Okrevanje

Od tiste katastrofe na dolgem teku se nisem več kaj dosti oglašal, pa ne zato, ker bi v resnici nehal teč ampak enostavno nisem našel volje. Kar sem napisal v komentarjih je čisto res: vse skup sploh ni hec. Vem, vam, ki ste normalni je vse skup malo čudno ampak eh, Wega je Wega. Ni šlo samo za to, da nisem zmogel dolgega teka, šlo je predvsem zato, zakaj ga nisem zmogel. Ajd, slab dan, nizek pritisk, čudno vreme, mlada luna, položaj Marsa v zodiakalnem krogu, napačne spodnjice... ni da ni, izgovorov vam natrosim za polno naročje v trenutku. Ampak nekje v sebi pa vem in mi kljuva: ti enostavno nisi resen. Spet ne treniram kot je treba, spet se ne trudim. Ker hja, program teka je pač program teka, pač, ampak to najbrž ne pomeni, da je vse kar moraš storiti to, da na določen dan lepo greš in odtečeš predpisano vajo. Tek je potrebno tudi živeti. Se pripravljati. Se opazovati. Premišljevati o vadbi. Analizirati počutje. Načrtovati. Cel kup stvari. In jaz? Jaz pa hja, malo začnem cepetati gor pa dol po stanovanju, ker se mi lih ne da, to je pa od priprave, opazovanja, premišljevanja, analize, načrtovanja in ostalega tudi vse. Če bi bil resen, bi že dan, dva prej začel načrtovati recimo prehrano in počitek. Ne pa, da če pač tako nanese, žingamo pozno v noč ali pa se še dopoldne bašem s čevapčiči, da bo ja zgaga pekla. In ne pa, da brez potrebe računalim pozno v noč, namesto da bi šel bolj zgodaj v posteljo in se dodobra spočil za podvig. In ne nazadnje, ne pa, da premišljujem o možnostih za prilagoditev in popravek programa treninga, na preložitev ta dolgega na, recimo, jutri. Potem je pač flop. Kaj pa naj bo drugega? Za tega zadnjega pravzaprav niti ne vem, kaj je bilo krivo. Pa niti ni važno: vem samo, da sem se odpravljal popolnoma nepripravljen, zato seveda ves tečen in jezen na ves svet in kar je sledilo, je moralo slediti. Svet je enostavno postal drugačen, fizika je popustila vajeti in vse se je spremenilo, drugačna težnost, krajše sekunde in raztegnjeni metri. Z vsakim korakom. In jaz, popolnoma brez volje. Obupal sem že po nekaj kilometrih, se obrnil nazaj in nekje pri domu končal tek. Po nekaj minutah pa me je do ušes zalil val obupa.  

Vse skup nima smisla. Jebi se, Wega, ti in tvoj maraton. Nisi zmožen. Nisi zmožen ničesar. Drugi se lotijo in potem vztrajajo, ti pa - ušivih 26 jih ne spraviš skupaj na določen dan. Ko moraš. Ko je treba. Ker v tem je štos ne? Gremo se lahko šetkakt po PSTju v levo in desno, 33 jih ni problema ane, saj če bo, bo, če ne pač ne, ampak tokrat je drugače. Tokrat je določen dan in določen tempo. Kot bo na Ljubljancu. Boš tudi takrat rekel, ah, bom šel raje jutri? Boš po prvem krogu raje zavil v cilj, kot da bi šel sanjam naproti? Saj sanjaš, ane? Kolikokrat si že sanjal o prihodu na cilj? A? Žal mi je, stari, ampak nič ne bo. Nobenih dvignjenih rok, nobenih nasmeškov in solza v očeh. Nobenega zmagoslavja, nobene evforije. Nič tistega norega občutka "pa sem ga!". Nič prijetne bolečine v nogah, ki te kasneje opominja, kaj si zmogel. Nič "dajmo Wega!" med drugim krogom. Nič razposajenega in zmagoslavnega Wega šprinta v zadnjih stotih metrih. Nič. Nič. Nič. Ker ne zmoreš, ne znaš in se ti ne da. V bistvu si ena sama zguba.

Ja, res je: v tistem trenutku sem vse skup vrgel v koš. K sreči se je do doma župca malo ohladila in jasno mi je bilo, da ne morem nehat. Če neham je to pot nazaj, tja pa nočem.Tja pa nočem. Nikoli več.

6. teden, 1. vaja: Lahek tek 3 km s tempom 6:23

Začel pa se je 6. teden. In spet: niti ena vaja ni šla po planu. Ampak tokrat je bilo razpoloženje popolnoma drugačno. Najprej torek: 3 kilometre? TRI? A se mal norca delajo? Sem kar takoj vedel, da ne bo šlo. Ne po tistem porazu v nedeljo. Moral sem. Za dušo. Tako sem v žep vtaknil urbano in se odpravil na obisk na Rudnik. Programskim trem sem pritaknil še devet dodatnih kar naprej po PSTju. Joj je pasalo. Ajd, že mogoče, da ne bom nikoli pretekel maratona na Ljubljancu v nekem spodobnem času ampak teli tekci so pa zakon.  Vedno znova me fascinira: iz Šiške na Rudnik, pa kar takole, na nožni pogon. Ne, res si ne želim nazaj, nočem več v tisti svet kjer sem udobno gnil pred davnim januarjem leta 2007.

6. teden, 2. vaja: Intervali 3x1600 po 5:08, skupaj 11 km

In seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi zamuštral tudi druge vaje. Prvo kot prvo: intervalov pa res ne morem izvajat na Borštu (edino če hitri tek natempiram ravno tam mimo tistega psa) zato sem s četrtka prestavil tek na petek zjutraj, ko sem šel v Ljubljano. Ajd, pa saj zaradi tega ne bo konec sveta. Potem sem zamutil z ogrevanjem in sem malce skrajšal vse skup, sicer samo za 600 metrov ampak jebi ga. Predpisi so zato da se jih držimo, kajne? In za konec: namesto predvidenega tempa hitrih tekov 5:08 je na koncu izpadlo 5:12. Ampak tokrat pa res ne bom jokal. Vseeno je namreč dober občutek če veš, da si zmožen skoraj 5 kilometrov preteči tako hitro. Nazadnje sem bil tako hiter na štafeti v Velenju. Ajd, naj bo: mogoče intervali res niso najbolj nujna stvar za trening maratona, ampak občutek je pa dober.  Enostavno paše.

6. teden, 3. vaja: Dolgi tek, 29 km v tempu 6:23

No, pa da vidimo. Tokrat sem se pripravil malo bolje: po dolgem času sem si spet oprtal ruzak z bidonom in izostarom, temeljito napolnil walkmana (ki mi je prejšni teden crknil in tako še podkrepil odločitev o odstopu), celo zamenjal baterijo na footpodu, da ja ne bi crknila na sredini.  Tečkaril sem sicer spet, ampak to je že malo obredno. Še celo lučko sem si dal v ruzak, čeprav je po PST redko uporabljam (in je potem res prav prišla pri iskanju footpoda, ki mi je pri 10 km odletel v travo). Potem pa ogrevalna hoja na točko X in - gremo! Po prvih korakih ponavadi že dobim občutek kako bo šlo. In tokrat je šlo... hja, tole je bilo pa že sumljivo. Resno sem po nekaj kilometrih začel sumit, da sem si footpod namontiral prenizko in da kaže narobe. Kako je letelo!! Kmalu mi je bilo jasno, da tudi današnjega treninga ne bom opravil do konca. Bilo je namreč prelepo. Nič, tekel bom, dokler bo letelo. Še pravi čas sem se obrnil proti domu, saj me je nekje pri 23. kilometru začelo pobirati, v 24. pa me je malo črvičilo po želodcu - ves ta izotonik in dve dekstrozi sta naredili svoje. Tako sem zaključil tek 5 kilometrov prej, kot je bilo predpisano. Ampak tokrat diametralno nasprotnega počutja, kot prejšni teden. Čisto zavestno sem se zaletel v prehiter tempo in vedoč kaj bo, užival. Roko na srce: kakšen polmaratonček smo že pretekli hitreje, ampak tisto so bile vendarle tekme.

In tako, vidite, zaniham od čistega obupa na popolno euforijo. Kaj bi govoril, to sem pač jaz. Malce pavze si privoščimo, potem pa horuk v sedmi teden. Začne se s 5 kilometrskim lahkotnim v torek, potem me čaka en konkreten tempo tek v četrtek in potem jagoda na tortici: 32 km dolg nedeljski matronc. Najbrž bom spet kar eno celo PST obrnil. Ampak tokrat počasi in previdno. Malo resnosti ne bo odveč. Saj še na polovici nismo...