Veliki vesoljski fuk

»To je krivica, zares!«

Kalimero

Ampak res. Jaz se trudim, tečem, migam, se tehtam in merim - in kaj dobim? 

- O, tebe je pa fejst zdelala tista bolnica. 

Ne pa: 

- ti si pa fit!! 

ali pa:

- o a si shujša?!? 

pa take. Kje pa: samo o tem, kako sem bogi, kako sem na-stradal s tisto slinavko. Pa kako človeka zdela ena bolezen, ane. Ja hudič je to. Sranje, tkole bolan bit. Ne vem kaj imajo vsi tak rešpekt pred vnetjem slinavke, meni se ni zdelo nič posebnega. Kar se pa zdelanosti tiče, me je res tisti teden župc in čaja spravil ob nekaj kil, ampak več ali manj je šlo za vodo in prazna črevca in malo distrofije za povrh. Vse skupaj (razen mišic) sem hitro nadoknadil, ko sem uspel sesti za domačo mizo. Že dolgo mi je jasno, da če izgubljaš težo, obseg trebuha pa ostaja isti je vse strašno hujšanje figo vredno. In trebuha mi v bolnici ni uspelo zgubiti skoraj niti za centimeter. 

 V resnici pa se mi je zgodilo nekaj podobnega, kot se mi je pred približno, ne spomnim se čisto dobro ampak mislim, da bo, tako na oko, približno 10 let, 8 mesecev in 29 dni odkar sem nehal kaditi. Šlo je za čisto neumno foro: zaradi operacije grla nisem mogel/mi ni pasalo kaditi več kot 10 dni, potem sem si pa rekel, da klinc, če pa že toliko časa nisem kadil pa še naprej ne bom. In ta "naprej" traja še danes. Tokrat se je zgodilo nekaj podobnega, samo da ni ničesar s čemer ne bi nadaljeval še naprej, ampak je nekaj kar bi rad ohranil še naprej. Pritisk namreč. Krvni pritisk mi je v zadnjih nekaj letih zrasel v nenavadne višave in ni želel pasti v sprejemljive vode pa najsi sem preizkušal preverjene zvarke iz česna ali napitek iz krvi črne mačke ugonobljene ob polni luni nad grobom device umrle skrivnostne smrti. Nič. Vseskozi se je vrtel tam okrog 150, pa vse do 160, če je bil pa 140 sem bil pa že vesel, da je "v redu". Sedaj pa pof, pod 120! Najhuje je, ker nimam pojma, zakaj. Vem samo, da mi je vse skupaj padlo v tem tednu v bolnišnici. Morda teden dni brez kave? Nemastna in nesladka hrana (pravzaprav kar ne-hrana sploh)? Mirovanje, spanje, odklop od službe? Ne vem!! Zdravniki mi ob odpustu pravzaprav niso povedali nič novega niti zabičali kakšne hude diete, par fotokopij zdrave prehrane, ki jih sicer dobiš v vsaki čakalnici pri zdravniku in to je to. Ampak ok, sem si rekel, pa se držimo zdrave prehrane. Zdelo se mi je, da je nekaj zaradi česar se to splača poizkusiti. Izkušnja, ki je res, ampak RES ne bi rad ponovil nikdar več. Namreč grozljivo doživetje z urgenco. Ne bolečine ob napadih, ne tlačenje cevi (in raje ne vem česa še vsega skozi to cev) skozi usta, ne infuzija, ne obupne sanitarije (sicer čiste, ampak ojoj) ne degradacija zasebnosti in osebnosti in ne nazadnje ne stradež, niso bili tako grozni kakor izkušnja tistih 24 ur na urgenci. Psihična in fizična katastrofa, ki je res ne mislim preživljat še enkrat. 

Tako sem si skombiniral eno dietico malo žolčne diete, malo jetrne diete, malo diete za slinavko in to je to. Sicer pa je vse ostalo - razen piva - bolj ali normalno. Tak prehranjevalni režim sem se namenil obdržati dokler mi krvni testi ne pokažejo izboljšanja kondicije mojega preljubega pankreasa, (drž'mo pesti v ponedeljek imam kontrolo), ni pa dvakrat za rečt, da ne kar vse dokler ne naredijo nove urgence. Prehrana se je tako sedaj od špeha, svinjskih pečenk in klobasic prevesila k ribam in piščancem, od polnomastnega sira k posneti skuti, s svežih žemljic na polnozrnate kruhke in s solate na še več solate. Pa od piva k čaju, kar je malo nerodno v teh "gremo na morje" dneh, (pri čemer ugotavljam, da je vroč čaj poleti še boljši kot podhlajen) - skratka nič takega česar pred low carb trendom ne bi mogli prebrati na čisto vsaki spletni strani, ki se je ukvarjala z izgubo oblog na zadnjici mične gospodične. 

Me pa vseeno vse skupaj jezi. Hočem reči, celo življenje prebiram o tem, kako vse to zdravo življenje dobro dene, kako je fino, kako so vsi polni energije, lahkotni, imajo mehkejšo in čistejšo kožo, kako vse skupaj deluje poživljajoče, razjasni misli in zbistri um, vzpostavi (in ohranja) notranje in zunanje ravnovesje, kako je vse skupaj lepše, boljše, krasno in jasno, skratka cel veliki vesoljski fuk. Jaz pa nič. Čisto nič bolje se ne počutim s temi solatkami okoli sebe in čajem namesto piva v roki . Še več: krivično se mi zdi. Koga sem motil s tistim špehkom, zaseko in pršutkom? Komu je šel na živce tisti moj večerni vrček piva? Vsi novopečeni zdravojedci so polni nekih razsvetljenj, kako se jim odpirajo nova obzorja, kako so osvobojeni enoličnosti in rutin (tudi pri prehranjevanju), kako odkrivajo nove in nove okuse kako je vse strašansko fajn. Mene pa nihče ne vpraša. Jaz nočem nekih novih okusov, raznolikosti, uživanja v polnosti in žvečenju, kipenja svežine in sočnosti pravkar odtrganega sadeža. Nočem bistrega uma, novih nivojev istovetenja mikrokozmosa z makrokozmosom ter duhovne tantre. Jaz bi eno dilco, en nožek, pa malo špehovke, prekajenih rebrc, sirčka, mlade čebule, domače salame in domačega kruha. Pa morda še kakšno francosko za povrh. Pa vrček piva, blagodejno tišino in sončni zahod. 

In brezmiselne misli, ki se potapljajo z njim.