sreda, 25. februar 2009

Izbruh hui-shi energije

Končno še en dokaz moje teorije 19/2: hui-shi energija očitno deluje tudi pri Vremenu - preverjeno na "tehtam se" (PS, popravi napačen datum 15.5 na 15.2 da bo graf lepše videti...)

ponedeljek, 23. februar 2009

Vse moje zgodbice

Ah, sem mislil, da bom napisal eno tako fotoreportažo s PSt, omiljene mi moje miljonkrat pretečene, pa se tako hitro zmrači da bi bile fotke preveč klavrne. Na tej poti imam skoraj za vsak kamen svojo zgodbo, tisti kozolec in oni ovinek sta mi stara prijatelja ki me vsakič prijazno pozdravita. Pa drugič

Sem si potem rekel, da bom povedal kakšno o svojih zgodbicah, ki sem jih rad pisal v mladosti, pa kaj bi to, objavljene so bile na blogu, sedaj je pa menda že čas da se poslovim od njih. Mladost je mladost, sedaj mi pa že deca vozijo avto in nove in drugačne so ta čas njihove ljubezni. Pač gremo naprej.

Zgodbic mi pač ne manjka, vsak dan jih nabiram in vsaka je zgodba čisto zase. Na plaži na morju berem o Classixovi drugi desetki, grizem nohte ob bobrovih bolečih izkušnjah. Se smejim ko se Žiža roga svoji skrbnici, da se sprašuje, če jo sploh jemlje resno:)). nekatere se potrudim prebrati celo v angleščini, vedno je kaj finega vmes. Potem se še malo odklapljam, vsako fotko si je treba povečan čez cel ekran, ko se potem nasloniš nazaj vedno znova najdeš kak nov detajl. Če sem res slabe volje poiščem kakšno Vremenovo sliko na njegovem Mqarakoju, res zna narest tako mučeniško... ;) . Pa naprej po stranskem okvirčku navzgor pogledat kako je z Bučko. Tak sočen jezik, slikoviti opisi in ojoj, tako neposredno in res je vse skupaj, tudi če "sam pove" da me je vedno sram, ker sem jaz vedno hotel pisat takole bolj na široko pa se mi nikoli ne da. Želeti in moči sta dve reči. Še en klik višje pa sem že med krti polnimi energije. Kako tadva zadnje čase napadata okoliške planine je kar - no, kaj pa vem kako, ker nikoli ne preberem, ker imam mega slabo vest, še ena reč namreč ki bi takooo rad počel pa se mi ne da in jutra med vikendom raje preživljam tako, da si tlačim povšter čez glavo češ, ne še, ne še, nisem še buden! Potem pa piskec kakšno iskreno razdere in sem spet dobre volje :)). Še h hirkani skočim na pokuk, če ravno o spletnarijah ne razpravlja, ker me ne zanimajo in to je to. Več jih ne rabim...

Tako. Še svoje nove zgodbice so z mano, včasih jih grem pogledat nazaj in me spomnijo kako sem spremenljiv in muhast, kako je včasih vse skup čudno in me spomnijo kako bo jutri drugače in naj počakam, naj ne skačem in naj se ne zaletavam. Včasih bi sam sebe okoli ušes, ko se berem, včasih dobim odziv in mi je lažje.

Kako sem bogat.
(Bljaki, kako sluzast zaključek ampak če je pa res.)

četrtek, 19. februar 2009

Namesto srca

Naj kar takoj povem, da tale zapis ni namenjen opozarjati na brezbrižen odnos do okolja. Njet. To znajo drugi bolje, prepričljiveje in nazorneje. Tule bo zgolj eno veliko (za)čudenje, osuplost, nekako tisto, ko enostavno buljiš in študiraš s katerega planeta si.  Zapis o psihi. O možganih. O duši. Nič ne obsojanja, nič moraliziranja, samo izgubljenost. Sem sicer tiste vrste človek, ki  redko zares obsoja. Ampak tokrat pač... bolj kot tuhtam, manj mi je jasno.

Bilo je še jeseni, ko sem spet malo zavil s običajne poti po svoje. Tam na Brdu pri veterinarski, kjer običajno delam kroge če je tek daljše sorte, sem se kar naenkrat odločil in zavil gor proti živalskem vrtu in še pred Večno po kolesarki nazaj v smer Šiške.  Pa se mi je tam, kjer cesta prečka kolesasko (in malo naprej tudi PST) stožilo po PSTju in sem zavil dol proti brdu. Tečem tam ob cesti, prav prijetno je bilo, ker je bilo leno popoldne in ni bilo prometa, kar naenkrat zagledam - akomulator. Slonel je tam v gozdu ob drevesu, tako nenavadno, kot bi ga nakdo namenoma postavil v tak položaj, kot bi umetnik hodil okoli modela in ga prestavljal zdaj sem zdaj tja, nezadovoljen z učinkom dokler - končno! točno takole mora stati - zadovoljno začne foto seanso... Tako me je osupnila ta slika, da sem obstal in gledal, kot bi gledal vrh gore prekrasen razgled v dolino, še dihati sem začel plitvo, čeprav sem še malo prej tekel..  

Gozd, drevo, akumulator. 

Kaj se mora motati po glavi človeka, ki sredi Ljubljane zavije na gozdno pot in iz avtomobila odstrane odsluženi akumulator? V čem je štos? Ni lažje, ni cenejše, ni praktičnejše, ni elegantneje. Karkoli drugega storiš je lažje, ceneje, bolj praktično in z manj truda.  Vsak Petrol ti z veseljem sprejme odslužen akomulator. Z veseljem pravim iz prve roke - ja, seveda gospod, ni problema gospod, pustite, bom jaz, ker imam rokavice, takole, izvolite, hvala lepa, nasvidenje! Sredi Ljubljane zaviti na Večno, pa proti Brdu, pa na zdelano gozdno pot in odložiti zadevo malo bolj not... Res ne štekam. 

To je v bistvu to. Ko se mi je vse skup motalo po glavi je zgledalo malo bolj zanimivo, no sedaj ko tole berem ni tako zelo. Včasih me kakšna zadeva obsede in tako me je tokrat ta instalacija v gozdu ob Večni poti. Takrat sem tudi sklenil da grem ob prvi priliki ponj, da ga odpeljem nekam kjer mu bo prijetneje. Kot je običaj, se je prva prilika odmikala in odmaknila do danes, ko sem sklenil da grem preverit kje pravzaprav točno je, in kje blizu lahko pustim avto. ŽAl pa nisem računal da je vse skup zasuto s snegom in drevesa z akumulatorjem nisem našel. Se je pa zgodilo nekaj zagonetnega. Gor grede ob poti sem iščoč akumulator ob drevesu zagledal - štedilnik. Spet sem bil osupel, navsezadnje v Ljubljani ni dneva, ko ne bi bilo kod odvoza kosovnega, pa tudi do cesarjev je verjetno prav tako daleč kot do sem. 



No, kar je bilo skrivnostnega je bilo to, da je, ko sem šel nazaj štedilnik stal pokonci!!


Morda umetnik išče najlepši položaj???





ponedeljek, 16. februar 2009

Misli tečejo intervale

Treba se je bilo odločiti. Danes še ena klofuta, kaj klofuta, naravnost na gobec. 

Pa sem šel vseeno na tek. Tak kratek, počasen. Misli pa so tekle in tekle se napihovale in postavljale. V finišu pa sem jih nascal.  

Al se mi je fino zdelo!

nedelja, 15. februar 2009

Hoče, noče, ljubi, vara

Najhuje pred dolgimi teki je občutek, da mi bo dolgčas.

V bistvu ne. Ni najhujši pred dolgimi teki občutek, da mi bo dolgčas. Sploh ker gre za lažni občutek. Najhuje je, da me je strah, da bom ostal sam s svojimi mislimi. Tako kot zvečer odlašam z odhodom v posteljo, kakor ne znam sesti k obedu (na začetku ali pri koncu) brez da bi se s čem zamotil, kakor ne znam več mirno sedeti z mislimi na paši. Ker misli ne gredo na pašo. Ker misli ostanejo z mano. Ker sem takrtat sam z mojimi mislimi. In se začne vračati vse skupaj, bolj ko tečem, bolj jasno se mi vse skupaj začne motati po glavi, slike preteklega tedna, dogodki ki me čakajo, služba spet, jasno, kaj pa drugega, ko misliš da si vendarle na dnu in želiš stopiti stopnničko navkreber se odpre nov jašek še globje greznice in potem tečem in premišljujem in si tlačim mp3 v ušesa, pa ni nič, ker omiljena glasba me prej zasanja kot pomaga.

Tako sem spet šprical dolgi tek. Naj še tako filozofiram, kaj hočem, kaj si želim, kaj bi rad, kaj morem in moram, naj še tako spoznavam česa nočem, česa mi ni mar, česa mi ni treba ali ne zmorem vedno je na koncu skrit čisto drug razlog. Nobene hude nuje ni, ne zavračanja, tek mi paše in ne obremenjujem se ali ga sploh hočem ali ne. Nobenega bolečega kolena ni več. Nič me ne boli peta. Hrbtenici, ki me je uščipnila v četrtek se nasmiham in je sploh ne opazim. Superge so ta prave, vreme je idealno. Jaz grem pa le na kratek sprehod. Ne na dolgi tek, predolg je in med tekom se mi misli običajno prevetrijo in zbistrijo in so jasne in neposredne in ponavadi lepe. Danes pa ne. Bojim se jih. Sprehod bo čisto v redu.

torek, 10. februar 2009

Jebiga.

Te stvari se mi zdijo vedno malo brrrr, skrivnostno bedaste, da tako rečem. In sem čisto preč. Namreč včeraj. A ni bil lep dan? A ni bil po dolgem času sonček pa to? Nič ni dol tlačilo, naspali smo se čez vikend, kaj pa bi po tistem dežju delal? Prav vesel sem bil nedeljske borške odločitve, da 26 km prešpricam. Dež, pa že tretjič klanci pa še nedelja, pa sem si rekelmah, jutri je nov dan. In je bil res: prav lep prešeren ponedeljek, uuuu, sem se veselil, sonček, greeemo! Še cepetal pred odhodom nisem nič, celo nasprotno, ker sem imel neke opravke sem šel po opravkih kar v tekaško napravljen, da ne bom potem zgubljal časa.

Potem pa plof! Tečem, tečem, fino tečem in kar naenkrat ne morem več. Bolijo golenice, tempo pa seveda pada krepko čez sedem, kaj čez sedem, skoraj osem! Srčni utrip na "nuli", zadihanosti nobene, hojla, ajde, če že ne 26, deset jih pa bomo ane? Ne. Še za četrtega zaključit sem na uro pogledoval. Potem sem takole malo presenečen pešačil proti domu, spet malo potekel, spet nehal pa spet raje kar hodil, je šlo hitreje ;) , kaj čmo.

No sedaj pa naj mi ena brihtna glava pove kaj je bilo to? Dalo se mi je, nobenega mačka nisem imel, še službena nadštala me zadnje čase ne more več spraviti v depresijo, copatki preizkušeni (200 km), edino na štumfku se dela luknja na palcu. Mogoče malo preveč oblečen, ok, pa tudi dvojni štumfi ne bi bili ravno več nujni ampak ok. Vezalke niso bile pretesne, vreme idealno, morda me malo odvrne gužva in člobodra na PST, ampak tempo je padel že pred PST.

Kaj pa vem. Morda sem padel v eno goščavo ukrivljenih dimenzij, ki so že res morda Planckove velikosti ampak če jih je ogromno, kdo ve. Te stvari namreč zadnje dni (spet) prebiram v Čudovitem vesolju, Tkanini vesolja, Vesolju v orehovi lupini in take.

Je pa čisto možno tudi to, da je bil pač tak dan.

Kaj čmo.

petek, 6. februar 2009

Drobcena zrnca veselja

Že mora biti tako, da v osnovi običajno pričakujemo veliko. Pravijo, da tri ponovitve nekega dejanja v nas sprožijo navdušenje. Recimo na košarkaški tekmi: dvorana bo v resnici eksplodirala po tretji zaporedni trojki – ah, si govori kolektivni duh, to je to. Trikrat zaporedoma, smo že zmagali! Veliko pričakujema tudi od iger na srečo, čeprav so naše možnosti precej klavrne. Če pa bo na primer ena številka izžrebana tri kroge zapored – oh, našli smo ključ!!!

Ampak tokrat ne bom govoril o teh usodnih pričakovanjih. Rad bi povedal nekaj o mojih osebnih pričakovanjih. Tudi ta so običajno prevelika. Sam sebe redko ocenim realno. Ali se podcenujem ali pa precenjujem. Najbolj očitno je to v časih osebne stiske. Takrat se nekateri zatečejo k molitvi, talismanom, ritualom, vraževerju in kar je podobnih reči. Jaz takrat začnem z odločitvami. Problem teh odločitev je ta, da jih rodi stiska in so najmanj nerealne, če ne pretirane, nepotrebne in se od njih preveč pričakuje. Potem je razočaranje seveda veliko.

Recimo. Recimo, zaključek s slabo navado. Kajenjem, poležavanjem, bruhanjem po obedu, špeganjem v sosedino spalnico, krajami nepotrebne krame v supermarketih, vrtanjem po nosu in podobnim. V bistvu ni problem: rečeš konec je in to je to. Problem je v tem, da imam občutek, da sem se res nečemu odpovedal, da sem res nekaj naredil. In čakam nagrado. Čau se nič ne mudi. Kar naenkrat imam ure in ure časa in priložnosti, ko bi lahko počel TISTO, pa ne more, ker sem se kreten tako odločil. Kaj je bilo tega treba? Se počutiš kaj bolje? Si prej komu škodoval, sedaj pa ne? Si srečnejši? Bolj zdrav? Še enkrat: imaš SPLOH kaj od tega, razen neizmerne neizpolnjene želje…

Zato pravim, da se ne da nekaj odločiti ampak te odločitev posvoji. Šele takrat bo zadeva uspešna. Zdeti se ti mora, da boš nekaj dobrega začel oziroma slabega nehal, vendar zgolj zato, ker se ti to zdi prav, ne pa zato ker moraš. Izgube morajo biti majhne in ne smejo se ti zdeti pomembne. Izguba časa s tekom, recimo. Potrebno je bilo pripraviti teren, ko mi ure teka ne bodo pomenile bistvenega odpovedovanja mojim radostim. In res: časa sem imel zadnja leta čedalje več, predvsem pa sem si zreduciral čas, ki sem ga porabil za službo. Dovolj nadur, dovolj nekih žrtvovanj za kdovekakšne cilje. In izgube časa nisem več čutil preveč obremenjujoče. Celo narobe, zamenjava se mi je zdela kar ugodna kupčija.

Druga reč pa so bila pričakovanja. Ta, priznam, so bila kar naenkrat napihnjena. Pa ne takoj. Začel sem teč čisto brez nevemkakšnih ambicij. Trinajstedenski program je bil odlična reč: na oko čisto uresničljiva zadeva. Potem pa… Kdove kaj sem si slikal v obeh mojih sivih celicah – kaj bo s tem tekom. Ful bom ne vem kaj. Zdrav, močan, vzdržljiv, zagorel, pameten, samozavesten, priljubljen, zadovoljen in kajvem kaj še vse. Žel ne gre: vse to so reči, ki ne ratajo z operacijo nosu ali jošk, s shujšanjem, z spremembo kar tako. Ni čarobne palčke, ni brezplačnega kosila.

Potem sem bil kar malo razočaran, če priznam po pravici. Vsake toliko sem po blogu zaprosijačil za kakšno ramo in kakšno trepljajočo roko in tolažilno in vzpodbudno besedo ampak tak lek je kratkotrajnega učinka.

Do nekega dne, ko sem se znašel v četrtem nadstropju.

Najbrž sem že omenil kako sem v službi prenehal uporabljati dvigalo. Preračunal sem namreč da v enem tednu samo po stopnicah naredim eno Šmarno, če začnem uporabljati stopnice. Pa to ni bilo prvič. To, da sem se odločil, da začnem uporabljati stopnice. Pa se mi potem zjutraj vsemu zaspanemu ni dalo, ajd, samo zjutraj grem z liftom, potem pa štenge, pa sem enkrat pozabil pa drugič pozabil in tako vse do ponovne odločitve… Ker seveda so bile odločitve moje ne jaz njihov. Potem pa sem se nekega dne, kot rečeno, znašel v četrtem nadstropju. Peš. Moral bi it do tretjega, pa sem bil tako zamišljen in sem kar nadaljeval (tu je morda za omenit da gre za visoko pritličje in dvojna nadstropja) in namesto da bi v vsakem nadstropju pogledoval zadihan navzgor »a-je-že« sploh nisem vedel da greem po štengah. Pa me je spreletelo.

Koliko drobnih radosti imam sedaj na voljo, pa še vedel nisem! Samo delček izmed vseh: rade volje se odpravim peš po opravku, tudi če je opravek nekaj kilometrov proč. Sprehodi so mi v veselje, ne v napor, ne sopiham za vsako figo, mnoge stvari opravljam lažje in bolje. Dlje zdržim pri opravkih brez premora, vse skupaj mi je v večje veselje. Zvečer lažje zaspim, tudi spim bolje, zbujam se spočit. Zjutraj ne kašljam več. Bolj sem samozavesten in verjamem da bom dosegel cilje. In vsak dan se zavem kakšnega novega zrnca veselja. Oh, ja, boste rekli, a to, da si pozabil, da se vzpenjaš po stopnicah te tako razveseli. Se ti pa res dogaja.

Ja, ful se mi dogaja.