske severne stene. Po prvih stotih metrih sem preklinjal, da se nisem raje odločil za obisk Rožnika, po drugih 100 metrih sem klel, da se nisem raje sprehodil okrog Mosteca prek Šišenskega hriba in v Tivoli, po tretjih 100 metrih pa sem bil popolnoma prepričan, da bi za prvič takole zadostoval tisti hribček pred vrtcem, kamor se otroci hodijo sankat. Čakalo pa me je še 1550 metrov vzpona (sicer pa je višinska razlika 360m)."

Sedaj pa kar gre. Pokažite mi hrib in spravil se bom gor. Morda na kakšnega ne bom zmogel, ne vem, ampak to ni pomembno. Ne bo me ga strah.  Zadnja reč, tista Rajkotova Šentiljska je nama z Alešem sploh dala krila. Ne bom lagal, da je bilo komot in da bi jo zlahka stisnil uro hitreje. Tudi se ne slepim, da smo postavili nevemkakšen rekord in se pridružili slavnim gorskim tekačem ob bok. Ne. Ampak občutek, da zmorem tako razdaljo, tako popolnoma nepredstavljivo, abstraktno razdaljo in to, prosim lepo z za dober Grintovec višinske razlike, to je čisto poseben občutek. In kar je najslajše, že naslednji dan brez težav konkreten sprehod po ljubljani in tretji dan hop na Murovico čisto od spodaj, menda 400 m nižje, in to, prosim lepo, s tekom vmes. Pravzaprav ne s tekom vmes ampak s hojo vmes. Tako se človeku ne zdi čisto nič več nepredstavljivega, da bo nekega dne pretekel gor in dol brez da bi vmes preklel vse kar se znajde v njegovi bližini.

Kar je sicer pri meni znak za preplah. Ko postanem takole otroško euforičen vedno flopnem kakšen štuk nižje. Po drugi strani pa - ah, saj itak flopnem kakšen štuk nižje, zakaj pa ne bi dotlej še malo užival. Zato je padla dokončna: v Medeji v sredi januarja grem na 30. Bojanm me je že skenslal, ker sem zadnjič na zasebnega poslal moje (tipično) mencanje in cincanje, pa ne vem, pa limit, pa 30 je le 30 ampak - ah, saj ne bo konec sveta če mi ne uspe. Če se zgodi en tak flopek bom pač nekaj dni slabe volje in bom tule gor pisaril prošnje za vodoodporne rame, če pa mi uspe pa fijuuuu! Kako vaz bom gledal z višlka! Zeh, zeh, ja, na eni tekmi sem bil v soboto. V italiji (zeeeeh). Na kolk? Na 30. (Zeeeeeeeeeeeeeh). Ja 30. Mah kr šlo je, no.

Saj gre samo za ušivih 9 kilometrov več.