Takole , recimo :)

Takole, če rabite nekaj za v shrambo, da ne bodo otroci kradli marmelade... evo. Natisnite tole.

Živeti z masko

Pri umirajočih
bolnikih je za dovajanje kisika bolje uporabiti nosni kateter
kakor obrazno masko. Ta namreč onemogoča govor in lahko
celo poslabša občutek težkega dihanja

Mirjana Rajer, Onkologija 2011

Še kar traja. Danes sem bil spet trdno odločen, da tokrat pa zaprmej tek prešpricam. Celo tako sem premišljeval, da bi kar eno pavzico do ponedeljka usekal, pa ponovil ta strašni 10 teden. Šlo je za to, da imam danes rojstni dan in hja, častiš v službi, častiš sosede, in z mačkom tečt pa že vemo se ne da. Tako smo po službi šli "na enega" potem pa sva bila samo dva malo bolj zagreta, vsi drugi so se spravili na neko foro 40 dni brez alkohola. Kakorkoli, doma sem spet nekaj mežikal, se pretvarjal, da ne grem, pogledal na blog in opazil nove komentarje in šel teč. Tole s pisanjem je bila itak ena od for desetega zaganjanja. Za tiste, ki se vam ne da brat nazaj (ne zamerim) samo hitra obnova, toliko da obnovimo izraze. "Zaganjanje" je poskus, ko sem se znova in znova spet spravljal začet ponovno tečt potem, ko sem odtekel že vse živo, pa se zanemaril, ko pa sem se namenil znova začeti, kaj dlje od par tekov ni šlo. To sedaj je deseto zaganjanje in rekordno daleč sem. In upam, da je to je to. Deset zaganjanj, devet flopov (flop menda veste kaj je).

Aja, o fori s pisanjem sem govoril. Vidite kako je to. Sredi stavka - gremo jest, gremo seksat, gremo to, gremo ono. A mi je za zamerit če zgubim nit? Pa še ta virtualna tipkovnica , s pa d stalno mešam. Pa ostale črke tudi. Brez zamere, malo ugibajte... :) Če napišem "sem izgubil nir" malo poglejte katere črke so tam blizu in prevedite na "nit". 

"Tole s pisanjem je bila itak ena od for desetega zaganjanja." Naj pojasnim. Pri prvih devetih je šlo za to: nič ne bom pisal, nič obelodanjal, kaj pa če mi ne rata? Desetič pa smo končno ugotovili, očitno prejšnja taktika ne deluje, pa probajmo še to - javno. Sicer nič novega zame ampak danes so drugi časi. 

Prej, čisto na začetku, pa  me je moralo pognati še nekaj drugega. Da sem sploh začel in da sem se sploh odločil da bom o začetku pisal.

Kar nekajkrat sem vas že dražil s tistim, kaj je bilo to, kar me je pognalo teč še desetič. Svoje prve tedne sem kamufliral v "nisem kriv " serial, za katerim sicer še vedno trdno stojim, ampak za moje deseto zaganjanje pa ni bilo krivo.

Pa se vrnimo k CPAP maski. Najprej naj pojasnim, da je bilo tokrat prvič, ko nisem vedel ali naj uporabim citat v podnaslovu-. Ker to sta dva druga svetova, tam govorijo o terminalnih pacientih, morfiju in teh stvareh in kar se tega tiče imam spoštljiv odnos. Meni se itak krivično zdi, da morajo hoditi na neke terapije na neke oddelke v neki brezosebni stavbi. Bolnik ki umira, bi moral imeti najboljšo paliativno oskrbo nekje na morski obali. Koliko, jebenti, pa lahko to košta? Zadnjič sem si nabavljal par mililitrov pršila za nos, pa je bilo 15 evrov. Polpenzion pa dobiš že za 35€. Paše tistih 100€ za morfij, nobena blagajna ne bo obubožala. Saj ne bi hodili tja fejkat.

Malo sem zašel. Še enkrat torej se vrnimo k CPAP maski. Ko so mi postavili diagnozo in se je izkazalo, da ne bo šlo samo za mojo muho glede smrčanja, je bilo malo čudno. Ko sem to obelodanil  okolici se je v glavah začela risati slika iz nadaljevank o urgenci, kjer umirajoči hlasta za zrakom priklopljen na dihalni aparat z masko, monitorjem ki piska in celim kupom sester, ki kar čakajo z nabrušenimi  defibrilacijskimi elektrodami v roki. 

Tu ne gre za dovajanje kisika in zdravljenja akutnega - ne vem kako se reče, hiposaturacija ali kaj takega - pomanjkanja kisika. tu gre samo zato, da ti to tvoje nesrečno mehko nebo, ki ti sredi noči zapre dihalne poti tega ne počne več. Naprav(ico), maskico (ane kako znamo uporabit pomsnjševalnice) izdeluje philips, potem že veste, da ne more biti kaj dosti bolj komplicirana od brivnika. Gre samo za to, da ko maska zazna upor malo poveča pritisk in potem s tem nadtlakom veselo dihaš.

Kar je - kako naj drugače rečem  - razodetje. In kot razodetje sem ga tudi jemal. Nič več smrčanja, nič več omotičnosti zjutraj. In mačkastega občutka (brez alkohola!), ko se zbudiš. 

Seveda sem kmalu moje spalne obstruktivne apneje krivil za vse. Brezvoljnost za teč, brezvoljnost za vožnjo z avtom, če prej nista bili v riti vsaj dve kavi, brezvoljnost v službi. In naglušnost Roya, sosedova krava je dajala manj mleka, poslanci so zavrnili Brexit. Potem pa se je začelo spanje z masko! Sedaj bo vse drugače! Shujšal bom (kar tako, samo s spanjem), spet bom mlad. Nobenega balkona, zložljivega kavča, baldahina več.

In spet bom začel teč. Ker itak: valjda mi ni šlo, če sem bil pa dihalni zombi? 

V nedeljo nadaljevanje, za danes je dosti. Rojstni dan imam, jaz pa tapkam po virtualnih tipkovnicah, zdraven pa ignoriram grožnje o skorajšnjem "preklopu na varčevalni način", ker je baterije še za 5%.

Toliko še lahko povem, ni bilo to. Kaj je bilo?  lejte, saj bom šepisal. Ni hudič, da tudi to enkrat uspem razložiti. Čeprav...

CPAP

CPAP (Continuous Positive Airway Pressure) 

pomeni stalni pozitivni pritisk v dihalnih poteh.

Aparat CPAP je preko cevi povezan z masko, 

ki pokriva pacientov nos 

(ali oboje, nos in usta, če pacient

uporablja obrazno masko). 

Preko maske se v dihala dovaja zrak pod pritiskom, 

ki znaša od 4 do 15 cm

vodnega stolpca. 

Zrak pod pritiskom »razpihuje« (razmakne) oviro, 

ki sicer nastane v zgornjih dihalih.

Dihanje je zato lahko normalno,

 prekinitve dihanja izginejo, 

bolnik ne smrči več, 

podnevi pa izginejo tudi

simptomi prekomerne zaspanosti. 

CPAP prospekt, Bolnišnica golnik

Vem, kaj boste rekli, rekli boste da sedaj pa že malo pretiravam. Najprej 100 let nič, potem pa kar vsak dan?

Ja pa če moram povedat! Nova zmaga. 62 minut! Nekaj sem pametoval prejšnjič kao, joj kar dva dni bo treba čakat do 1 vaje desetega tedna. Figo. Danes sem že gruntal, a to je danes? In premleval scenarije, češ, saj imam itak vročino (sem se nalezel od vnuka čez vikend), saj imam itak mačka (res sem naredil včeraj kak požirek preveč), saj mi pripada (ker... eee, no, ker), saj to, saj ono. Še kosil sem takoj, ko sem prišel domov, češ sedaj bom imel pa poln trebuh, pa ne bo šlo.... In sem po kosilu raztreseno listal časopis (sem prenažrt? nisem prenažrt? sem prenažrt? Nisem...) in izgubil. Kolikor se poznam je v takih trenutkih najboljša taktika, da se zaprmej odločiš, da ko jebe vse skup, ne grem se več, vse skup nima smisla. Vmes pa se pričneš preoblačit (samo preoblečem se, pa se vsedem nazaj) in rihtat in preobuvat, vse še vedno z v glavi zasidrano trdno odločitvijo da je šlo vse skup po vodi in da si spet klonil Še ko greš po stopnicah dol si malo jezen nase, češ, kakšen luzer si, ker tudi ene obljube ne znaš držati in tam nekje po prvi minuti teka presenečeno spoznaš, da že tečeš. 

To je bil niz 10-1-20-1-30. Skratka kompletna ura teka z nekimi fake minutkami hoje vmes, tam so samo zato, da ne moreš reči, da si uro skupaj pretekel.

Uro skupaj. Prvi občutki so pravzaprav jeza. "A je b'lo t'ko težko?" Deset zaganjanj, jebenti. Deset?! pa nisi prišel čez pet minut skupaj. Hočem reči

ZAČETI TEČ JE NEKAJ NAJLAŽJEGA NA SVETU. VSTANEŠ S KAVČA IN GREŠ TEČ-

Zakaj potem traja toliko časa. Veš, da bi bilo sobro, veš da moraš, pa kar naenkrat mine teden. mesec. Leto. Jutri začnem. Imam eno novoletno zaobljubo, ki sem jo danes, 13. marca prelomil 72-tič.

Najbrž mora vseeno biti nek sprožilec. Nek klik v glavi, ki te postavi na štartno mesto in ti nariše ciljno črto. To hočem, to bom naredil. Shujšal, nehal kaditi, začel teči, začel se učiti igrati kitaro, šel na Grintovec, prehodil romarsko pot na Brezje, povabil soseda/o na kavo. Je pa težko, kot že Nipke pravi: "...morš bit zadovoln z mejhnim, začet pa ustrajat. Pa glih u letih k začel mi je dogajat..." Ko narediš tisto prvo vajo, ko več hodiš kot tečeš, joj, kje je šele tisti tek, ki se ti riše v mislih...

10x sem se zaganjal in devetkrat ni šlo, ker ni bilo tistega klika v glavi. Kaj je bilo to, desetič, ko sem prilezel celo do 10 tedna in nič ne kaže, da bom kar nehal (vprašajte me pojutrišnjem - sem prenažrt?, imam vročino? mačka? mi pripada?). 

Pa se vrnimo nazaj za mizo, kjer mi je prijazna zdravnica ravno razlagala, koliko apnej je še za zdraviti in koliko ne. Glede na to, da sem prvi del noči prebedel potem pa zaspal kot otrok, še smrčal nisem kaj dosti (po pričevanjih SnoreLab aplikacije in "live" pričevanja). 

Skratka list z poligrafijo mojega spanja in povzetkom dogodkov med spanjem. Razložila mi je, apneje so različne. Neke so take, ki jo imajo vsi, no jaz sem bil tu predvsem zaradi obstruktivne apneje, to je tista, ko ti ponoči med smrčanjem mehko nebo zapre dihalno pot in potem ne vdihneš, dokler te možgani ne zbudijo toliko, da zajameš zrak. To je tisto, (pa najbrž večina vas tega ne pozna), ko se sredi noči zbudiš zadihan, kot bi ravno odtekel 6/1 5-1-7x.

Kot rečeno, nekje 5 jih je normalno, 15 se jih zdravi z ukrepi, hujšanje, te stvari. Bil sem na tem da se vljudno poslovim, prejšnjič nisem uspel napisat tako kot se šika. Morate vedeti, kako nastajajo ti zapiski, sto prekinitev vmes, emkrat lulat, pa jest, pa spat, pa to in ono, stokrat se izgubi nit kaj sem hotel povedat, enkrat pišem na tablico, enkrat na telefon, enkrat na prenosnika s čudno tipkovnico. Zato res, ne mi zamerit če je konec včasih malo zmeden, če je jedro pred koncem malo zmedeno in uvod malo konfuzen. Včasih naslednji dan malo popravim, včasih ne.

No evo. Kje smo ostali? Zdravnica mi ravno razlaga nekje 5 jih je normalno, 15 se jih zdravi z ukrepi, hujšanje, te stvari. In na moj poligraf mi je napisala s kulijem te vrednosti, da bo ja jasno vsem butljem.

In potem, kako naj me vljudno odpravi domov, ker tu na Golniku so res vsi zelo prijazni...

" vi ste jih imeli 481*."

Malo sem mežikal in si nataknil bralna očala, da bi bolje slišal. Kaj je rekla? Vam bom obrnila, med razalgo, vidite to je to, to je to, in tisto je tisto. Dogodki, zastoji, saturacija. Tiste z možgani povzročene apneje nisem imel niti ene, teh "ta pravih" obstruktivnih apnej (OE) pa 481. Ljubi bog, skoraj vsako minuto eno! (56,7/h). In to na noč, ko sem spal kot otrok! Ne na morju, kjer bi mi morda travarica ali pivo lahko "povečalo tveganje za pojav OE". In trajanje... povprečje 29 sekund. Prejšnjič sem vas povabil na preizkus: izdihnite in NE VDIHNITE nazaj. Koliko sekund ste vzdržali? Poskusite (in če se vam da mi napišite v komentar). Ko sem buden preizkusil sem zdržal največ 15 sekund. Moral sem vdihniti.

Raven kisika mi je med nočno poligrafijo padla tudi na 72%. Za predstavo: 95 - 100% je nekako normalno. Normalno je pravzaprav 98 - 100% ampak meritve grejo še +- 2 - 3% mimo tega, da ni panike. Navsezadnje merijo obarvanost krvi na kazalcu, možnosti za napako je ogromno. Merilci za saturacijo so danes poceni, dobiš jih že za 10 €, in seveda sem si hitro nabavil enega. Ko sem se igral z apnejami v budnem stanju sem po 15 sekundnem stanju po izdihu in ne ponovnem vdihu (več nisem zdržal) opazoval padec na 92% in manj.

Zdravnica pa: no vidite, tule v obdobju kontinuiranega spanja (to je bilo tisto, ko sem med 1 in 2 zjutraj končno zaspal kot dojenček) ste imeli povprečno saturacijo 92%. 92! Pa to je kot bilo imel hudo pljučnico!! Najnižja, je bila 72%. Tu me je pa res sesulo. 72%?? Saj ptravim, ko sem se kasneje igral z zadržanim izdihom me je panika zagrabila nekje pri 15 sikundah, pa sem moral vdihniti, merilec pa ke pokazal padec tja nekje pod 92%. kako je to sploh mogoče?

Je mogoče. Razlage še ni bilo konec. Povprečna apneja, mi je povedala, je trajala 29 sekund. Tu me je spet sezulo, čeprav sem bil že davno bos. Pol minute, 56,7 krat na uro? Saj pol ure na uro sploh nisem dihal! In to na noč, kot pravim popolnoma trezen, normalno utrujen, morda malo bolj zaspan, ker sem bil nemiren zaradi meritev.

Ko enkrat veš da moraš, maska ni več tako fina stvar. No kar povejte, kaj si predstavljate pod tem pojmom CPAP maska s vpihavanjem zraka v dihalne poti? Ja itak. Tiste umirajoče starčke v bolnicah, ki jim tlačijo cevke kisika v nos da preživijo, hropeč, še eno noč.

To bo to za danes. Kako je vse to povezano z novim začetkom pač naslednjič. Zaenkrat lahko izdam, da je šlo za tisto novo iskrico, kasneje pa ni bilo ravno tisto, kar sem pričakoval.

Malo teaserja, ali kako se reče za naslednjič. V bistvu se je izkazalo, da CPAP terapija nima nobene veze s tekom. Skoraj. Aampak o tem - prihodnjič.

*428 zastojev, ki sem jih navajal v prejšnih prispevkih, celo naslovih, gre pripisati mojemu - luknjičastemu spominu. Točen podatek iz izvida je 481. 53 gor ali dol. Vsaj v mojem primeru...

428 zastojev, 72%, maska, morje in Konobe.

Díhanje je prenos kisika v telo 

in izločanje ogljikovega dioksida iz telesa. 

Temelji na procesu difuzije - 

prehajanja plinov iz območja z višjo

 v območje z nižjo koncentracijo

 skozi polprepustno membrano. 

Vsi aerobni organizmi morajo dihati, 

da preživijo. Wikipedija

Najprej pa - same lepe stvari. Zaključil sem deveti teden, recimo. Deveti teden nič ne špara niti v "ta novem" programu. Treba je odteč tisto znamenito 10-1-20-1-15-1-10 verigo. To je pravzaprav čisto pravi tek, ki traja eno uro. Dve minutki manj, pa kaj. To je tisti prelomni tek, ki ti da jasno vedeti da si not. Ko ti je ob koncu kar malo žal, da sta kar dva dneva do prve vaje naslednjega tedna. In, ha, čaka me kar 62 minut (pa le dve bogi minutki hoje vmes.). Res sem vesel, da sem se zagnal desetič. Čeprav sem se še malo pred tem, osmič recimo, zaklel da nikdar več. Dovolj je! Dokler...

Pa se spet vrnimo na prejšnji prispevek. Skratka dobri 102 kili, začetki teka, počasni napredek in predvsem nič smrčanja. Leta so minevala in kot so mi namignili, se vse skupaj kljub operaciji sčasoma lahko ponovi. In se je... le da tokrat tega nisem hotel sprejeti. Vračalo se je kot bi kuhal živo žabo, in nisem si pustil vzeti svoje normalnosti. Osoren na vse, ki so me med spanjem poskusili obrniti na bok ("na vse", kakšne klatim, saj vsi vemo na koga!), kar ostajal sem potem čedalje dlje na kavču v dnevni sobi in vse večkrat tam tudi prespal. V teh letih je potem tudi vse bolj kopnela volja do teka, pa vse večji trebušček, spet so počasi prišle na vrsto XL kavbojke s podstrešja. In z vsako kilo telesa je bil težji tudi tek. Predvsem pa vse manj volje.

Kako hitro gredo leta. Kar naenkrat sem se na morju v Konobah znašel speč v baldahinu. Da mi tako polj paše. Da imajo otroci več prostora. Počasi sem se sprijaznil. Ja, smrčim, ok. Ampak to je najbrž samo zaradi kilaže! Ko bom spet tekel in shujšal bo spet vse v redu. Tole moje upiranje priznanju marsikomu ne bo razumljivo, težko razložim, kako se je spremenilo vse moje življenje z operacijo, kako se je zasukalo drugače celo življenje. In kako je težko, ko ti to polzi iz rok.

Nekoč niti baldahin ni več pomagal. Med zajtrkom je padla čisto nedolžna opazka. Malo smo se hecali okoli "žaganja" in te stvari, potem pa: "oči, pa ti veš, da se včasih vmes prav daviš?"

Kaj ne bi vedel. Se spomnim iz otroštva.

Minilo je še nekaj mesecev, ko sem v službi čemerno mežikal v jutranjo kavo, nekaj smo se menili o zaspanosti, smrčanju in teh rečeh in sodelavec mi je predlagal da se javim pri pulmologu, da so njemu super pomagali. Da so mu našli zastoje v dihanju in da ima sedaj tako masko in da je super. In kot stranski učinek, tudi smrči ne več.

Hopla, tole bi bilo pa nekaj zame! Da pa bi sploh lahko prišel do zdravljenja bi moral imeti resne zastoje v dihanju. Eh, tole pa najbrž ne bo šlo tistih parkrat ko sem hrkal in grkal na morju pač ne šteje. Teh zastojev mora biti toliko, da ti ogrozijo zdravje. In pri splošnem zdravniku spet stara mantra, ne, smrčanje ne šteje, smrčanje ni bolezen. Pa vseeno napotnica.

Vmes - še vedno skeptičen - sem si, kot je danes v navadi, namestil aplikacijo, ki spremlja morebitno smrčanje ponoči. Priporočam vsem 50+, ki se slepite, ali pa se slepi partner. Ko greš spat sprožiš aplikacijo in čez 40 minut začne snemati nočno dogajanje, predvsem če je podobno smrčanju. Aplikacija sicer naj nebi delovala v oblaku ampak, če mislite kaj pomembnega početi 40 minut po tem, ko ste se spravili spat, potem je ne sprožajte. Je pa streznitev. Smrčanje je predstavljeno z grafom in jasno predstavljeno, tako da vam partner ne bo mogel soliti pameti. In pameti si ne moreš slepiti niti sam sebi. Potem se malo igraš, temu so pač namenjene aplikacije. Aha, lej, saj tule pa nisem tako zelo smrčal. In preveriš in poslušaš in... ne seveda nisi smrčal. Ker nisi dihal.

Sedajle vas vabim na eksperiment. Vdihnite in zadržite dih. Koliko časa boste zdržali? Pol minute? Morda celo minuto, ali pa še več. Da se. Sedaj pa poskusite nekaj drugega. Izdihnite. In ne vdihnite nazaj. Poskusite torej zadržati dih s praznimi pluči. Koliko ste zdržali? Mene je po 15 sekundah zagrabila panika.

Nekaj sekundni zastoj v dihanju mi je dal upanje, da me bodo morda sprejeli na zdravljenje, ki načeloma za same smrčače ni na voljo. Ideja je bila da imam zadevo, masko ali kaj že, sabo v teh božjih skupinskih spalnicah, pa najsi gre za kamp, ali pa za kaj drugega.

Napotnica za pulmologa je prinesla razočaranje. Čakalna doba je bila tako daleč, da tudi če bi si izprosil masko, bi minila še ena sezona smrčanja na morju. Pa sem si rekel eh, že za kaj bolj neumnega je šlo, bomo pa še eno samoplačniško usekali ("Imate jutri ob 10 čas? Javite se v sprejemni").

Kot so na Golniku menda vedno, so bili tudi tokrat vsi zelo prijazni. Pregled je temeljit, po reglcih, saj veste, kaj se dela pri pulmologu. Spirometrija, pihanje pa to. Potem pa še, kot piše na računu "epikriza specialista ali drug" karkoli naj bi že to pomenilo. Vprašalnik, pa spet odkimavanje da smrčanje, žal, pač ni bolezen, ampak glede na vprašalnik... Meni se sicer vprašalnik ni zdel nič posebnega ampak vseeno, glede na vprašalnik bi mi resno svetovali poligrafijo. Samoplačniško sicer zaenkrat, če ne želim čakati na datum redne napotnice, ampak... Eh naj bo. Ena noč meritev dihanja v spanju. Morda se pa le izkaže, da imam kakšen zastojček več, kot si mislim in terapija bo moja.

Domov sem dobil napravico, sestavljeno iz naprstnika, ki meri zasičenost krvi s kisikom in srčni utrip, dveh cevk, ki jih namestiš pod nos in škatlice, ki jo namestiš na prsi. Cevki in škatlica snemata kako ponoči dihaš.

Mene je pa vse motilo. Škatlica se je stalno nekaj izklapljala, motile so me cevke, naprstnik, vse. Nikakor nisem mogel zaspat pozno v noč, krepko čez polnoč, ko sem bil že prepričan, da iz vsega skup ne bo nič, ko sem končno zaspal. In spal kot majhen otrok. Zdelo se mi je, da tako dobro že dolgo nisem spal. Nobenih prebujanj, še smrčal sem menda bolj malo.

Na odčitek poligrafije jutro za tem (na dopustu seveda, ker za samoplačniški pregled ne pripada bolniška) sem šel precej slabe volje. Od vseh smrčanj in drezanj v bok sem danes spal kot dojenček.

Spet vsi prijazni, malo počakajte, da odčitamo napravico in da specialist (ali drug-?) naredi epikrizo. Karkoli torej že to je.

Malo kasneje sva se posedla s specialistko in na mizi je imela natisnjeno mojo, najbrž epikrizo.  Nekako se mi je zdelo, da me more na lep način odpikati. Navsezadnje me je skorajda nagovorila (saj veste, vprašalnik), da naj dam še teh 130 evrčkov za to poligrafijo, seveda sem se strinjal ampak...

Prijazna, kot so na Golniku menda res vsi, zdravnica mi je predstavila moj počložaj.

"V prvem delu podatki niso preveč zanesljivi" (ja saj vem, jebela, nikakor nisem prav zaspal.) "No tule se začne spanec." (Opla, kako vejo? Ajd, to jim priznam) "No tole, vidite, so normalne vrednosti povprečnega človeka. Do 5 apnej." (Zastojev dihanja, op. avt. blg.). (Aha. Se ne zdravi. smrči v uho partnerju/partnerici....)

"No do 15 apnej se poskuša zdraviti z raznimi preventivnimi ukrepi. (Sovražim to. Saj veste, mal shujšajte, ne pijte alkohola in gaziranih pijač pred spanjem, izogibajte se ležanju na hrbtu.)"

Pa je šlo deset platojev pira s 25% popustom na kuponček v nič.. In pač hočem vstati, skoraj živčno hočem vstati, aha, hvala.

Hočem reči... "hvala". Nisem bil ravno srečen. Nekaj sem napletel v svoji glavi, ampak, kot pravijo, smrčanje pač ni bolezen.

Mlad par, ko fant zvečer raje kadi na balkonu, kot da bi užival mladost, star par, kjer se nekdo na kavč umika, v čem je fora? Vem da nisva bila edina, poslušam te štose znancev za katerimi se skriva gotovo kaj več. Zakaj to ni bolezen?  Zakaj ni bolezen, če bi pa marsikdo potem potrdil, da je ozdravljen?

Uha. Spet smo presegli dolžino, ki ji povprečen bralec spletnih vsebin danes uspe prebrati brez premora. In premor je itak konec. Najbrž niste šli čez vse tole. Zato naj bo tule povzetek, ki še nekako uspe zadržati osredotočenost stoštiridesetih znakov:

Po letih teka sem počasi nehaval. Razočaran sem spoznal, da ni bilo krivo smrčanje, ki se je vrnilo po tolikih letih. Pa kile tudi ne.

Kaj potem? Kaj me je zagnalo naslednjič?

please subscribe to my channel and find out in description links to spare few more useless minutes with us.

Na balkonu

Luna sije,

kladvo bije

trudne, pozne ure že;

préd neznane

srčne rane

meni spati ne pusté.

France Prešeren, Pod oknam

Huh. Obljubljam pa obljubljam, da kmalu napišem, zakaj sem se vendar odločil zagnati tek še desetič, pa ni še pravi čas. Še toliko stvari je za napisat.

Kako je pravzaprav prišlo do teka prvič? Oh, no, saj to sem pa ja že v miljon dvesto prispevkih povedal kdaj prej, kajne? Ampak kakšno je bilo ozadje? Saj veste, sedma sezona ali pač sedmi del franšiznega filma, pa se je potrebno spomniti česa res novega. Sequel. Prequel. Sequel to prequel?

Ne vem kako daleč naj grem. V otroštvo morda? Ko sem očetu težil, da smrči? Ko so bili na obisku strici in stara mama in tete, je sam pripovedoval anekdoto, kako so ga v vojski enkrat s posteljo vred ven nesli. Pa so se vsi smejali. Ker to je smešno, ne? Meni se ni zdelo. Nekaj ni bilo prav. Na morju je bilo v prikolici neprijetno, in ponavadi je spal zunaj v baldahinu. Tudi doma je včasih prespal kar na raztegnjenem kavču. In ko so pijani znanci spodaj v bifeju težili, ko sem prišel na sok, "a oči še pri mamici spi" mi je šlo vse skupaj blazno na jetra. Ja spi. Čeprav ni. In včasih je tako smrčal, da je vmes kar nehal dihati. Tisto je bilo še posebej mučno, poslušati, kdaj bo vdihnil nazaj.

In potem leta kasneje. Veliko let kasneje. Mlada družina. Mlad par, dva majhna otroka. Končno sta zaspala. Končno sva sama. In končno sva skupaj sama. Počasi greva spat... in..., khm, naju lahko pustite malo sama?

Ni potrebe. Ona je že v postelji, jaz pa na balkonu. Na cigaretu. In še enem. In še malo posedim. Pa še en cigaret. Menda bo že zaspala ta čas? Luna sije, kladvo bije trudne, pozne ure že...  Da grem lahko potem v miru smrčat poleg. Ker smrčim menda res tako, da ni za zdržat, če izmučen že trdno ne spiš. Ampak raztegnjen kavč ni opcija.

In vojaške vaje, skoraj ista scena kot z očetom. Sem sam poiskal prazno (neogrevano) sobo, po tem, ko sem se sredi noči zbudil in ujel najbrž ne naključno glasen pogovor, kako da "to je pa res nevzdržno". Študij v Mariboru. Drugo noč skupaj poiščemo kje bi se dalo najti ločen kotiček za eno posteljo. 

Smrčanje. Kamorkoli sem se obrnil za pomoč so nekako skomignili z rameni, lejte, saj je neprijetno za vas in za okolico, ampak bolezen to ni. Večeri na balkonu, ko bi bilo potrebno početi vse kaj drugega... če to ni bolezen? Spati na zložljivem kavču namesto objet v tistih letih, ko, no ko si pač rad zvečer objet - ni bolezen?

No kakorkoli, počasi sem prišel do informacije o zdravniku, ki "operira smrčanje". Uvalopalatoplastka se reče. Nič prijetnega, nič priporočanega, še danes so zdravniki sklepčni do tega. Tveganja so. Da ne boš mogel požirat, oziroma da se ti bo zaletavalo, recimo. Ampak nič ne de. Končno bom... normalen. Spiš pri ženi, spiš v kampu, spiš v skupnih ležiščih in nihče te ne špreklinja.

In res ni bilo nič luštno. Deset dni me je kar fino bolelo in svečke v ta zadnjo naenkrat niso bile tako zelo neprijetne. Ampak - je pomagalo. Spala sva skupaj, spal sem v skupnih spalnicah, kar naenkrat sem bil enakovreden član družbe. Čisto zares. Rekli so sicer, da se lahko z leti ponovi ampak... z leti! Samozavest mi je zrasla, kot še nikoli prej ali kasneje. No, mislim samopodoba. Pa še vedno trdijo, da ne gre za bolezen? Kako to, da sem se počutil ozdravljen?

No, počasi se bližamo teku. Presenetljivo dvig samozavesti in boljša samopodoba nimata pravzaprav  s tem nobene neposredne veze. Šlo je za nekaj drugega. Tistih deset dni celjenja sem čemel doma in se smilil sam sebi in niti kaditi mi ni prijalo. Ko sem potem dokončno okreval (samo da povem, bolj sem se smilil sam sebi, kot da bi bilo kaj resnega, no moj nečak, ki je dal to skozi 15 let kasneje je imel resne zaplete), sem ugotovil, da pravzaprav že deset dni nisem kadil. Vsakič doslej, ko sem ob novih letih in podobnih prilikah nehal kaditi je bilo po parih dneh kriza, deset dni pa sploh ne vem,če je kdaj šlo. Sedaj sem bil pa deset dni "čist". To je bila priložnost, ki je ni bilo za izpustiti. Takrat sem rekel, da "nisem nehal kadit" ampak "samo nisem prižgal nasldnjega." in tako je ostalo do danes.

Da sem nehal kaditi je bila - še danes trdim - najboljša in najboljša in naj naj najboljša stvar v življenju. Še danes sem ponosen. Kljub.... no, kljub vsemu.

Naključje je hotelo, da se je vse poklapalo. Nehal sem delat v izmenah na visokotonažnih izdelkih, dobil sem veliko bolj sedeče delo, več sem bil doma (majhni otroci, pa to) in ... nehal sem kaditi. Kile so šle v nebo.

Naprej veste. Najprej je šlo na 90, potem na 95. In potem je šlo čez 100 kg in to je bilo tisto sprožilo. Potrebno bo ukrepati. MAlo je trajalo ampak... Še 2,5 kg sem pridobil pred tistim 21. januarjem...

datum: 23.01.2007

vaja: 1/1 1-2-12x

teža: 102,5 kg

tek: 0:12:00 hoja: 0:24:00

utrip: 165

razdalja: 4 km

tempo: 0:09:00  min/km

Razmere: Dež (grmi), 2°C, zvečer PST, Vodnikova - Koseze (Laze) in nazaj

opombe: Med vmesno hojo in kasneje doma bolečine v piščalih.

Ostalo je zgodovina. Vzponi in padci in vse vmes. Do tega tedna, ko sem ponosno pretekel 9. teden!

Uh, spet sem na dolgo presegel 140 znakov, kolikor danes še uspemo konzumirati naenkrat... Spet bom moral odložiti vse skupaj na naslednjič. In bo kaj za brati, kot sem že obljubil:

428 zastojev,
72%,
maska,
morje in Konobe,

in kavč s katerega sem vstal in šel teč.

Ej, pa to je vendar tekaški blog

Bolnik prihaja za diagnostiko (...).
Gre za bolnika, ki je bil včeraj pri meni
obravnavan kot samoplačnik z jasno anamnezo (...),
na stop bang vprašalniku je dosegel 8 točk. 

Iz izvida 10.12.08

No, tako. V sedmih delih sem izkašljal, kar mi je ležalo na duši in to na dušek. Sedaj pa res, gremo spet teč. Najprej dolg prejšnega tedna: tak obetaven naslov potem pa nič.
Torej prejšni vikend je moj sotrpin zadnjih nekaj nočnih desetk začel napletat, kdaj se bova prijavila. Če se ne spomnite, to je tisti sosed, ki sem ga zvlekel sabo samo zato, ker imava vsaj približno enak obseg pasu, kilažo in stopnjo tvegane uporabe alkohola, pa me je gladko nascal. 3x. Spet en tistih, ki nič ne trenirajo, in njemu celo verjamem, potem pa na nočni 2018 doseže rezultat za katerega sem moral jaz recimo 2016 presneto garati. S tem da sem jaz na taisti nočni DNF. Predzadnji med rezultati, ne bo težko najti.
In sem gladko odbil, ok, lahko te prijavim (ker jaz "obvladam to prek interneta") ampak jaz grem samo na Joške v'n.
Ko sem potem premišljeval zakaj sem tako hipno odbil udeležbo mi je kapnilo, da se mi najbrž fržmaga. Še enega odstopa mi res ni treba. Če sem 2017 še letel na krilih organizatorjev, jim sedaj ne morem več delat sramote. Raje ne grem več in vržem stran rekord redkih, ki so bili doslej na vseh.
Kar se pa sladkih6 tiče je pa izgovor seveda prišel kar sam: lanske sem spustil po pomoti in torej ni več tiste špure "doslej sem bil na vseh". 
Pa mi je pravzaprav malo žal. Ker evo, ravno danes sem pretekel 8/2 3-17x, torej že 8 teden... Ampak ne. Ne.
Ne.
Naslednjič pa res, zakaj sem spet začel in zakaj še vstrajam, čeprav razlog sploh ni bil pravi. To je dolga zgodba in spet se bom malo oddaljil od teka. Bo pa vsega boga vpleteno noter. 428 zastojev, 72%, maska, morje in Konobe, in kavč s katerega sem vstal in šel teč.

Nočna in desetka in sladka in šestka - še kdaj? (nisem kriv 7/7)

ZADNJE NOVICE:

Predstavljamo medaljo!Prijave odpremo 1.2.2019

Prijave odprte!

Predstavljamo medaljo!

https://www.nocna10ka.net/

Sladkih6 tudi v letu 2019

https://www.sladkih6.si/

Še zadnjič malo okolsko potežim, potem pa res samo še o mojem doživljanju teka. Hočem reči, še Roblek bo knjigo izdal (https://www.sanje.si/rojeni-za-tek-zepna.html), jaz pa samo nekaj bluzim in mešam žanre, da je še en blogec težko prebrat, kaj šele knjigo iz bloga. Zato zadnjič, kaj sem hotel s Nisem kriv! povedat. Pravzaprav povzetek.

Gre za to: nočem plastenk, nočem mikrovlaken, nočem predmetov za enkratno uporabo, ne potrebujem vsega tega. A ko ti enkrat ne dajo več izbire nimaš izbire. In ko nimaš izbire ne moreš spreminjati svojih navad. Na splošno je ena taka inflacija vsega. Saj ne gre samo za plastenke, nano delce in pvc vrečke. Za vse gre. Za obleko, hrano, film, kurjavo, pijačo, risanko, prevoz, obutev, spanje,  sladico, rundo pijače, branje, televizijsko oddajo, kolo, britvico, igro, tek, nogomet, rojstvo (rojstni dan) in še miljon in miljon drugih stvari. Iz vsega smo naredili vrečke, plastenke in slamice za enkratno uporabo. 

Anekdota. Na obisku sva imela Oliverja, vnučka, in vnuček je kralj. Popravek: vnuček je kralj pri babici in dedku, doma je sin mamici in atu, ki morata skrbeti da se pravilno razvija, da je prav vzgojen, da usvoji prave vrednote in te reči. Vse to v stalni tekmi s časom, treba je v vrtec, treba je ujeti službo, treba je kuhati ko prideš iz službe, treba je vzgajati, ko se ti RES ne da več. No pri babici in dedku za vikend je drugače. Za zajtrk je ne samo več časa, še izbira se lahko. Tudi nezdravo hrano (z dovoljenjem staršev seveda). Skratka, dedki in babice smo za razvajanje

In je bil zajtrk. Svoboda. Kar si poželi. Magari SPET hrenovka. In še malo kruha s sirom in salamo. in potem... bi še jajčka. Ok, če jih bo pojedel. In seveda jih ni mogel. "Ne morem".

Nič hudega, babice in dedki smo za razvajanje. Samo eni dedki imajo žilico za nakladanje. in sem začel pospravljat mizo in napletat zgodbico. Veš, takole na kmetih, tu živijo kokoške. Pa jih vsak dan nekdo hrani, zjutraj ko še spimo, poleti, ko smo na morju. Pa te kokoške pridno nesejo jajčka. Nekdo jih vsak dan pridno nabira, zlaga v velike škatle, da jih odpelje kamion v trgovine, tam jih prodajalke zložijo na police v trgovini. Da nekdo potem lahko kupi mora plačati, denar dobi ker hodi vsak dan v službo. Meni se ne da ravno vsak dan v trgovino, pa sem se vseeno z avtom odpeljal v trgovino, kupil jajčka in jih zložil v hladilnik. No danes sva jih z babi spekla in postregla in glej, sedaj jih bomo morali vreči stran. Ves ta trud, kokoške, kmeta, šoferja kamiona, prodajalke in babice (in dedka seveda) je bil zaman.

Žalostno je gledal tisti jajček, meni je pa bilo že žal, da take nakladam. Kaj je otrok kriv. Cel kup hrane gre dandanes v smeti še predno pride v trgovine. Cel kup hrane gre v smeti še predno pride h kupcu domov. Cel kup hrane gre v smeti še predno pride na krožnik. In nekaj hrane gre seveda v smeti še predno jih pojemo. Kaj naj sedaj naš mali rešuje take probleme? Ampak vseeno. Babice in dedki seveda ne želimo imeti žalostnih in zafrustriranih vnukov pa sva hitro našla rešiev. Pojdiva pogledat če bi morda muca pojedla jajček. In in je nesel krožnik ven, stresel jajček Sivku v skledo in... Huh, še sreča, z veseljem ga je snedel. Jajček je bil rešen pred smetmi in otrok pred frustracijo.

Ok, to je pač mala anekdota, pa sem si jo zapomnil ker skriva precej več. Naš odnos do hrane, pijače in sploh vsega. Lani je naneslo, da smo si poleg vrtička omislili še njivo, pozimi pa smo sami pripravljali "koline" res da iz pri kmetu kupljenega mesa apak vse ostalo je bilo naše delo.

In zaprmej povem: ko greš enkrat kupit semenski krompir, zorješ njivo, okopavaš grobke, odganjaš koloradarje, izkoplješ krompir, sortiraš, se jeziš zaradi kakšnega požrtega/presekanega/gnilega, ga hraniš na suhem, da ne skali, skuhaš in postaviš na krožnik... Jebela da je drugače kot če ga nabereš v vrečko, plačaš na samopostrežni blagajni, skuhaš in ti niti tekne ne več. No, ali da ga že kar spečenega poješ stoje nekje za šankom. 

Tako je z krompirjem, mesom, čajem, limonado, salamo... solato... le zakaj nam tako tekne regrat? Gobe? Narabutane češnje?

Nisem kriv in še več. 

J'accuse.