Za meter več.

V bistvu mi ni ravno enostavno tole zapisat. Nekako se mi zdi da bi moral biti to prispevek, ki bi prikazal za kaj je v resnici šlo in koliko je bilo vredno, ki bi znal pričarat občutke, ves ta čas ponotranjenih in globoko v srcih tlečih in čemečih želja, strahov, treme, vseh teh reči. Pa mi je nelagodno, ker je nekaj tagega težko pereliti na papir. Najprej zato, kjer je nekaj takega tako ali tako težko preliti na papir, pa zato, ker vsega skup sploh še nisem čisto dojel in misli šele urejam, pa seveda tudi zato ker je v teh trenutkih vedno prisoten en tak vakuum, kot bi se ve skup dogajalo nekomu drugemu in nekim drugim, ne pa meni in nam. Že začeti ne vem kako: naj bo to tista famozna ura, nov rekord v jutranjem mežikanju v avtu? Ker zgledalo je takole:

Priznajte: grozno. Vsaj zame.

Ali bi moral morda začet malo prej? Ko sem takole kot kupček nesreče sedel na weceju in z grozo ugdojel, da ko potegnem vodo ne grem nazaj spat!

Ali pač še prej, ko je še vse skupaj izgledalo kot nekakšna igrica. Ping! Pošta:

Pozdravljena maratonca!

Počasi se približuje zimsko spanje, vajini rezultati pa me kar naprej navdušujejo in nima smisla,da bi kar tako zaspali tam nekje za zapečkom. No ja vidva več kot očitno pridno trenirata tudi v nočnih urah, zato je skrajni čas,da se skupaj podamo na Šentiljsko pot, v celoti seveda! Pravico do ugovora zato nimata.

V bistvu mi je to zgledalo čisto paranormalno oziroma abstraktno, da sem kar takoj rekel da ja, jasno, zakaj pa ne, v bistvu z telimi besedami: 


Kar se tiče zgodnjega vstajanja - pol štirih tole je bilo najbolj zgodaj doslej. Ampak za the Šentiljsko se žrtvujem
Ne vem pa od kod tebi 12 - 13 ur??? Midva z Alešem bova rabila pol manj.
Pravno obvestilo:
Privolitev je bila dana brez predhodnega posvetovanja z Darjo.Vse informacije so, če ni drugače določeno informacije splošnega in neobvezujočega značaja.Vse informacije, ki so vključene ali dosegljive  se lahko kadarkoli spremenijo. Wega deluje z največjo skrbnostjo pri objavi informacij in skrbi za njihovo pravilnost in ažurnost. Njegova kazenska in civilna odgovornost za stvarne in pravne napake na informacijah je popolnoma izključena in ne odgovarja za nikakršno neposredno ali posredno škodo ali neprijetnosti,ki bi lahko uporabniku nastale zaradi uporabe morebitnih napačnih ali netočnih informacij, ki bi se znašle v tem obvestilu. Čisto mogoče, da je pozabil na kaj nujnega ali že davno planiranega in bo problem.

Sem pa pošto pomotoma vrnil samo Alešu in ekola, sva že naredila plan, kao bova midva vse zrihtala, da ne bo treba it. Od zvitih gležnjev so nevemčesa pač. Do tiste kritične Aleševe pošte: 


Klinc. Jaz sem za.
Me boš pa nesel, če ne bom mogel. Sicer je pa Rado prava korenina in
najbrž ne bo problemov!
Pejmo ja! Če bomo obležal, se bomo vsaj smejal!

Ampak bodimo pošteni. Vse je bil itak samo blef. Od vsega začetka sva vedela da bova šla. Vse drugo je bilo lepotno okrasje in del ritualov. Jamranje, strah, trema, dvomi, kljuvajoča bolečina v kolenu dan pred odhodom, prekomerna fešta v sredi tedna v katerem bi se moral pravzaprav pripravljat in se čimbolje spočiti in take reči.

Ampak v srcu smo že bili na poti. Kot majhni otroci, še enkrat gremo spat, pa bomo šli.

In eto mene zbeganega na veceju in v avtu pred zeleosevajočo uro. Gremo.

Ja, blef sicer že blef, ampak ko sem vmes začel gledati s čem drugim, kot s srcem, me je kar zvilo. Šlo bo za najdaljšo razdaljo v življenju, kii sem jo kadarkoli naredil s pomočjo svojih mišic v enem kosu, brez počitka. To je tako fino prebrati še enkrat, pa razčleniti:

najdaljša
razdalja
v življenju
ever.

Potem je šlo. Ob 3:30 v Krtini, ob 5:00 (punktlih) v Sladkem vrhu. In štart. Hoja in malo teka za vzorec, gor pa dol pa blato in levo in desno in naokroooog in štemplji, pa objemanje drevesa in menjava tečnobnih uric...

Ter nepopisna in neopisljiva sreča na koncu. Res se ne da razložit in napisat.

Pa se je bilo potrebno prehitro posloviti, utrujenost je začela nadomeščati vzhičenost in potrebno se je bilo pripeljati še domov. V avtu sva z Alešem še nekaj časa podoživljala vse skupaj, pa sva morala kmalu tudi midva vsak na svoj konec domov.

Mene je še kar razganjalo in bi proslavljal in skakal in delil občutja, pa ni bilo prave prilike. Pravzaprav sem šel kar spat. In sanjal čisto druge reči...