Zaključki

“Someday, someday, this crazy

world will have to end,

And our God will take things

back that He to us did lend.

And if, on that sad day, you want

to scold our God,

Why go right ahead and scold

Him. He'll just smile and nod.” 

― Kurt Vonnegut, Cat's Cradle

Jah, evo. Pet minut nazaj so mi kakšno leto ali dve kasneje kot je bilo obljubljeno, priklopili optiko.Tako imam sedaj sredi Boršta pri Dvoru pri Žužemberku pri Novem mestu 100/10 povezavo v svet. Vodovoda pač ne. Grape so suhe in mrtve. Tako gre to.

Kar je seveda ironija: že nekaj časa se s tem blogom pripravljam posloviti od vas, pa se poslavljam ravno na dan, ko imam najboljšo internetno povezavo ever. NA blog sem tapkal (tk-tk-tk po trikrat za vsako drugo črko) po starih ne(s)pametnih telefonih, prispevke pošiljal po prekinjajočih, negotovih in dragih podatkovnih povezavah.. na , sedaj pa imam najboljšo povezavo, hi-tech tablico in nov kavč pa nimam več volje do pisanja.  V tej obliki nima tole pisanje več nobenega smisla. Malo ga bomo preoblikovali, malo predrugačili in malo zanemarili. Ne vem še čisto dobro kaj bom z njim. 

Osebni zapisi se pa končujejo. Čisto zbrisat mi ga je škoda. Selim se na facebook, twiter in g+.Ali pač kar se bo novega pojavilo. Tudi spremljanje teka v razpredelnici se končuje.

10000 km ki sem jih dokončal v soboto na nočni 10ki na Bledu je bilo to. Kolikokrat sem opazoval, kako se je obrnila cifra na kazalcu in tokrat se je končno postavila na svoj konec. Sem dolgo upal in se bal? Morda. Slovo sem strahu upu dal? Že davno. Srce je prazno srečno ni... niti slučajno. Malo sem bil... kaj pa vem, niti ne žalosten samo upal sem, da bo kdo vendarle prišel na kremšnite, pa je tale Blejska ratala overloaded. Skoraj nikogar več nisem (s)poznal, pozdravil, se mi zdi kot da ni bilo nobenega TFjevca. Potem sem na razglasitvi videl da je bila maca, med rezultati pa sem našel rafa. In to je to. Vseh 12 kremšnit pa sva potem v naslednjih dneh pojedla z Darjo. Sva si zaslužila. 

Še en mejnik sem premaknil to soboto, prebil sem tistih zacopranih 79,5 kg ki jih nisem uspel preseči pa naj si sem se še tako trudil. Tekaško Razpredelnico torej končujem z 23,5 kg manj kot tistega dne ko sem vstal s kavča in šel teč. 

Jej, jej, evo, nobenih takih velikih besed ne najdem za slovo. Itak se mi  zdi glupo zganjat neki teater tule. Pač nehaš in to je to.

Kratkočasno govoreč: zbogom.

Kremšniteeeee!!!!

An ban, pet podgan, štiri miši v uh me piši, vija vaja ven

Otroška izštevanka

Evo. Tu smo, za to je šlo teh zadnjih 7 let, 5 mesecev in 19 dni. Jutri na nočni 10ki bom v ciljni ravnini pretekel desettisoči kilometer, odkar sem vstal s kavča in šel teč. 10.000 kilometrov! Na četrt poti okoli sveta jebenti! sem kar malo ponosen. Kavčkrofek pa to.

Vsi ki boste v bližini vas po tekmi vabim na tradicionalne kremšnite. Le poiščite me tam nekje med klopmi. Ne bo me težko najti: jaz bom tisti z z nasmehom do ušes.

Mojih prvih 867 bosih metrov

Bosa je hodila tam ob reki vsak večer,

jo rosa je hladila ko je v duši bil nemir.

Tam ga je čakala da spet pride kakor tat,

nežen nje poljub na lice iskat.

Leta so minila in ob reki vsak večer,

bosa sta hodila ko je v dušo legel mir.

kjer nekoč čakala da spet pride vsakokrat,

nežen njen poljub na lice iskat.

Rosa pa je padla na ljubezen in nekoč,

bosa ga še zadnjič je čakala dolgo v noč.

Vedela je nikdar več ne vrne se njen tat,

nežen njen poljub na lice iskat.

Čuki - Bosa

Kar se teka tiče pa sem potegnil ročno: iz krajših intezivnejših tekov (vsaj želeli so biti intejzivnejši) sem prešel na daljše - bolj sprehode kot teke. Če povem recimo , da je povprečen tempo od bolezni dalje 7:45, je jasno da počivam. In prav je tako. Z daljšimi počasnimi teki je pa tako: načeloma mi bolj pašejo, gre pa veliko več časa. Glede na vreme, bolniško odsotnost in zasedene vikende je namreč treba kositi travo kar popoldne po službi. Če ti tri ure (priprave, odprave, odprava, tek, ohlajanje, analiza, evidentiranje in tuširanje) pobere rekreacija, zna biti košnja malo, em, kaj pa vem, odveč. Ampak bo že. Imava pa zato cel kup jagod, ognjiča in šentjanževke. 

Sicer pa, dame in gospodje - zgodovinski trenutek. Sredi sobotne 3-2/5-1 mešanice teka in hoje po krški cesti med kampom Konobe in Staro Baško sem končno preizkusil še  bosonogi tek. Glede na to, da sem z neblaženimi copati pretekel več kot 150 kilometrov sem menil, da je čas da kakih 150 metrov poskusim še čisto bos. V eni od minutnih hoj sem se lepo sezul bos tekel 5 minut. Občutki? Hja, mislim da bo kar šlo in da bom naslednjič poskusil z desetimi minutami. Zaenkrat imam občutek da je vse skupaj precej psihično pogojeno, namreč če se mi je najprej zdelo da imajo ti Hrvati na tem božjem Krku najbolj razgrapan in oster asvalt, kar jih je na tem svetu (in res na tistem koncu kot fakirska postelja s kamenčki namesto žebljev) sem vmes na vse skupaj pozabil ko sem tuhtal, kako uskladiti nasproti prihajajoče kolesarje in oddaljen avto, ker je kazalo da se bomo vsi skupaj srečali vštric seveda na isti strani ceste, meni pa ni bilo preveč za skakat v trnje. Ko sem pogruntal, da sem pozabil na to da me vse špika v podplate in sem se skoncentriral nazaj na strukturo, obrabljenost, strokovnost polaganja in starost asvalta me je seveda vse spet špikalo nazaj. Ni pa seveda to bilo neko neznosno špikanje. Pač občutljive dojenčkove nožice, kaj čmo. Še nekaj zanimivega sem opazil: po vsega petih minutah bosega teka mi je bilo, ko sem nadaljeval  z "normalnim" tekom, kot da bi obul pancerje. Me prav zanima kako bi bilo, ko bi obul tista mega pronatična stabilizirana air gel čuda. Sicer se mi je med bosim tekom - glede da sem v naturističnem kampu - pletla po glavi še ena ideja ampak mislim da bo to moralo počakati še vsaj naslednjih sedem let. Pa tudi prostor za trening bi bil preveč omejen...

Toliko o bosem teku, sicer me pa kmalu čakata dogodka leta: Vršič in Nočna 10-ka. Če bo vse po sreči bodo na 10ki kremšnite za 10000 kilometer.

Kumi čakam...

Veliki vesoljski fuk

»To je krivica, zares!«

Kalimero

Ampak res. Jaz se trudim, tečem, migam, se tehtam in merim - in kaj dobim? 

- O, tebe je pa fejst zdelala tista bolnica. 

Ne pa: 

- ti si pa fit!! 

ali pa:

- o a si shujša?!? 

pa take. Kje pa: samo o tem, kako sem bogi, kako sem na-stradal s tisto slinavko. Pa kako človeka zdela ena bolezen, ane. Ja hudič je to. Sranje, tkole bolan bit. Ne vem kaj imajo vsi tak rešpekt pred vnetjem slinavke, meni se ni zdelo nič posebnega. Kar se pa zdelanosti tiče, me je res tisti teden župc in čaja spravil ob nekaj kil, ampak več ali manj je šlo za vodo in prazna črevca in malo distrofije za povrh. Vse skupaj (razen mišic) sem hitro nadoknadil, ko sem uspel sesti za domačo mizo. Že dolgo mi je jasno, da če izgubljaš težo, obseg trebuha pa ostaja isti je vse strašno hujšanje figo vredno. In trebuha mi v bolnici ni uspelo zgubiti skoraj niti za centimeter. 

 V resnici pa se mi je zgodilo nekaj podobnega, kot se mi je pred približno, ne spomnim se čisto dobro ampak mislim, da bo, tako na oko, približno 10 let, 8 mesecev in 29 dni odkar sem nehal kaditi. Šlo je za čisto neumno foro: zaradi operacije grla nisem mogel/mi ni pasalo kaditi več kot 10 dni, potem sem si pa rekel, da klinc, če pa že toliko časa nisem kadil pa še naprej ne bom. In ta "naprej" traja še danes. Tokrat se je zgodilo nekaj podobnega, samo da ni ničesar s čemer ne bi nadaljeval še naprej, ampak je nekaj kar bi rad ohranil še naprej. Pritisk namreč. Krvni pritisk mi je v zadnjih nekaj letih zrasel v nenavadne višave in ni želel pasti v sprejemljive vode pa najsi sem preizkušal preverjene zvarke iz česna ali napitek iz krvi črne mačke ugonobljene ob polni luni nad grobom device umrle skrivnostne smrti. Nič. Vseskozi se je vrtel tam okrog 150, pa vse do 160, če je bil pa 140 sem bil pa že vesel, da je "v redu". Sedaj pa pof, pod 120! Najhuje je, ker nimam pojma, zakaj. Vem samo, da mi je vse skupaj padlo v tem tednu v bolnišnici. Morda teden dni brez kave? Nemastna in nesladka hrana (pravzaprav kar ne-hrana sploh)? Mirovanje, spanje, odklop od službe? Ne vem!! Zdravniki mi ob odpustu pravzaprav niso povedali nič novega niti zabičali kakšne hude diete, par fotokopij zdrave prehrane, ki jih sicer dobiš v vsaki čakalnici pri zdravniku in to je to. Ampak ok, sem si rekel, pa se držimo zdrave prehrane. Zdelo se mi je, da je nekaj zaradi česar se to splača poizkusiti. Izkušnja, ki je res, ampak RES ne bi rad ponovil nikdar več. Namreč grozljivo doživetje z urgenco. Ne bolečine ob napadih, ne tlačenje cevi (in raje ne vem česa še vsega skozi to cev) skozi usta, ne infuzija, ne obupne sanitarije (sicer čiste, ampak ojoj) ne degradacija zasebnosti in osebnosti in ne nazadnje ne stradež, niso bili tako grozni kakor izkušnja tistih 24 ur na urgenci. Psihična in fizična katastrofa, ki je res ne mislim preživljat še enkrat. 

Tako sem si skombiniral eno dietico malo žolčne diete, malo jetrne diete, malo diete za slinavko in to je to. Sicer pa je vse ostalo - razen piva - bolj ali normalno. Tak prehranjevalni režim sem se namenil obdržati dokler mi krvni testi ne pokažejo izboljšanja kondicije mojega preljubega pankreasa, (drž'mo pesti v ponedeljek imam kontrolo), ni pa dvakrat za rečt, da ne kar vse dokler ne naredijo nove urgence. Prehrana se je tako sedaj od špeha, svinjskih pečenk in klobasic prevesila k ribam in piščancem, od polnomastnega sira k posneti skuti, s svežih žemljic na polnozrnate kruhke in s solate na še več solate. Pa od piva k čaju, kar je malo nerodno v teh "gremo na morje" dneh, (pri čemer ugotavljam, da je vroč čaj poleti še boljši kot podhlajen) - skratka nič takega česar pred low carb trendom ne bi mogli prebrati na čisto vsaki spletni strani, ki se je ukvarjala z izgubo oblog na zadnjici mične gospodične. 

Me pa vseeno vse skupaj jezi. Hočem reči, celo življenje prebiram o tem, kako vse to zdravo življenje dobro dene, kako je fino, kako so vsi polni energije, lahkotni, imajo mehkejšo in čistejšo kožo, kako vse skupaj deluje poživljajoče, razjasni misli in zbistri um, vzpostavi (in ohranja) notranje in zunanje ravnovesje, kako je vse skupaj lepše, boljše, krasno in jasno, skratka cel veliki vesoljski fuk. Jaz pa nič. Čisto nič bolje se ne počutim s temi solatkami okoli sebe in čajem namesto piva v roki . Še več: krivično se mi zdi. Koga sem motil s tistim špehkom, zaseko in pršutkom? Komu je šel na živce tisti moj večerni vrček piva? Vsi novopečeni zdravojedci so polni nekih razsvetljenj, kako se jim odpirajo nova obzorja, kako so osvobojeni enoličnosti in rutin (tudi pri prehranjevanju), kako odkrivajo nove in nove okuse kako je vse strašansko fajn. Mene pa nihče ne vpraša. Jaz nočem nekih novih okusov, raznolikosti, uživanja v polnosti in žvečenju, kipenja svežine in sočnosti pravkar odtrganega sadeža. Nočem bistrega uma, novih nivojev istovetenja mikrokozmosa z makrokozmosom ter duhovne tantre. Jaz bi eno dilco, en nožek, pa malo špehovke, prekajenih rebrc, sirčka, mlade čebule, domače salame in domačega kruha. Pa morda še kakšno francosko za povrh. Pa vrček piva, blagodejno tišino in sončni zahod. 

In brezmiselne misli, ki se potapljajo z njim.

O zarečenem (polnozrnatem) kruhu

Jupi!

Jutranje pivo.

Hja, pa moj dolg jezik. Smo bili brihtni, da se je kar bliskalo! Kivi dieta, ane? Dober štos, saj veste:: ješ lahko vse samo kivija ne. Ali pa tisto bahanje naokoli po sistematskem pregledu, češ, zdravnica želi, da jem bolj zdravo, pa da se holesteriol zniža in lej, jaz namesto diete delam ravno kontra pa da vidimo, če se bo poslabšalo.

In se je poslabšalo. 

Ne vem sicer ali je bila nezdrava prehrana res neposredni vzrok kamnov, ki so se zagozdili v žolčevodu in s tem povzročili vnetje slinavke. Ne bom tudi opisoval mizerije našega zdravstva, kjer strokovno, kompetentno in neverjetno človeško osebje skupaj z bolniki prenaša srednjeveško infrastrukturo in kronično pomanjkanje vsega. So pa tudi čisto pozitivne plati vsega skupaj: po enem tednu prisilnega posta mi je krvni pritisk padel s povprečnih 161/99 na 121/81. Na žalost infuzija prve dni in preprečenec ter čista juha* vse naslednje, tja do odpusta, niso neka opcija, tako da prav dolgega uživanja v nizkem pritisku najbrž ne bo. Pravzaprav mi niti kakšne hude diete niso predpisali, nič hujše pravzaprav, kot sem jo dobil na zadnjem sistematskem pregledu. Dejansko je bila ena od prilog odpustnice skopiran letak napotil za zdravo prehrano, ki sem ga dobil od svoje zdravnice za medicino dela. Polnozrnato, nemastno, zelenjava, nenasičene maščobe.

Skratka, življenje se vrača v stare kolesnice, sodelavci ne vedo kaj bi z denarjem, ki so ga zbirali za venec, že kar pretirana zaskrbljenost bližnjih se je umirila, jaz pa odpiram okna in se ljubim s svetom. Edino z jupiji na morju bo potrebno še kakšen dan počakati, navsezadnje izvidi še niso čisto ok.  

Potrebno pa bo tudi spet zaganjati tek. Se je že 9. teden nekam fižil, potem pa čisto prekinil. Kaj bo z Vršičem in Nočno 10ko si ne upam napovedat, vsekakor pa se bom udeležil obeh prireditev. Bom pa hodil, če ne bo šlo drugače. 

13 tedenski program sem seveda prekinil, sem pa včeraj potem preizkusil teči kar tako. In je šlo, prav prijetno je bilo po dolgem času spet teč, počasi, umirjeno, s poljubno hojo vmes. 

Bliža se desettisoči kilometer, ki sem ga pretekel odkar sem vstal s kavča in šel teč. Želja je bila, da bi ga simbolično pretekel v izteku nočne 10ke, malo zato, ker je to prireditev, ki me spremlja že vsa leta, malo pa tudi zaradi simbolike; saj veste kremšnite za okroglo in kje neki so najboljše kremšnite, če ne na Bledu?

Kumi čakam.


(*)večerja, zajtrk in kosilo

Štiriindvajset

Nova urgenca: bolniki čakajo, ministrstvo revidira.

Delo, 15.3.2012

12:30

Odsotno odložiš telefonsko slušalko in se poskušaš zbrati. Sredi dela pustiti vse skupaj in kar odkorakati? Sestra iz zdravstvenega doma je bila jasna: Na urgenco. Takoj. Tisti takoj je izrekla tako, da ni bilo nobenega dvoma: stvar je resna. Sam doslej vsega skupaj nisi dojemal tako. Pač bolečine, pač čudne barve na wcju ampak bo že minilo. Urgenca jebenti?
Izvid krvi, ki si jo dal zjutraj je bil res katastrofa. Še 14 dni nazaj na sistematskem so bile iste preiskave zgledne. Sedaj pa vse čez, precej čez...

15:10

Ljubi bog. Obtolčene stene, zlizani stoli, skrivenčeni starčki odprtih ust in praznih oči na vozičkih po hodniku. Tiražna sestra napove da bo za čakati kar tri ure. Ojej, pa taka nuja! Prem
išljuješ če bi šel domov, da se preoblečeš. vendar nisi prepričan, da boš v teh urah nazaj. Poleg tega te lahko pokličejo prej, tebe pa ne bo tam.

17:33

Od sedenja te že vse boli, zato začneš nervozno hoditi gor in dol. Kmalu odnehaš. Vsi tisti obrazi so preveč. Sedeš poleg žene. Že davno sta izčrpala vse teme za pogovore.

20:17

Končno po hreščečem zvočniku zaslišiš svoj priimek. Pred ambulanto se izkaže, da ni pravi. Počasi si pokopal upe, da boš morda  lahko šel domov. Očitno boš prespal v Ljubljani.
21:43

Spet nervozno hodiš po hodniku. Mlado dekle na vozičku se že šesto uro zvija od bolečin. Iz ambulante zdravnik oblečen v odsevni brezokavnik spet pohiti v rešilca na nujno intervencijo. V drugo ambulanto naravnost iz rešilca pripeljejo do nezavesti opitega fanta.  Počasi ti postaja jasno, da bo noč še dolga.
23:13

Na vrsti si. Ne moreš si kaj, da klub vsemu čakanju nebi občudoval osebja. Zdravnik je korekten, strokoven in prijazen. Prav tako sestre in tehniki. Potreben bo še ultrazvok pri specialistu.

0:12

Tehnik te po dolgih zavitih hodnikih popelje nadstropjee višje, kjer te bo pregledal radiolog. Malo bo za počakat.

0:27

Zdravnik mora na nujno pomoč.

1:55

Zdravnik se vrne z untervencije in se ti opraviči za čakanje. Kot da bi bil kaj kriv. Pregled je kljub pozni uri strokoven in korekten. Kamnov vendarle ne najde.

2:30

Vrneš se na urgenco. Prepoznaš mnoge naveličane obraze, ki si jih srečeval ob popoldanski hoji. Starko z odprtimi usti so s hodnika v opazovalnico. V majhni sobici ne več kot 3x3 metre je že šest vozičkov. Kot da ne bi bilo dovolj notri pokličejo še tebe.  Posedejo te na stol ob steni med dvema vozičkoma. Stol je tisti stari socialistični kakršni so bili včasih v šolah. Ker je bilo kovinsko ogrodje večkrat varjeno so noge skrivenčene in stol se gunca. Tehnik ti kar tam sredi vsega odvzame kri in čez nekaj minut namesti še kanilo v žilo na zgornji del dlani. Da boš dobil infuzijo, pravi.

3:11

Ker tehnik nima časa, pošlje nekoga po stojalo, vrečko z infuzijo pa ti ta čas pusti kar v drugi roki. Kasneje dobiš stojalo in ga moraš neprestano premikati sem ter tja, da se sestre in tehniki ne spotikajo obenj. Prizor je vse bolj in bolj grotesken. Šest sopihajočih, stokajočih, prezeblih, žejnih bolnikov na vozičkih in še na stolih dva vsega do grla sita. Izkaže se, da ista ekipa skrbi za dve taki opazovalnici, zadaj so vse ambulante in sobe povezane z dolgim hodnikom.

3:33

Končno ti v sosednji opazovalnici najdejo prostor na vozičku. Počivaš med štirimi sotrpini, mlad gospod, tujec, zastrupljen z monoksidom, ima kisikovo masko in neprestano vstaja in hodi ven, starejši gospod, ki se mu dogaja in kar na enkrat skoči pokonci - jooooj, kaj sem jaz zdajle sanjal, huuuu!, starejša gospa, ki jo vse boli in ves čas stoka in vzdihuje. Mladenič, ki se je prenajedel poživil in se zbuja nevedoč kje je. Vmes notri nekako stlačijo še en voziček s staro in popolnoma ovenelo starko. Pomisliš, da je morda mrtva. Nenadoma zahrope in začne tuliti. OEeee, OEEE. Z vatirano palčko ji močijo usta.

Vseeno poskušaš zatisniti oči in ravno ko se ti zdi, da boš zadremal te pritisne na stranišče. Ni ti čisto jasno, kako boš uspel slalomirati s stojalom za infuzijo med vsi temi vozički.

6:30

Nova izmena in vse ki lahko sedijo posedejo na stole, saj vozičkov kronično primankuje. Potrebujejo jih za nujne primere.

8:14

Ko za trnutek vstaneš s stola, da bi se pogovoril z ženo na hodniku od nekod prihiti sestra z bolnico na vozičku in jo posede na edini prosti stol v opazovalnici. Tebi je prav. Sestri greš sporočit, da boš z ženo na hodniku pred vrati. Infuzija se ti kmalu odteče in spet lahko malo hodiš okrog.

10:17

Sestra pove, da čakajo na prosto posteljo na gastroenterološki. Še malo bo za počakat. Zaradi klinične slike moraš namreč nujno na poseg, sicer bo slinavka lahko nepopravljivo okvarjena.

13:35

Izveš, da boš čakal vsaj še do štirih. Sestri poveš, da boš šel ven na sprehod na zrak zato ji pustiš telefonsko, da te pokliče.

14:44

Sredi sprehoda dobiš klic, vendar telefon zaradi iztrošenosti crkne. Pohitiš nazaj in tam te že čakajo z vsemi papirji in invalidskim vozičkom. Poveš, da lahko hodiš, vendar ne popuščajo. Pravila so pravila. Med vožnjo po podzemnih zavitih in grbinčastih hodnikih se počutiš prav neumno.

Malo čez 15 zapustite urgenco.

Je mastna laž debela ali le bela?

Kadar buče sadiš, se moraš lagati, da bodo debele.

Pregovor

30,1 debelost razred I

rezultat mojega ITM Indeks telesne mase (angl. BMI, Body Mass Index)

Danes pa spet malo filozofiranja, čeprav tovrstno branje menda ne pritegne. Ampak kaj, ko mi je pred kratkim pod roke prišla knjiga dr. Lustiga "Mastna laž" ali grenka resnica o sladkorju. 

Najprej o tistem delu, ki pravi "pod roke prišla". Mi je klinca pod roke prišla. Pod roke mi je prišla recimo "Unstuck in Time: A Journey Through Kurt Vonnegut's Life and Novels

Sumner, Gregory D.". Zaželel sem si branja o Vonnegutu in našel nekaj na spletu ter jo z enim klikom pretočil k sebi. Med tem, ko lahko torej z enim samim klikom (dobesedno: "one klik ordering") v nekaj sekundah dobim skorajda katerokoli knjigo v angleškem jeziku se pri slovenski zatakne. Pri pravkar prodani MK je na voljo reci in piši 306 naslovov in to je to. Pa pozabite na branje na e-ink napravi, bog ne daj. Pa še pohvalijo s, kako lahko "...Aplikacijo eknjige uporabljate na vseh sodobnih dlančnikih, tablicah ali telefonih v kolikor le - te omogočajo namestitev aplikacije eknjige". Dlančnikih, telefonih? Dajte no. Ni ga dlančnika, telefona in ne tablice, ki bi se jo dalo brati na plaži pod milim soncem. Skratka, preden sem našel knjigarno, kjer so jo imeli v fizični obliki je trajalo - tako dolgo je trajalo, da sem že pozabil, da jo želim kupiti. In potem mi je vendarle nekoč prišla "pod roke". In - tiskana na debelem ekološkem papirju - debela kakor je jo je bila prava muka držati v roki in brati. Ampak, ok. 

Je pa bila ena dobra stran tega časovnega nategovanja: na youtubu sem si ogledal predavanji avtorja knjige, prebral sem si Roblekove obgave na G+, skratka bil sem že precej pripravljen na to, kaj me čaka. In je res pomagalo, knjiga je namreč pravzaprav precej naporno branje. Če je ne bi poslovenil Branko Gradišnik, bi bilo verjetno še huje. Še tu se mi je zdelo, da ni ravno pretiraval s slovenjenjem, recimo pri nas so bolj v uporabi "vode z okusom" kot vitaminizirane vode, pa tudi za določene izdelke, katere opisuje avtor knjige, se mi niti sanja ne, kaj v bistvu so in kaj bi bil slovenski približek. In vidi se, da se je hitelo: vem najmanj za enega tiskarskega škrata, ki spremeni pomen celega odstavka. 

Kar se vsebine tiče pa lahko mirno rečem, da so prepričevali prepričanega. Že dolgo si preden spijem brezalkoholni napitek ogledam koliko sladkorja je notri. Sistem je čisto enostaven: 5 g sladkorja predstavlja eno vrečko sladkorja, ki ga stresemo v kavico. Podatki o vsebnosti so ponavadi podani na 100 ml (en deci). En deci kole ima 11 g sladkorja kar sta na oko dve vrečki. razni fruci in podobne reči še več. Največji nateg je pa voda z okusom. Bi rekli voda, z malce okusa, ne? V resnici vsebuje 5 g sladkorja na deci, kar pomeni, da vedno, ko spijemo pollitrsko plastenko (saj nikoli ne spijemo manj, kaj ne?) zaužijemo 5 vrečk sladkorja. In tako dalje. Saj vse to menda že veste, veliko bolje je to že razložil Raf.

Kar pa me je v resnici spreletelo s prebiranjem te knjige pa je vsesplošna nemoč in okornost. Nemočni, zmedeni in okorni. Znanost, vlade, proizvajalci, pridelovalci, mešetarji, dobičkarji, (pre)prodajalci, uradniki, medicina, potrošniki, oglaševalci, starši, lobisti in strici iz ozadja. ena sama zmeda, navzkrižje informacij, dobri nameni sprevrženi v škodo, prirejene, izkrivljene in zamolčane raziskave, finte in nategi, iskanje lukenj v predpisih če ne kar ignoriranje le teh, delne in napačno razumljene resnice, nepremišljeni ukrepi, neorganizirano delovanje in obveščanje in take stvari. 

ker - če sem se že pri enih navadnih tekaških supergah verjetno nategnil (in ostal nategnjen 7 let) kolikor sem dolg in širok, kaj šele pri hrani? Komu naj verjamem, kaj je res? Pa tudi če je res, kako naj reagiram? V knjigi je krasen primer maščobe, ki so jo pribili na križ, pa se je vse skupaj izrodilo v višek sladkorja, splošno zdravstveno stanje pa se je še poslabšalo. Sedaj pravijo da maščobe niti niso tako zlobno zlo, na še topel križ pa so pribili sladkor. In sploh, če naj verjamem avtorju knjige in v resnici je izredno verodostojen in po dolgem času nekdo, ki mu je za verjeti, ali lahko kakorkoli ukrepam? Na deklaracijah izdelkov zamegljujejo sestavine, ponujajo nam vode z okusom češ, lejte, saj to je pač voda, potem pa odkriješ, da ima več sladkorja kot ga je pripravljenega na mizi povprečnega bifeja, sladkor je v zdelkih za katere si sploh ne bi mislil da ga vsebujejo in ne nazadnje: sladkor je ja tako dober. Mislim, paše. Ne samo da smo nanj navlečeni kot na heroin, z vseh strani nas bombardirajo s privlačnimi podobami, ki nam sugerirajo, kako kul je vse skupaj. Najbrž ni naklučje da v oglasih za cigarete, sladke pijhače in sladke prigrizke prodajajo meglo. Ker zakaj bi človek kupil, recimo, kokakolo? Ali še bolj hudo: zakaj bi človek kupil najcenejši ponaredek kokakole? Čemu ti bo? Oh, ker je kokakola vendar božiček, družinsko življenje, prijateljstvo, samo poglejte si slogane zadnjih 100 let. 

Naj bo dovolj za danes. Hotel sem samo povedat, da se ne grem. Ne še. Če bom vsakič drastično zasukal način prehranjevanja, ko bom prebral kakšno knjigo, pa čeprav bo tako resnična in vrjemljiva kot je bila tale, se mi bo zmešalo. Ko bo oblast enkrat dojela, da ji bolani patološko prezamaščeni volivci ne koristijo kaj dosti se bio morda kaj zganilo. Glede na to, da še šolske prehrane ne znamo urediti, da v 21 stoletju sredi Evrope, sredi (tudi) Slovenije, (tudi)sredi najlepše prestolnice obstajajo otroci, ki so lačni, ker ni denarja - ni kakšnega hudega upanja na reširtev od zgoraj. 

Do takrat pa pač po pameti.