petek, 06. februar 2009

Drobcena zrnca veselja

Že mora biti tako, da v osnovi običajno pričakujemo veliko. Pravijo, da tri ponovitve nekega dejanja v nas sprožijo navdušenje. Recimo na košarkaški tekmi: dvorana bo v resnici eksplodirala po tretji zaporedni trojki – ah, si govori kolektivni duh, to je to. Trikrat zaporedoma, smo že zmagali! Veliko pričakujema tudi od iger na srečo, čeprav so naše možnosti precej klavrne. Če pa bo na primer ena številka izžrebana tri kroge zapored – oh, našli smo ključ!!!

Ampak tokrat ne bom govoril o teh usodnih pričakovanjih. Rad bi povedal nekaj o mojih osebnih pričakovanjih. Tudi ta so običajno prevelika. Sam sebe redko ocenim realno. Ali se podcenujem ali pa precenjujem. Najbolj očitno je to v časih osebne stiske. Takrat se nekateri zatečejo k molitvi, talismanom, ritualom, vraževerju in kar je podobnih reči. Jaz takrat začnem z odločitvami. Problem teh odločitev je ta, da jih rodi stiska in so najmanj nerealne, če ne pretirane, nepotrebne in se od njih preveč pričakuje. Potem je razočaranje seveda veliko.

Recimo. Recimo, zaključek s slabo navado. Kajenjem, poležavanjem, bruhanjem po obedu, špeganjem v sosedino spalnico, krajami nepotrebne krame v supermarketih, vrtanjem po nosu in podobnim. V bistvu ni problem: rečeš konec je in to je to. Problem je v tem, da imam občutek, da sem se res nečemu odpovedal, da sem res nekaj naredil. In čakam nagrado. Čau se nič ne mudi. Kar naenkrat imam ure in ure časa in priložnosti, ko bi lahko počel TISTO, pa ne more, ker sem se kreten tako odločil. Kaj je bilo tega treba? Se počutiš kaj bolje? Si prej komu škodoval, sedaj pa ne? Si srečnejši? Bolj zdrav? Še enkrat: imaš SPLOH kaj od tega, razen neizmerne neizpolnjene želje…

Zato pravim, da se ne da nekaj odločiti ampak te odločitev posvoji. Šele takrat bo zadeva uspešna. Zdeti se ti mora, da boš nekaj dobrega začel oziroma slabega nehal, vendar zgolj zato, ker se ti to zdi prav, ne pa zato ker moraš. Izgube morajo biti majhne in ne smejo se ti zdeti pomembne. Izguba časa s tekom, recimo. Potrebno je bilo pripraviti teren, ko mi ure teka ne bodo pomenile bistvenega odpovedovanja mojim radostim. In res: časa sem imel zadnja leta čedalje več, predvsem pa sem si zreduciral čas, ki sem ga porabil za službo. Dovolj nadur, dovolj nekih žrtvovanj za kdovekakšne cilje. In izgube časa nisem več čutil preveč obremenjujoče. Celo narobe, zamenjava se mi je zdela kar ugodna kupčija.

Druga reč pa so bila pričakovanja. Ta, priznam, so bila kar naenkrat napihnjena. Pa ne takoj. Začel sem teč čisto brez nevemkakšnih ambicij. Trinajstedenski program je bil odlična reč: na oko čisto uresničljiva zadeva. Potem pa… Kdove kaj sem si slikal v obeh mojih sivih celicah – kaj bo s tem tekom. Ful bom ne vem kaj. Zdrav, močan, vzdržljiv, zagorel, pameten, samozavesten, priljubljen, zadovoljen in kajvem kaj še vse. Žel ne gre: vse to so reči, ki ne ratajo z operacijo nosu ali jošk, s shujšanjem, z spremembo kar tako. Ni čarobne palčke, ni brezplačnega kosila.

Potem sem bil kar malo razočaran, če priznam po pravici. Vsake toliko sem po blogu zaprosijačil za kakšno ramo in kakšno trepljajočo roko in tolažilno in vzpodbudno besedo ampak tak lek je kratkotrajnega učinka.

Do nekega dne, ko sem se znašel v četrtem nadstropju.

Najbrž sem že omenil kako sem v službi prenehal uporabljati dvigalo. Preračunal sem namreč da v enem tednu samo po stopnicah naredim eno Šmarno, če začnem uporabljati stopnice. Pa to ni bilo prvič. To, da sem se odločil, da začnem uporabljati stopnice. Pa se mi potem zjutraj vsemu zaspanemu ni dalo, ajd, samo zjutraj grem z liftom, potem pa štenge, pa sem enkrat pozabil pa drugič pozabil in tako vse do ponovne odločitve… Ker seveda so bile odločitve moje ne jaz njihov. Potem pa sem se nekega dne, kot rečeno, znašel v četrtem nadstropju. Peš. Moral bi it do tretjega, pa sem bil tako zamišljen in sem kar nadaljeval (tu je morda za omenit da gre za visoko pritličje in dvojna nadstropja) in namesto da bi v vsakem nadstropju pogledoval zadihan navzgor »a-je-že« sploh nisem vedel da greem po štengah. Pa me je spreletelo.

Koliko drobnih radosti imam sedaj na voljo, pa še vedel nisem! Samo delček izmed vseh: rade volje se odpravim peš po opravku, tudi če je opravek nekaj kilometrov proč. Sprehodi so mi v veselje, ne v napor, ne sopiham za vsako figo, mnoge stvari opravljam lažje in bolje. Dlje zdržim pri opravkih brez premora, vse skupaj mi je v večje veselje. Zvečer lažje zaspim, tudi spim bolje, zbujam se spočit. Zjutraj ne kašljam več. Bolj sem samozavesten in verjamem da bom dosegel cilje. In vsak dan se zavem kakšnega novega zrnca veselja. Oh, ja, boste rekli, a to, da si pozabil, da se vzpenjaš po stopnicah te tako razveseli. Se ti pa res dogaja.

Ja, ful se mi dogaja.

1 komentar: