Ne tečem več! (manj pa tudi ne)

evo mene. Iz kožwe bi se dal in se začel uničevati na vse možne načine, ki jih je kdaj skusil Kojot Mrko S. Genijalac (ok, amerikanci so ga prevajali kot Coyote). Evo, od petka imam že ene glupe izgovore. Najprej petek, ko mi odmor itak pripada. Mislm, če sem v četrtek za brezveze 14 sklepal ne? Nooo, v soboto je snežilo kot iz škafa, če se za sneženje sme uporabit ta prispodoba. Z Rojem sva prešetala tko na oko, približno, kaj pa vem, ene 8,23 kilometra, to je bilo pa tudi vse. V nefdeljo, tak lep sonček, jaz pa... Je treba kidat. Nujno. Če ne ne bomo mogli z Boršta. Potem po kidanju pa ... se me je začelo nekaj lotevat. En tak kreh, kreh, pa tak čuden občutek za očmi pa te stvari. Nič vročine ampak... No danes pa - pfuj, pfej plundra in ta čudni snež. In res se me nekaj loteva.

Ohoho, mi že vemo, kaj se me loteva. Čuden občutek vrtoglavice nekje za očmi pa še kaj!! En tak lenoritis bi temu strokovno rekli. Smo ta mesec že skoraj 150 km naklepali, anede in se nam zdi to ful dovolj, anede, še če Šentiljsko odštejemo bo do konca meseca sigurno en tak pošten zalogaj.  In ZAKAj za boga milega bi rinil v to vreme??


Wega kaj pa je danes, čuj! 
Kaj ti to ptička prepreva? 
Po vsej dobravi odmeva: 
“Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, 
Cicifuj, fej in fuj!”