Rekord

Najbolj mi gre na živce, če neko stvar že zapišem, potem pa pomotoma izbrišem. Pisati drugič isto reč mi je enostavno neprijetno. Kot bi prepisoval od nekoga, kot bi delal svoj lasten plagiat. To je seveda čista bedarija ampak pri meni je zmerom vse malo bedasto. Torej, če na hitrco obnovim, kaj sem že spisal in zbrisal – začel sem s tem, da sedaj pa imamo, ko smo bili tako brihtni, češ, kakšna jesen pa je to, ko pa je tako lepo in toplo in evo ga takoj: dež, dež, dež. In še zagrozil sem tistemu, ki si bo drznil jamrat da je čisto pretoplo za ta letni čas, da mu lastnoročno odprem marelo v ta zadnji. To je bil en tak uvod in bo dovolj če ponovno spišem samo povzetek, toliko da pripravim teren za naprej: dež bo imel pač še vidno vlogo. Od tu moram pa vse na novo spisat – upam da bom našel nit, kot sem jo našel prej. Morda ne bo težko, saj bo dovolj pogled skozi okno: seveda dežuje. Kar me takoj spomni na moj nov rekord. Tole je res en PB v kategoriji »mencanje«. Tisto mencanje preden se odpravim tečt. Saj se še spomnimo: tisto španciranje gor pa dol po stanovanju, iskanje kakega svetlega izgovora, da mi ne bi bilo treba it tečt. Tu ne gre za to, da ne grem tečt, ker sem se tako odločil, morda zaradi pavze, poškodbe, bolezni ali kar tako. Ne, tu gre za tisto mencanje, ko sem trdno odločen, da grem teč, da grem trenirat in da je tek dobra reč, pa mencam. 10 minut, pol ure, celo dopoldne, kakorkoli. No tokrat, kot rečeno, sem (spet) presegel samega sebe: mencam že od Palmanove dalje. Lahko bi sicer rekel, da pravzaprav že od skoraj najbolj žalostnega teka ampak to bi bilo že hvalisanje. No, saj je bilo po Palmanovi še nekaj brcanj, v ponedeljek Šmarna in v torek Cicelj za Alešem, Heleno in Darjo, ampak to ni to. Pravzaprav to je to, saj smo bili kar dobro zmatrani, celo teklo se je malo navkreber, ampak to je sicer to, ni pa tisto. Kajti tisto, ki je pravzaprav tisti je plan teka, katerega se pripravljam držat enkrat v prihodnosti. Bilo je že nekaj bednih poskusov in flopov v to smer ampak saj so bili tudi v prejšnih časih pred vstajenjem s fotelja. Enkrat že rata. Če rata, ampak tejle slabo kaže. Najprej, jasno, da že od začetka delam napako: nič obelodanjanja načrta, nič najave, nič obljube. Samo kao – bom začel tečt po programu in huuu! kakšno presenečennje bom na naslednji tekmi, ko bom izboljšal rezultat za 7,5%. Kot da ne bi vedel, da to ne deluje. Ni delovalo pri prenehanjih kajenja, ni delovalo pri poskusih da bi se začel rekreirat. Če se nekaj odločiš je potrebno pojasniti okolici, da se ve ravnati in po svojih močeh prilagoditi. Da ti recimo ne ponujajo cigareta pod nos, ravno ko imaš največjo krizo. Da ti daje podporo in te spodbuja. Da te tvoji najbližji praktično prisilijo, da greš zvečer na planiran trening, saj prilagodijo svoje (skupne) plane tvojim – in bi bilo potem res malce neodgovorno, če ne bi šel. Da te povprašajo, kako je šlo, te vspodbudijo če si v krizici in take reči. Potem so tu še druge reči. Dvomi in strah – sem zastavil preobilno, prenaporno, preneumno? Po eni strani – tudi v trinajsttedenskemu programu s katerim sem začel se mi je nekoč zdelo, da obstajajo rahlo nemogoče reči – ena ura teka vkup recimo. Po drugi strani pa, pretiravanje je smrt za vsako odločitev. Kako potem najti srednjo pot in kar je še huje – kako vedeti da si našel pravo pot? Skratka – mencam torej že da je joj. V ponedeljek je bilo itak en dan po Palmanovi, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. En dan Po Palmanovi je potrebno počivat. Čeprav, če danes premišljujem, bi se dolgi zen tek čisto lepo pokril s počitkom. V torek Cicelj z e-kipo srčnih, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Čeprav bi se drugi programa pravzaprav čisto lepo poklapal s tem tekom, torej je izvirni greh bil tako ali tako to, da nisem začel v ponedeljek. V sredo – oh ta je pa bila nekaj! – v sredo sem si rekel da je Borških 10000 pravzaprav preveč razgibana, pa še deževati bo začelo vsak hip, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Seveda, če danes premišljujem – bla, bla, bla. Tole z dežjem je sploh perla, nove GTX inovke so kao »bolj za treking tek po blatu in makadamu« za asvalt jih je škoda. In pa – kot da me je nekdaj motil dež. Ampak sedaj pa kar naenkrat… Oh. Četrtek. V četrtek sem bil že kar nekaj pameten, kao, itak je, saj ne vem čisto kaj ampak ta teden itak ni tak, tekaški al kaj, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Ne vem. Niti na običajnih 10 se nisem spravil. Cepetal sem gor in dol in se sam sebi smilil, ko pa sem cel dan vozil okoli, pa Cerknica, pa obisk pri mami, pa je potem spet padal dež, mam pa menda pravico en dan malo zase, malo počivat, malo kaj vem kaj. Kar nekaj. Petek – Boršt, petek pač, zakurit je treba, prec je tema, dež pada, vse te reči. Potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Lahko bi šel sicer en normalni borški krogec ampak emm, mah, ta dež, pa tema, pa nobene pametne lučke nimam, pa nobene pametne muzke nimam, pa saj itak počivam ta teden (???) in sploh. V soboto potem dopoldne nič, pa prmejduš da se pri najboljši volji ne utegnem spomniti zakaj – razen dežja - ne. Vem samo to, da je bilo jasno, da popoldne ne bo nič, saj sta me čakali dve fešti. Tako je sobota minila v ubijanju s hrano, ne pa s programom, ki se začne z dolgim tekom. V nedeljo je notranja borba dosegla vrhunec. To je tisto, kar že stoletja opisujejo veliki umetniki, notranji boj, borba med dvema poloma duše in tragični junak v sredi. Doma sem poštimal že vse, kar nisem prej v nekaj letih, kapljanje na Wcju, zatikanje kuhinjskih vrat, tuš v kopalnici, filtre pomivalnega stroja, celo vse kuhinjske predale sem stresel na kup in jih lično zložil nazaj. Že rahlo opsesivno manično shizopresivno, ne? Kajti nedelja res ni dan za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Na koncu sem že kar poskakoval po stanovanju. Ja, ne s programom ampak vsaj tečt bi šel. En sam majhen tekec. Prooosim! Končno sem se zmigal ven in naredil tistih 10 km, niti centimetra več. Napetost je malo popustila in lahko sem v miru čakal na ponedeljek, ko začnem. Ko pa res začnem.

Kaj je bilo potem v ponedeljek ne vem. Najprej morda, da se je izkazalo, da tisti včerajšni tek ni bil naklučje ampak priročen izgovor, da morda ni za začet s programom, ki se začne z dolgim tekom če si ipa že tekel en dan prej (????). Piškav izgovor itak, ker program niti ne predvideva kakšnih prostih dni ampak večinoma kratke tekce namesto njih. Potem zobar, oh, saj je menda nemogoče začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom, časa do zobarja je pa samo 2 uri. Potem je potrebno še nečakinjo inštruirat. In se zavleče in je ura 9. In tako je prepozno za dolgi tek sploh. Pa jutri. V bistvu ne jutri, jutri je srčni kRožnik, ampak v sredo. Pravzaprav ne v sredo, v sredo gremo po šihtu sodelavcu na vikend »nekaj pogledat«. V četrtek pač. Če bo šlo z vso tisto cerknicijado in človek je malo zmatran. In če ne bo dežja. V petek? Boršt? Sobota? Pred velenjsko štafeto sv. Barbare? Naslednji ponedeljek torej. Zaprmej in zaziher. Pa še v miru prilagodim program planiranim tekmam, naštimam muziko za dolge teke (sem že povedal, da se začne z dolgim tekom?) in pripravim oblačila za dež. Če ne bo že sneg takrat…