Štiriindvajset

Nova urgenca: bolniki čakajo, ministrstvo revidira.

Delo, 15.3.2012

12:30

Odsotno odložiš telefonsko slušalko in se poskušaš zbrati. Sredi dela pustiti vse skupaj in kar odkorakati? Sestra iz zdravstvenega doma je bila jasna: Na urgenco. Takoj. Tisti takoj je izrekla tako, da ni bilo nobenega dvoma: stvar je resna. Sam doslej vsega skupaj nisi dojemal tako. Pač bolečine, pač čudne barve na wcju ampak bo že minilo. Urgenca jebenti?
Izvid krvi, ki si jo dal zjutraj je bil res katastrofa. Še 14 dni nazaj na sistematskem so bile iste preiskave zgledne. Sedaj pa vse čez, precej čez...

15:10

Ljubi bog. Obtolčene stene, zlizani stoli, skrivenčeni starčki odprtih ust in praznih oči na vozičkih po hodniku. Tiražna sestra napove da bo za čakati kar tri ure. Ojej, pa taka nuja! Prem
išljuješ če bi šel domov, da se preoblečeš. vendar nisi prepričan, da boš v teh urah nazaj. Poleg tega te lahko pokličejo prej, tebe pa ne bo tam.

17:33

Od sedenja te že vse boli, zato začneš nervozno hoditi gor in dol. Kmalu odnehaš. Vsi tisti obrazi so preveč. Sedeš poleg žene. Že davno sta izčrpala vse teme za pogovore.

20:17

Končno po hreščečem zvočniku zaslišiš svoj priimek. Pred ambulanto se izkaže, da ni pravi. Počasi si pokopal upe, da boš morda  lahko šel domov. Očitno boš prespal v Ljubljani.
21:43

Spet nervozno hodiš po hodniku. Mlado dekle na vozičku se že šesto uro zvija od bolečin. Iz ambulante zdravnik oblečen v odsevni brezokavnik spet pohiti v rešilca na nujno intervencijo. V drugo ambulanto naravnost iz rešilca pripeljejo do nezavesti opitega fanta.  Počasi ti postaja jasno, da bo noč še dolga.
23:13

Na vrsti si. Ne moreš si kaj, da klub vsemu čakanju nebi občudoval osebja. Zdravnik je korekten, strokoven in prijazen. Prav tako sestre in tehniki. Potreben bo še ultrazvok pri specialistu.

0:12

Tehnik te po dolgih zavitih hodnikih popelje nadstropjee višje, kjer te bo pregledal radiolog. Malo bo za počakat.

0:27

Zdravnik mora na nujno pomoč.

1:55

Zdravnik se vrne z untervencije in se ti opraviči za čakanje. Kot da bi bil kaj kriv. Pregled je kljub pozni uri strokoven in korekten. Kamnov vendarle ne najde.

2:30

Vrneš se na urgenco. Prepoznaš mnoge naveličane obraze, ki si jih srečeval ob popoldanski hoji. Starko z odprtimi usti so s hodnika v opazovalnico. V majhni sobici ne več kot 3x3 metre je že šest vozičkov. Kot da ne bi bilo dovolj notri pokličejo še tebe.  Posedejo te na stol ob steni med dvema vozičkoma. Stol je tisti stari socialistični kakršni so bili včasih v šolah. Ker je bilo kovinsko ogrodje večkrat varjeno so noge skrivenčene in stol se gunca. Tehnik ti kar tam sredi vsega odvzame kri in čez nekaj minut namesti še kanilo v žilo na zgornji del dlani. Da boš dobil infuzijo, pravi.

3:11

Ker tehnik nima časa, pošlje nekoga po stojalo, vrečko z infuzijo pa ti ta čas pusti kar v drugi roki. Kasneje dobiš stojalo in ga moraš neprestano premikati sem ter tja, da se sestre in tehniki ne spotikajo obenj. Prizor je vse bolj in bolj grotesken. Šest sopihajočih, stokajočih, prezeblih, žejnih bolnikov na vozičkih in še na stolih dva vsega do grla sita. Izkaže se, da ista ekipa skrbi za dve taki opazovalnici, zadaj so vse ambulante in sobe povezane z dolgim hodnikom.

3:33

Končno ti v sosednji opazovalnici najdejo prostor na vozičku. Počivaš med štirimi sotrpini, mlad gospod, tujec, zastrupljen z monoksidom, ima kisikovo masko in neprestano vstaja in hodi ven, starejši gospod, ki se mu dogaja in kar na enkrat skoči pokonci - jooooj, kaj sem jaz zdajle sanjal, huuuu!, starejša gospa, ki jo vse boli in ves čas stoka in vzdihuje. Mladenič, ki se je prenajedel poživil in se zbuja nevedoč kje je. Vmes notri nekako stlačijo še en voziček s staro in popolnoma ovenelo starko. Pomisliš, da je morda mrtva. Nenadoma zahrope in začne tuliti. OEeee, OEEE. Z vatirano palčko ji močijo usta.

Vseeno poskušaš zatisniti oči in ravno ko se ti zdi, da boš zadremal te pritisne na stranišče. Ni ti čisto jasno, kako boš uspel slalomirati s stojalom za infuzijo med vsi temi vozički.

6:30

Nova izmena in vse ki lahko sedijo posedejo na stole, saj vozičkov kronično primankuje. Potrebujejo jih za nujne primere.

8:14

Ko za trnutek vstaneš s stola, da bi se pogovoril z ženo na hodniku od nekod prihiti sestra z bolnico na vozičku in jo posede na edini prosti stol v opazovalnici. Tebi je prav. Sestri greš sporočit, da boš z ženo na hodniku pred vrati. Infuzija se ti kmalu odteče in spet lahko malo hodiš okrog.

10:17

Sestra pove, da čakajo na prosto posteljo na gastroenterološki. Še malo bo za počakat. Zaradi klinične slike moraš namreč nujno na poseg, sicer bo slinavka lahko nepopravljivo okvarjena.

13:35

Izveš, da boš čakal vsaj še do štirih. Sestri poveš, da boš šel ven na sprehod na zrak zato ji pustiš telefonsko, da te pokliče.

14:44

Sredi sprehoda dobiš klic, vendar telefon zaradi iztrošenosti crkne. Pohitiš nazaj in tam te že čakajo z vsemi papirji in invalidskim vozičkom. Poveš, da lahko hodiš, vendar ne popuščajo. Pravila so pravila. Med vožnjo po podzemnih zavitih in grbinčastih hodnikih se počutiš prav neumno.

Malo čez 15 zapustite urgenco.