"Zdaj tečem že 10 let in tudi v tem trenutku,
ko treniram za svoj prvi polmaraton,
še vedno sovražim tistih prvih 10 minut teka.
Telo se upira in noče nadaljevati,
vaša glava ga more gnati naprej."
Jenny Sugar, prevod polet.delo.si
Ja seveda. 10 minut je ena taka prelomnica. Hočem reči, komot tečeš minuto, pa potem malo hodiš. Komot tečeš dve minuti pa potem, morda celo malo vzvišeno, češ, saj mi ne bi bilo treba, malo hodiš. Ja, in tudi 5 minut potem zlahka pretečeš, čeprav je že ena mala psihološka bariera. Spomnim se, da se mi je takrat, prvič, to zdelo ogromno. Pet minut? Še pred nekaj tedni bi rekel ok, valjda, mala malca. Takrat se je cel program zdel mala malca. Ampak sedaj je za mano ta božji trening z jasno postavljenimi pravili in na zadnje sem se s triminutnim tekom kar malo matral. A bo res šlo 5 minut? Čisto resno vptrašanje, ne se smejat. Ok, saj veste, koliko sem jih že dal čez, pa me je te dni še vedno malo žulilo. Oziroma ne "še vedno" ampak ponovno. Jaz sem sedaj tu iz nule in kar je še najhuje, nobene otroške naivnosti in navdušenosri ni vmes. Takrat sem kar ril in ril, ni bilo važno, sedaj ne vem, če se mi bo dalo. Štartal sem iz nule in vsa dosedanja zaganjanja so se nehala tu nekje, pet minut. Ker preskok se pač malo pozna. Dve minuti sta dve minuti, pet jih je pa pet. In takrat ta prvič, prvič, prvič, sem imel motivacije, da bi jo lahko na kup nalagal. Tistikrat sem tekel tako, da sem v roki držal telefonček, ki je zmogel imeti celo odštevalnik. Nikar se ne smejte, to so bili časi, ko smo se hvalili kdo ima manjšega in več vrstic v monokromatskem ekrančku. Dejansko se je dalo teči s telefončkom v pesti in nastavil sem si odštevanje od zapovedanih, recimo, treh minut proti nuli. Ko se je izteklo sem imel naštudiran niz zaporednih ukazov (danes bi rekli "macro"), da mi je nastavilo nov odštevalnik. V nekaj sekundah. 5/3 3-1-7x, recimo, davnega februarja 2007..., (ok, po ta starem programu je bilo 5/3 3-1-9x) sem na telefončku preklapljal tisti bogi odštevalnik in vmes računal, kje je polovica: pri 9, neparnih ponovitvah je bilo to še posebej zoprno. Polovica zato, da sem želel začeti in končati vsaj približno enako blizu doma. Ker PST nisem poznal je bilo strašansko zanimivo, do kod me bo vsakič daljša polovička priperjala. Spomnim se kozolca, ki se je nakazaval v megleni daljavi, (takrat sem tekel šle ko se je stemnilo, sram me je bilo namreč teči "tako zavaljen")... Ko sem enkrat pretekel mimo njega in se je bilo na polovici potrebno obrniti daleč za njim... Kakšna zmaga. Kako sem bil ponosen takrat. Pretekel sem mimo kozolca!
Ne vem če se da to danes jasno povedati. Hitimo in tolčemo bližnjice. Tisto takrat, da sem začel teč, je bi eden redkih, če ne edini preblisk v mojem življenju. Zabetonirano je bilo: torek, četrtek, sobota. Zabetonirana so bila pravila: vztrajnost, ponovljivost in počitek. Ne vem če sem bom to čisto prav povzel, no, šlo je za načelo, da moraš vztrajati, ne smeš izpuščati zadev in - ne smeš prehitevati. Tinajastedenski program je bil zapečen. Vse je bilo podrejeno meni. Sobotni izlet? Ja seveda. Ampak vmes je moralo biti okno za tek. Še danes sem hvaležen naši, da me je prenašala. Ampak takrat se je obneslo. Kar preberite tiste zapise. Prijelo vas bo, da poskusite...
Danes pa nisem več prepričan. Začel sem spet in zaprmej res spet (zakaj, pojasnim kmalu), pa sem spet nekaj mutil tam pri petem tednu. Saj ni hujšega le hoja se skrči na samo minuto. No mi pa na morje v hotel. 3 nočitve, štirje dnevi. Pokurilo naj bi bi četrtek in soboto. Pa sem bil prav ponosen, ko sem v četrtek našel hotelski fitnes s tekaško stezo in mi je uspelo odreči 5/2 2-18×... Mater sem bil dobee volje. Še sledim novemu zagonu, še sem not. Ne bom spet nehal. Nakar sem soboto gladko presravil na ponedeljek. Sem že mislil reč, da ko jebe vse skup in spet spustiti vse iz rok za nadaljnih 10 let. Ampak ah, če prav pomisliš, lej, v ponedeljek končaš ta nesrečni 5 teden, sreda-petek-nedelja bo nedelja, potem se pa že pogliha in si že na svojem torek-četrtek-sobota ritmmu. In tako je bilo.
Več mi danes ni za razlakat. Mislil sem pisat o moji nekrivdi za kurjenje trdih goriv (nisem kriv 6/7)* in potem še o naši prihodnosti (7/7).
Pa se mi ne da.
V glavnem, ta 13 tedenski program bom najbrž zmogel. Najhujši, 7 teden je za mano. 10 minut vkup sem tekel. 4x. Mater se mi je dobro zdelo...
Vedno, vsak dan znova smo na točki, kjer se nlahko osdločimo, da nekaj spremenimo. Jaz sem se 12 let nazaj odločil in sem se odločil tudi danes. Samo še tipkarske napake popravim, pa grem spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar