sreda, 27. februar 2019

Nočna in desetka in sladka in šestka - še kdaj? (nisem kriv 7/7)

ZADNJE NOVICE:
Predstavljamo medaljo!Prijave odpremo 1.2.2019
Prijave odprte!
Predstavljamo medaljo!

https://www.nocna10ka.net/

Sladkih6 tudi v letu 2019

https://www.sladkih6.si/

Še zadnjič malo okolsko potežim, potem pa res samo še o mojem doživljanju teka. Hočem reči, še Roblek bo knjigo izdal (https://www.sanje.si/rojeni-za-tek-zepna.html), jaz pa samo nekaj bluzim in mešam žanre, da je še en blogec težko prebrat, kaj šele knjigo iz bloga. Zato zadnjič, kaj sem hotel s Nisem kriv! povedat. Pravzaprav povzetek.

Gre za to: nočem plastenk, nočem mikrovlaken, nočem predmetov za enkratno uporabo, ne potrebujem vsega tega. A ko ti enkrat ne dajo več izbire nimaš izbire. In ko nimaš izbire ne moreš spreminjati svojih navad. Na splošno je ena taka inflacija vsega. Saj ne gre samo za plastenke, nano delce in pvc vrečke. Za vse gre. Za obleko, hrano, film, kurjavo, pijačo, risanko, prevoz, obutev, spanje,  sladico, rundo pijače, branje, televizijsko oddajo, kolo, britvico, igro, tek, nogomet, rojstvo (rojstni dan) in še miljon in miljon drugih stvari. Iz vsega smo naredili vrečke, plastenke in slamice za enkratno uporabo. 

Anekdota. Na obisku sva imela Oliverja, vnučka, in vnuček je kralj. Popravek: vnuček je kralj pri babici in dedku, doma je sin mamici in atu, ki morata skrbeti da se pravilno razvija, da je prav vzgojen, da usvoji prave vrednote in te reči. Vse to v stalni tekmi s časom, treba je v vrtec, treba je ujeti službo, treba je kuhati ko prideš iz službe, treba je vzgajati, ko se ti RES ne da več. No pri babici in dedku za vikend je drugače. Za zajtrk je ne samo več časa, še izbira se lahko. Tudi nezdravo hrano (z dovoljenjem staršev seveda). Skratka, dedki in babice smo za razvajanje

In je bil zajtrk. Svoboda. Kar si poželi. Magari SPET hrenovka. In še malo kruha s sirom in salamo. in potem... bi še jajčka. Ok, če jih bo pojedel. In seveda jih ni mogel. "Ne morem".

Nič hudega, babice in dedki smo za razvajanje. Samo eni dedki imajo žilico za nakladanje. in sem začel pospravljat mizo in napletat zgodbico. Veš, takole na kmetih, tu živijo kokoške. Pa jih vsak dan nekdo hrani, zjutraj ko še spimo, poleti, ko smo na morju. Pa te kokoške pridno nesejo jajčka. Nekdo jih vsak dan pridno nabira, zlaga v velike škatle, da jih odpelje kamion v trgovine, tam jih prodajalke zložijo na police v trgovini. Da nekdo potem lahko kupi mora plačati, denar dobi ker hodi vsak dan v službo. Meni se ne da ravno vsak dan v trgovino, pa sem se vseeno z avtom odpeljal v trgovino, kupil jajčka in jih zložil v hladilnik. No danes sva jih z babi spekla in postregla in glej, sedaj jih bomo morali vreči stran. Ves ta trud, kokoške, kmeta, šoferja kamiona, prodajalke in babice (in dedka seveda) je bil zaman.

Žalostno je gledal tisti jajček, meni je pa bilo že žal, da take nakladam. Kaj je otrok kriv. Cel kup hrane gre dandanes v smeti še predno pride v trgovine. Cel kup hrane gre v smeti še predno pride h kupcu domov. Cel kup hrane gre v smeti še predno pride na krožnik. In nekaj hrane gre seveda v smeti še predno jih pojemo. Kaj naj sedaj naš mali rešuje take probleme? Ampak vseeno. Babice in dedki seveda ne želimo imeti žalostnih in zafrustriranih vnukov pa sva hitro našla rešiev. Pojdiva pogledat če bi morda muca pojedla jajček. In in je nesel krožnik ven, stresel jajček Sivku v skledo in... Huh, še sreča, z veseljem ga je snedel. Jajček je bil rešen pred smetmi in otrok pred frustracijo.

Ok, to je pač mala anekdota, pa sem si jo zapomnil ker skriva precej več. Naš odnos do hrane, pijače in sploh vsega. Lani je naneslo, da smo si poleg vrtička omislili še njivo, pozimi pa smo sami pripravljali "koline" res da iz pri kmetu kupljenega mesa apak vse ostalo je bilo naše delo.

In zaprmej povem: ko greš enkrat kupit semenski krompir, zorješ njivo, okopavaš grobke, odganjaš koloradarje, izkoplješ krompir, sortiraš, se jeziš zaradi kakšnega požrtega/presekanega/gnilega, ga hraniš na suhem, da ne skali, skuhaš in postaviš na krožnik... Jebela da je drugače kot če ga nabereš v vrečko, plačaš na samopostrežni blagajni, skuhaš in ti niti tekne ne več. No, ali da ga že kar spečenega poješ stoje nekje za šankom. 

Tako je z krompirjem, mesom, čajem, limonado, salamo... solato... le zakaj nam tako tekne regrat? Gobe? Narabutane češnje?

Nisem kriv in še več. 

J'accuse.

3 komentarji:

  1. Tale serija nisem kriv mi je neznansko vsec... Kaj imam jaz z vsemi tistimi vreckami naokrog in naokrog po svetu? Saj me sploh ni tam, zdaj naj bom pa jaz kriva, al kako? Zraven me (zmeraj manj samo) na drugem koncu sveta zabodeno gledajo, ko zacnem skakati in mahati z rokami (kar je pri moji velikosti v primerjavi z manjsimi rasami lahko prav ogozujoce), ker tistih (stirih) jezikov, v katerih se v glavnem sporazumevam tako ne razumejo, ko mi pakirajo v drugi in potem se naslednji, naslednji in naslednji sloj plastike za nekaj kar je ze tako zapakirano v plastiko. In itak gre ze pred vrati trgovine v njihov (vedno) poln kos (ce ga seveda premorejo) vse, razen malega (v primerjavi z embalazo) uporabnega dela... In potem naj se vsakic kregam z njimi al kako? Ne, nisem kriva, ce so jih tako naucili... Se bolj me pa cudi, kako jih (mater! nas!!!!) ne moti v kaki svinjariji zivij(m)o... Tako neskoncno mi je zal, da sem zamudila en in edinstven trenutek, da bi ovekovecila eno prodajalnico “pod drevesom”. Ko takole napisem, se mi milo stori, ker si “pod drevesom” od malih nog (glede na velikost sedanjih, to pomeni dolgo) predstavljam eno rocno spleteno volneno dekico, gor pa direktno zelenjava in sadje, ki ga kmetica razporeja, da pokaze kaj vse lahko kupimo. Ahhh... No, tu je bilo dalec od tega... Na THE posnetku, katerega bi gotovo poslala za Pulitzerjevo nagrado, bi na sliki “pod drevesom” videli na plasticni mizici (kar bi glede na podnebne razmere in pomanjkanju lesa v okolici, morda se razumela) le majhen delez tistega kar je gospa prodajala. Vecina prodajnih artiklov je visela v vreckah NA drevesu. Si predstavljas tako precej polno jablano... No tako! Vsak artikel zapakiran v svojo vrecko se je pozibaval v vetru... In jaz naj bom kriva za to? Ne, hvala... Ufff si me sprovociral, da je tole ze prav zapis za na blog in ne le komentar! �� Ampak, saj nisi ti kriv! Jaz pa tudi ne! ��

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši
    2. Ja, te popolnoma razumem. Komaj čakam zapis na blogu. Sicer pa - uh, to bi bila šele @...of_the_word serija

      Izbriši