To, da te med tekom tako zvije na veliko potrebo da je treba tek prekinit ni nič pretirano čudnega, čeprav se je meni doslej to zgodilo le enkrat. Tokrat pa je bilo drugače. Namen je bil trden: v torek odpikat eno tako lepo desetko, da bo v četrtek po enem krogu okoli Gradiškega jezera(4,2 km) padla nova okrogla obletnica 4000 km. In kremšnite seveda. Vse je zgledalo čisto kot običajno, ni se mi dalo nikamor, odpravljal sem se cepetajoč gor in dol po stanovanju, po eni uri pa sem le krenil od doma. Kot vedno torej. Na poti k točki "nič" (to je točka, ko iz hoje nezavedno preidem v tek) pa se je zgodilo: v trebuhu me je zvilo, kot bi mi kdo prebodel črevca. Nič ni kazalo da bi me želelo pognati na stran, samo en tak ultra krč. Ah, bo že. Ni da bi se obrnil, pomembnih 10 je pred mano, bom že nekako. Če čmo v četrtek kremšnite jest. Potem sem, kot običajno na pol odsotno zamišljen tekal po običajni poti, premišljeval o vesolju, kaosu, učinku metulja in teh rečeh, skratka spet vse kot vedno, ko me je vžgalo drugič. Tako vžgalo, da sem moral malo postati in tokrat je že kazalo, da ne gre le za krče ampak da bo treba nekam. Potem se je začel strašen notranji boj, kaj naj sedaj? Naj poskusim odtečt, naj se obrnem, naj počepnem kar tamle za stebrom javne razsvetljave? Ko me je vsekalo tretjič kakšnih hudih dvomov ni bilo več. Naredil sem še par korakov, ravno toliko da sem zaokrožil razdaljo in - gremo nazaj. Počasi, peš. Pooočasi. Peeeš. Čez nekaj časa sem klel vsak meter ki sem ga prej odtekel v nasprotno smer. Ključno vprašanje sedaj ni bilo več ali naj odtečem 10 km ampak ali sem se obrnil še dovolj zgodaj? Odgovor sem izvedel kmalu(1).
Potem je noč minila na poti od kavča do WCja. V posteljo si nisem upal, ker je predaleč. Jutranja vožnja v službo se je vlekla. Sodelavce ki sem jih srečeval od avta do pisarn sem dobrojutral skozi zobe. Naprej ne bi. Saj ste si ustvarili sliko?
Skratka da preidem k bistvu: Do 4000 km mi manjka natančno 12,6 km. To nanese 3 kroge Gradiškega jezera. Če čmo danes jesti kremšnite bom potreboval pomoč, saj sam ne bom imel volje... Danes nekje ob 17h bom začel in potem bom v približno pol ure obkrožil jezero prvič, po eni uri drugič in če bo šlo po uri in pol tretjič. 15 minut gor - dol. Skratka, vsi sladkosnedi, vabljeni danes na Gradiško v pomoč, spodbudo in skupni tek (en, dva ali vse tri kroge) ali pa samo na kremšnite.
(1) S tekom sem prenehal kaki 2 sekundi prepozno
Wega: lep pameten in skromen - Pot od kavčkrofka do zmernega rekreativca.
Prikazane objave so razvrščene po pomembnosti za poizvedbo kremšnite. Razvrsti po datumu Pokaži vse objave
Prikazane objave so razvrščene po pomembnosti za poizvedbo kremšnite. Razvrsti po datumu Pokaži vse objave
četrtek, 15. oktober 2009
sreda, 11. junij 2014
O zarečenem (polnozrnatem) kruhu
Jupi!
Jutranje pivo.
Hja, pa moj dolg jezik. Smo bili brihtni, da se je kar bliskalo! Kivi dieta, ane? Dober štos, saj veste:: ješ lahko vse samo kivija ne. Ali pa tisto bahanje naokoli po sistematskem pregledu, češ, zdravnica želi, da jem bolj zdravo, pa da se holesteriol zniža in lej, jaz namesto diete delam ravno kontra pa da vidimo, če se bo poslabšalo.
In se je poslabšalo.
Ne vem sicer ali je bila nezdrava prehrana res neposredni vzrok kamnov, ki so se zagozdili v žolčevodu in s tem povzročili vnetje slinavke. Ne bom tudi opisoval mizerije našega zdravstva, kjer strokovno, kompetentno in neverjetno človeško osebje skupaj z bolniki prenaša srednjeveško infrastrukturo in kronično pomanjkanje vsega. So pa tudi čisto pozitivne plati vsega skupaj: po enem tednu prisilnega posta mi je krvni pritisk padel s povprečnih 161/99 na 121/81. Na žalost infuzija prve dni in preprečenec ter čista juha* vse naslednje, tja do odpusta, niso neka opcija, tako da prav dolgega uživanja v nizkem pritisku najbrž ne bo. Pravzaprav mi niti kakšne hude diete niso predpisali, nič hujše pravzaprav, kot sem jo dobil na zadnjem sistematskem pregledu. Dejansko je bila ena od prilog odpustnice skopiran letak napotil za zdravo prehrano, ki sem ga dobil od svoje zdravnice za medicino dela. Polnozrnato, nemastno, zelenjava, nenasičene maščobe.
Skratka, življenje se vrača v stare kolesnice, sodelavci ne vedo kaj bi z denarjem, ki so ga zbirali za venec, že kar pretirana zaskrbljenost bližnjih se je umirila, jaz pa odpiram okna in se ljubim s svetom. Edino z jupiji na morju bo potrebno še kakšen dan počakati, navsezadnje izvidi še niso čisto ok.
Potrebno pa bo tudi spet zaganjati tek. Se je že 9. teden nekam fižil, potem pa čisto prekinil. Kaj bo z Vršičem in Nočno 10ko si ne upam napovedat, vsekakor pa se bom udeležil obeh prireditev. Bom pa hodil, če ne bo šlo drugače.
13 tedenski program sem seveda prekinil, sem pa včeraj potem preizkusil teči kar tako. In je šlo, prav prijetno je bilo po dolgem času spet teč, počasi, umirjeno, s poljubno hojo vmes.
Bliža se desettisoči kilometer, ki sem ga pretekel odkar sem vstal s kavča in šel teč. Želja je bila, da bi ga simbolično pretekel v izteku nočne 10ke, malo zato, ker je to prireditev, ki me spremlja že vsa leta, malo pa tudi zaradi simbolike; saj veste kremšnite za okroglo in kje neki so najboljše kremšnite, če ne na Bledu?
petek, 18. julij 2014
Zaključki
“Someday, someday, this crazy
world will have to end,
And our God will take things
back that He to us did lend.
And if, on that sad day, you want
to scold our God,
Why go right ahead and scold
Him. He'll just smile and nod.”
― Kurt Vonnegut, Cat's Cradle
Jah, evo. Pet minut nazaj so mi kakšno leto ali dve kasneje kot je bilo obljubljeno, priklopili optiko.Tako imam sedaj sredi Boršta pri Dvoru pri Žužemberku pri Novem mestu 100/10 povezavo v svet. Vodovoda pač ne. Grape so suhe in mrtve. Tako gre to.
Kar je seveda ironija: že nekaj časa se s tem blogom pripravljam posloviti od vas, pa se poslavljam ravno na dan, ko imam najboljšo internetno povezavo ever. NA blog sem tapkal (tk-tk-tk po trikrat za vsako drugo črko) po starih ne(s)pametnih telefonih, prispevke pošiljal po prekinjajočih, negotovih in dragih podatkovnih povezavah.. na , sedaj pa imam najboljšo povezavo, hi-tech tablico in nov kavč pa nimam več volje do pisanja. V tej obliki nima tole pisanje več nobenega smisla. Malo ga bomo preoblikovali, malo predrugačili in malo zanemarili. Ne vem še čisto dobro kaj bom z njim.
Osebni zapisi se pa končujejo. Čisto zbrisat mi ga je škoda. Selim se na facebook, twiter in g+.Ali pač kar se bo novega pojavilo. Tudi spremljanje teka v razpredelnici se končuje.
10000 km ki sem jih dokončal v soboto na nočni 10ki na Bledu je bilo to. Kolikokrat sem opazoval, kako se je obrnila cifra na kazalcu in tokrat se je končno postavila na svoj konec. Sem dolgo upal in se bal? Morda. Slovo sem strahu upu dal? Že davno. Srce je prazno srečno ni... niti slučajno. Malo sem bil... kaj pa vem, niti ne žalosten samo upal sem, da bo kdo vendarle prišel na kremšnite, pa je tale Blejska ratala overloaded. Skoraj nikogar več nisem (s)poznal, pozdravil, se mi zdi kot da ni bilo nobenega TFjevca. Potem sem na razglasitvi videl da je bila maca, med rezultati pa sem našel rafa. In to je to. Vseh 12 kremšnit pa sva potem v naslednjih dneh pojedla z Darjo. Sva si zaslužila.
Še en mejnik sem premaknil to soboto, prebil sem tistih zacopranih 79,5 kg ki jih nisem uspel preseči pa naj si sem se še tako trudil. Tekaško Razpredelnico torej končujem z 23,5 kg manj kot tistega dne ko sem vstal s kavča in šel teč.
Jej, jej, evo, nobenih takih velikih besed ne najdem za slovo. Itak se mi zdi glupo zganjat neki teater tule. Pač nehaš in to je to.
Kratkočasno govoreč: zbogom.
četrtek, 6. maj 2010
Tisoč takih tekov.
Po pravici povedano, sem mislil sedajle malo zamorit. Za spremembo. Saj vem, da sem to razlagal že miljonkrat ampak če je pa res: eden od glavnih problemov med tekom je ta, da imam ful časa in da se nič ne dogaja. Saj veste. Danes smo neprestano iz vseh strani bombardirani z informaciji, delamo se da smo večopravilni, v resnici pa samo čedalje bolj fragmentarizirani. Ko takole tečeš pa naenkrat ni nič - časa imaš ogromno in pravzaprav nastane en tak dolgčas, ki bi ga morda lahko primerjal le še s čakanjem v zdravstvenih domovih, da prideš na vrsto k zdravniku. Pa še tam se dandanes najde kakšna zloženka o aidsu ali čem podobnem, da ti skrajša čas. (Če seveda ne komuniciraš na vse novodobne možne načine komuniciranja).
Skratka, danes sem bil malo žalosten. V bistvu kar orenk. Nekaj sem prebral na nekem x blogu, saj ni tolko važno kaj, in potem še komentarje in postal čisto - ja ne vem, razočaran, žalosten, nekaj tu vmes. Kako morajo biti ljudje tako smotani? Tako zlobni? Črnosrčni? Neumni? Ozkogledni? Zafrustrirani? Pa to še ni bilo to. Klikneš pač drugam pa je. Če ne bi šel teč. Potem pa evo ga. Moja PST, pa sem se prec spomnil. In seveda spet tuhtal. Po eni strani - kaj me briga? Po drugi strani pa: a je svet res tak? A smo res taki? Je res tako težko živeti brez nekih napetosti, konfliktov, nadutih konfrontacij, živčnih vojn?
Sem že imel naslov: Grdi, umazani, zli. V Wega pozi s stisnjenimi pestmi sem že imel načrt. Danes se bom malo razpisal o tem. Potem pa se bom začel odklapljat. Od vseh teh spletnih časopisov, portalov, drugih svetov in njihovih komentatorjev. Adijo bljižnice, eresesi, omrežja in sodobni komunikacijski sladkorčki. Polhn kufer imam vsega.
Ampak - kot rečeno, kaj čem morit, brez zveze o tem pisat in zato sem se odločil, da za spremembo napišem kaj drugačnega. Saj navsezadnje sem šel danes teč samo zato, ker sem vedel da bo tek nekaj posebnega. Če si lahko predstavljate: sem bil že na pol poti do the Točke (kjer iz hoje preidem v tek), pa sem se vrnil domov, ker se je prav nemarno usul dež. Lepo sem si pogrel kosilo in klel sonček, ki se je pokazal minutko za tem, ko sem dal prvo žlico v usta. Mah, sem si rekel, še enkrat se pa res ne mislim odpravit. Kakršno srečo imam, se bo spet tisti hip ulilo.
Potem pa - lop po glavi. Saj res. Ah. Zakaj pa ne. Ravno prav, 5 kilometrčkov, prepih v glavi in en Wega šprint čisto na koncu.
In potem... Kremšnite.
Skratka, danes sem bil malo žalosten. V bistvu kar orenk. Nekaj sem prebral na nekem x blogu, saj ni tolko važno kaj, in potem še komentarje in postal čisto - ja ne vem, razočaran, žalosten, nekaj tu vmes. Kako morajo biti ljudje tako smotani? Tako zlobni? Črnosrčni? Neumni? Ozkogledni? Zafrustrirani? Pa to še ni bilo to. Klikneš pač drugam pa je. Če ne bi šel teč. Potem pa evo ga. Moja PST, pa sem se prec spomnil. In seveda spet tuhtal. Po eni strani - kaj me briga? Po drugi strani pa: a je svet res tak? A smo res taki? Je res tako težko živeti brez nekih napetosti, konfliktov, nadutih konfrontacij, živčnih vojn?
Sem že imel naslov: Grdi, umazani, zli. V Wega pozi s stisnjenimi pestmi sem že imel načrt. Danes se bom malo razpisal o tem. Potem pa se bom začel odklapljat. Od vseh teh spletnih časopisov, portalov, drugih svetov in njihovih komentatorjev. Adijo bljižnice, eresesi, omrežja in sodobni komunikacijski sladkorčki. Polhn kufer imam vsega.
Ampak - kot rečeno, kaj čem morit, brez zveze o tem pisat in zato sem se odločil, da za spremembo napišem kaj drugačnega. Saj navsezadnje sem šel danes teč samo zato, ker sem vedel da bo tek nekaj posebnega. Če si lahko predstavljate: sem bil že na pol poti do the Točke (kjer iz hoje preidem v tek), pa sem se vrnil domov, ker se je prav nemarno usul dež. Lepo sem si pogrel kosilo in klel sonček, ki se je pokazal minutko za tem, ko sem dal prvo žlico v usta. Mah, sem si rekel, še enkrat se pa res ne mislim odpravit. Kakršno srečo imam, se bo spet tisti hip ulilo.
Potem pa - lop po glavi. Saj res. Ah. Zakaj pa ne. Ravno prav, 5 kilometrčkov, prepih v glavi in en Wega šprint čisto na koncu.
In potem... Kremšnite.
četrtek, 13. januar 2011
[inventura] Dolžina je pomembna
Še dober teden in pol, pa bodo okrogla štiri leta. Naj opravim nekaj inventur do takrat. Za samo nedeljo, 23.1.2011 pa bo potrebno organizirati kakšne kremšnite, če so že za 6000 tako nesrečno ven padle.
Danes bom pogledal, kako je kaj z mojo dolžino. Maratonci, ki so tekli častni krog so zaslužni za tole legendarno definicijo:
“Bio je dugačak čovek.”
“Nije bio dugačak nego visok.”
“A ne, čovek dok je živ onda je visok a kad umre onda je dugačak.”
No jaz imam v mislih drugačno "mojo dolžino", ne tisto s katero sem se ukvarjal v puberteti ampak to, ki sem jo spoznal veliko kasneje: pri 40+, kot nas je posrečeno označila terezija na Classixovem blogu.
Kmalu po Velikem popoldnevu, ko se je zgodilo vstajenje s kavča je postalo jasno da z mladenči kar se hitrosti tiče ni ma smisla češnej rabutat in zobat in pešk ven pluvat in tu pač ni za komplicirat. Tempo je sicer iz treninga v trening lepo padal (no, v bistvu rasel, pa saj veste kaj čem povedat) ampak kmalu so se začela tudi razna kolena in pete in hrbti in golenice in tetive in te reči. Kmalu smo pogruntali: za nas stare dedce je dolžina in ne tehnika in ne hitrost. Oče te ideje je bil itak Vreme iz katere se je rodil Sladkih6 in na podlagi katerega smo potem pomikali meje še malo naprej. Ok, ok, saj ne da smo bili zato pa neki ekstra carji in Ultramaratonci ampak ne glede na rezultat se je pa vedno dalo pohvalit. recimo, ko je nanesel pogovor na te reči, pa eden začne s svojimi 1:26 polmaratoni, pa drugi z 2:30 maratoni, kaj naj potem jaz? Emmm, ja, jaz sem pa odtekel polmaraton emmmm, mal pod dve uri... Ne naredi ravno vtisa, kajne? evo, potem pa rečeš, kako si tekel šest ur skupaj. U. 6 ur? Skupaj? Uau. Ponavadi čisto pozabijo vprašat kakšna je bila razdalja. Če že kdo začne napletat v tej smeri hitro preusmeriš pogovor na: ... v krogu po kilometer. Potem noben več ne vpraša, koliko krogov si naredil, ker se začne debata o tem, da v krogu je po kilometer je pa res naporno. 6 ur!!
In kaj smo v teh štirih letih naredili z dolžino?
Na začetku, saj veste kako je bilo. Najprej 3 km, pa 4. Pa pet... Takrat je šlo pravzaprav še po minutah. Prvič dve minutio skupaj. Pa prvič 5 minut skupaj... Ne morem verjet, da ne morem verjet, da sem prvič 10 km skupaj odtekel šele v 17. tednu! Celo filozofiranje takrat, seveda. Štirje mesci teka, jebenti! Še bolj ponosen sem bil kasneje junija, ko sem v 25 tednu v dobrem tempu opravil s petnajstko. Se pa morem nasmehnit, kakšne pišem, recimo:
malo zapostavljam balaton, tam je bilo vendarle v dveh zaporednih dneh 51 km, kar tudi ni od muh. Pa še pogoji so bili hudi. Saj pravim, kako naj rangiram po priljubljenosti???
Inventuro pa zaključujem seveda z najdaljšim tekom ever. V Tivolskih 8 urah z kar nekaj nabranimi višinskimi metri se je seštelo 58 km. Daljši zapis je tule, je pa bilo kar naporno.
kaj bo letos, ne morem napovedat. Plani so hudi ampak saj veste. Da ne bom kakšne zarečene superge pojedel.
Se nadaljuje.
Danes bom pogledal, kako je kaj z mojo dolžino. Maratonci, ki so tekli častni krog so zaslužni za tole legendarno definicijo:
“Bio je dugačak čovek.”
“Nije bio dugačak nego visok.”
“A ne, čovek dok je živ onda je visok a kad umre onda je dugačak.”
No jaz imam v mislih drugačno "mojo dolžino", ne tisto s katero sem se ukvarjal v puberteti ampak to, ki sem jo spoznal veliko kasneje: pri 40+, kot nas je posrečeno označila terezija na Classixovem blogu.
Kmalu po Velikem popoldnevu, ko se je zgodilo vstajenje s kavča je postalo jasno da z mladenči kar se hitrosti tiče ni ma smisla češnej rabutat in zobat in pešk ven pluvat in tu pač ni za komplicirat. Tempo je sicer iz treninga v trening lepo padal (no, v bistvu rasel, pa saj veste kaj čem povedat) ampak kmalu so se začela tudi razna kolena in pete in hrbti in golenice in tetive in te reči. Kmalu smo pogruntali: za nas stare dedce je dolžina in ne tehnika in ne hitrost. Oče te ideje je bil itak Vreme iz katere se je rodil Sladkih6 in na podlagi katerega smo potem pomikali meje še malo naprej. Ok, ok, saj ne da smo bili zato pa neki ekstra carji in Ultramaratonci ampak ne glede na rezultat se je pa vedno dalo pohvalit. recimo, ko je nanesel pogovor na te reči, pa eden začne s svojimi 1:26 polmaratoni, pa drugi z 2:30 maratoni, kaj naj potem jaz? Emmm, ja, jaz sem pa odtekel polmaraton emmmm, mal pod dve uri... Ne naredi ravno vtisa, kajne? evo, potem pa rečeš, kako si tekel šest ur skupaj. U. 6 ur? Skupaj? Uau. Ponavadi čisto pozabijo vprašat kakšna je bila razdalja. Če že kdo začne napletat v tej smeri hitro preusmeriš pogovor na: ... v krogu po kilometer. Potem noben več ne vpraša, koliko krogov si naredil, ker se začne debata o tem, da v krogu je po kilometer je pa res naporno. 6 ur!!
In kaj smo v teh štirih letih naredili z dolžino?
Na začetku, saj veste kako je bilo. Najprej 3 km, pa 4. Pa pet... Takrat je šlo pravzaprav še po minutah. Prvič dve minutio skupaj. Pa prvič 5 minut skupaj... Ne morem verjet, da ne morem verjet, da sem prvič 10 km skupaj odtekel šele v 17. tednu! Celo filozofiranje takrat, seveda. Štirje mesci teka, jebenti! Še bolj ponosen sem bil kasneje junija, ko sem v 25 tednu v dobrem tempu opravil s petnajstko. Se pa morem nasmehnit, kakšne pišem, recimo:
No, nekaj je jasno: tempo je dober samo zame, na lanskem Ljubljanskem maratonu - polmaratonu bi komaj zadostoval za uvrstitev okoli 2000. mesta – od 2061 uvrščenih. Ampak s tem se ne obremenjujem – res ne.Če se ne bi obremenjeval ne bi tega poudarjal ane?. Ampak nič ne de. takrat sem pa imel krila. Že čez 4 tedne sem kar poizkusil z 20. Seveda vijem roke kako sem se nespametno spustil v ta podvig, ampak kar čuti se, kako sem v bistvu en važič. Kajti že naslednji teden je bilo treba poskusit pše enkrat in to kar 21, seveda čisti joj prejoj. Se pa vsaj izkaže za kaj je šlo. Priprave na Ljubljansa kaj? Skratka moj prvi "ne bo mi šlo" jamr pred maratonom. KAr sem seveda odločno zanikal že teden kasneje. In sploh še 2 tedna kasneje, ko sem bil skorajda euforičen. Vrhunec je potem dosegla ta euforija na Ljubljancu. Poročilo z tega polmaratona je bilo tako dobro, da ga tukaj ne bom samo linkal ampak kar prekopiral cel prispevek:
Podrobno poročilo iz mojega prvega pol maratona, kjer sem 21 km premagal v zame rekordnih 2 urah in 20 minutah.
Zapisal dne 28. 10. 2007 ob 18:29
V bistvu je bilo kar v redu.Roko na srce, potem še dolgo nisem kaj pretirano podaljševal razdalje, še z 21kami nisem pretiraval. Prvih 30 sem se spravil preteč šele na drugo obletnico Vstajenja (105. teden) dotlej pa morda kakšnih 23 ali kaj takega bolj izjema kot pravilo. Vse dokler ni prišlo legendarnih Sladkih6.uh, tisto je pa bilo. V bistvu je bilo fantastično! 46 kilometrov! Ta tekma je bila še dolgo moj najljubši in največji uspeh dotlej. Kasneje sta se s tem lahko primerjala še polmaratona "pod uro" v Ljubljani (26.10.08) in Palmanovi (22.11.09) ampak mislim, da sem na krilih Sladkih6 in njenih 46 kilometrih plaval še dolgo časa. Taka čustva, veselje in zadovoljstvo sem kasneje kar se razdalje tiče, sicer je bilo teh reči še kar nekaj - občutil samo še po opravljeni PST. Tudi po tretjih in četrtih sladkih6, ko sem v izboljšal tako razdaljo(49 in 50 km), kot tempo (7:16 in 7:12) ne. Čeprav, če prav pomislim, je bila Šentiljska v decembru 2009 sploh nekaj posebnega. Joj, kako naj človek rangira, če je bilo pa vse, kar smo počeli tako euforično! Šentiljsko sicer nerad štejem pod pretečenih 56,2 km ampak vendarle! Kar velik del poti smo pretekli in na koncu sem bil kot malo zadet.
malo zapostavljam balaton, tam je bilo vendarle v dveh zaporednih dneh 51 km, kar tudi ni od muh. Pa še pogoji so bili hudi. Saj pravim, kako naj rangiram po priljubljenosti???
Inventuro pa zaključujem seveda z najdaljšim tekom ever. V Tivolskih 8 urah z kar nekaj nabranimi višinskimi metri se je seštelo 58 km. Daljši zapis je tule, je pa bilo kar naporno.
kaj bo letos, ne morem napovedat. Plani so hudi ampak saj veste. Da ne bom kakšne zarečene superge pojedel.
Se nadaljuje.
ponedeljek, 19. oktober 2009
MMMM 1, 1, 1, 1, 1, 0, 1, 0, 0, 0, 0, 0
A sem perla? O moji okrogli v četrtek ne bu ne mu. Kako se je razpletla drama treh krogov? Koliko kremšnit se je pojedlo? Same take reči. Hja, najprej morda malo opravičilce: nikakor mi ni uspelo prej vkup sklepat vabilo, saj pravzaprav še sam nisem vedel če bom sposoben. Tako zgodnja ura pa pač zato, ker je potem že tema.
Pa je kar šlo. Najprej nekaj živčnosti – kamorkoli se človek obrne same kolone in gužva, tako, da sem zamudil za 15 minut. Na srečo ni še nihče čakal. Potem so prišli moji dragi Krtinci, Aleš je celo pritekel (!) iz Krtine in potem tekel z mano, Helena in Leander pa so skupaj z Darjo sprehajali Roya.
Štos je v tem, da je šlo brez problema. Še za enega je bilo moči, ni panike. Družba ogromno pomeni. Skratka lušno. Za kremšnite smo se potem povabili kar k njim domov, saj sem seveda pozabil na pribor.
Vse lepo in prav? Ne čisto. Po vpisu v tabelo sem najbrž nekje v kotičku zavesti registriral da sem v 15 dneh naredil že toliko km, kot prejšni mesec skupaj. Že v soboto sem potem to dobro izkoristil - namesto teka je teklo po grlu in v nedeljo je bil tak maček da bog pomagaj. Saj je itak samo še teden do maratona in je itak treba počivat, ker se itak ne smeš prenaprezat. Hja, že res. Če ne bi počival že zadnje leto…
Pa je kar šlo. Najprej nekaj živčnosti – kamorkoli se človek obrne same kolone in gužva, tako, da sem zamudil za 15 minut. Na srečo ni še nihče čakal. Potem so prišli moji dragi Krtinci, Aleš je celo pritekel (!) iz Krtine in potem tekel z mano, Helena in Leander pa so skupaj z Darjo sprehajali Roya.
Štos je v tem, da je šlo brez problema. Še za enega je bilo moči, ni panike. Družba ogromno pomeni. Skratka lušno. Za kremšnite smo se potem povabili kar k njim domov, saj sem seveda pozabil na pribor.
Vse lepo in prav? Ne čisto. Po vpisu v tabelo sem najbrž nekje v kotičku zavesti registriral da sem v 15 dneh naredil že toliko km, kot prejšni mesec skupaj. Že v soboto sem potem to dobro izkoristil - namesto teka je teklo po grlu in v nedeljo je bil tak maček da bog pomagaj. Saj je itak samo še teden do maratona in je itak treba počivat, ker se itak ne smeš prenaprezat. Hja, že res. Če ne bi počival že zadnje leto…
torek, 1. julij 2014
Mojih prvih 867 bosih metrov
Bosa je hodila tam ob reki vsak večer,
jo rosa je hladila ko je v duši bil nemir.
Tam ga je čakala da spet pride kakor tat,
nežen nje poljub na lice iskat.
Leta so minila in ob reki vsak večer,
bosa sta hodila ko je v dušo legel mir.
kjer nekoč čakala da spet pride vsakokrat,
nežen njen poljub na lice iskat.
Rosa pa je padla na ljubezen in nekoč,
bosa ga še zadnjič je čakala dolgo v noč.
Vedela je nikdar več ne vrne se njen tat,
nežen njen poljub na lice iskat.
Čuki - Bosa
Kar se teka tiče pa sem potegnil ročno: iz krajših intezivnejših tekov (vsaj želeli so biti intejzivnejši) sem prešel na daljše - bolj sprehode kot teke. Če povem recimo , da je povprečen tempo od bolezni dalje 7:45, je jasno da počivam. In prav je tako. Z daljšimi počasnimi teki je pa tako: načeloma mi bolj pašejo, gre pa veliko več časa. Glede na vreme, bolniško odsotnost in zasedene vikende je namreč treba kositi travo kar popoldne po službi. Če ti tri ure (priprave, odprave, odprava, tek, ohlajanje, analiza, evidentiranje in tuširanje) pobere rekreacija, zna biti košnja malo, em, kaj pa vem, odveč. Ampak bo že. Imava pa zato cel kup jagod, ognjiča in šentjanževke.
Sicer pa, dame in gospodje - zgodovinski trenutek. Sredi sobotne 3-2/5-1 mešanice teka in hoje po krški cesti med kampom Konobe in Staro Baško sem končno preizkusil še bosonogi tek. Glede na to, da sem z neblaženimi copati pretekel več kot 150 kilometrov sem menil, da je čas da kakih 150 metrov poskusim še čisto bos. V eni od minutnih hoj sem se lepo sezul bos tekel 5 minut. Občutki? Hja, mislim da bo kar šlo in da bom naslednjič poskusil z desetimi minutami. Zaenkrat imam občutek da je vse skupaj precej psihično pogojeno, namreč če se mi je najprej zdelo da imajo ti Hrvati na tem božjem Krku najbolj razgrapan in oster asvalt, kar jih je na tem svetu (in res na tistem koncu kot fakirska postelja s kamenčki namesto žebljev) sem vmes na vse skupaj pozabil ko sem tuhtal, kako uskladiti nasproti prihajajoče kolesarje in oddaljen avto, ker je kazalo da se bomo vsi skupaj srečali vštric seveda na isti strani ceste, meni pa ni bilo preveč za skakat v trnje. Ko sem pogruntal, da sem pozabil na to da me vse špika v podplate in sem se skoncentriral nazaj na strukturo, obrabljenost, strokovnost polaganja in starost asvalta me je seveda vse spet špikalo nazaj. Ni pa seveda to bilo neko neznosno špikanje. Pač občutljive dojenčkove nožice, kaj čmo. Še nekaj zanimivega sem opazil: po vsega petih minutah bosega teka mi je bilo, ko sem nadaljeval z "normalnim" tekom, kot da bi obul pancerje. Me prav zanima kako bi bilo, ko bi obul tista mega pronatična stabilizirana air gel čuda. Sicer se mi je med bosim tekom - glede da sem v naturističnem kampu - pletla po glavi še ena ideja ampak mislim da bo to moralo počakati še vsaj naslednjih sedem let. Pa tudi prostor za trening bi bil preveč omejen...
Toliko o bosem teku, sicer me pa kmalu čakata dogodka leta: Vršič in Nočna 10-ka. Če bo vse po sreči bodo na 10ki kremšnite za 10000 kilometer.
Kumi čakam...
sreda, 20. marec 2019
Do konca (in naprej)
marec 54 kilometrov
letos 131 kilometrov
skupaj 11.006 kilometrov
Najprej, ena velika hvala. Hvala
Rajko
:-)
piskec
Mutasti
Andrej
mojchka
Anja
Samo
Valentina
Helena
Pajo
Cormi
Razy
Nana
mojcej akvarijska
bučka
sestrca
Vencelj
Primož
Iztok Mojca
Sebi
Karmen
in še komu, ki se je kdaj ustavil tu, pokukal in morda še kaj napisal. Hvala, še posebej danes. Ker danes so po dolgih petih letih spet na vrsti.... kremšnite.
12.7.2014 sem na Bledu na nočni 10ki pretekel svoj 10000 kilometer. In nehal pisat blog. Ja, 7 let, 5 mesecev in 19 dni je trajalo, da sem dosegel 10000. kilometer, potem pa še 4 leta, 8 mesecev in 8 dni za enega tisočaka več. Od tega dobra desetina letos v prvih treh mesecih.
In zahvala gre seveda vam, dragi bložani. Ker to je bilo tisto, kar me je desetič pognalo do 11. tedna. To, da pišem in vi komentirate.
Ker, saj veste, ko me prime, da bi se sredi 5. ponovitve ustavil me prešine.... ena taka, tipična človeška. Malo prvinska.
Ja kaj bodo pa rekli?
petek, 11. julij 2014
Kremšniteeeee!!!!
An ban, pet podgan, štiri miši v uh me piši, vija vaja ven
Otroška izštevanka
Evo. Tu smo, za to je šlo teh zadnjih 7 let, 5 mesecev in 19 dni. Jutri na nočni 10ki bom v ciljni ravnini pretekel desettisoči kilometer, odkar sem vstal s kavča in šel teč. 10.000 kilometrov! Na četrt poti okoli sveta jebenti! sem kar malo ponosen. Kavčkrofek pa to.
Vsi ki boste v bližini vas po tekmi vabim na tradicionalne kremšnite. Le poiščite me tam nekje med klopmi. Ne bo me težko najti: jaz bom tisti z z nasmehom do ušes.
Naročite se na:
Objave (Atom)


