četrtek, 14. februar 2019

Kumi čakam četrtka! (Nisem kriv 4/7)


Humanitarni projekt zbiranja plastenk  
Do petka, 20. 4. 2018, 
bo na naši šoli potekal humanitarni projekt
 zbiranja odpadnih plastenk, 
ki je letos namenjen nakupu ultrazvočne naprave 
srca za novorojenčke 
v Splošni bolnišnici Murska Sobota.
OŠ Šmarje pri Jelšah


Vsa ta zaganjanja... Ni isto. A veste, ko sem 12 (!) let nazaj vstal s kavča in šel teč je bilo drugače. Saj se spomnite kako sem "kumi čakal četrtka", torej naslednje vadbe. Pa vse je bilo novo. Nakup superg, boleče goleni, novih sto metrov dlje na standardni progi. Pričakovanje, kaj se bo prikazalo za ovinkom naslednji teden, ko bo minuta teka več in hoje manj pa še več ponovitev. Do kod na PSTju bom prišel preden bo potrebno (na polovici) obrniti. Pa prva tekma, novi prijatelji, nov svet. Novi izzivi, nove dolžine, drugačni, drznejši izleti zgrajeni na novi energiji, ki jo je nudilo novo, pomlajeno in vzdržljivejše telo. Kdor je bral moje bloge se spominja, kako sem ves čas že skoraj paranoično iskal regresijo v vsakem počitku, v vsaki pavzi, v vsakem slabšem teku od včerajšnega. Pred vašimi očmi se je dogajalo. Strah pred zdrsem v staro telo, obsesiven strah pred tem, bežanje, zanikanje, slepenje... in potem počasen, spiralen zdrs nazaj. Kot bi kuhali žabo. Kar naenkrat sem bil spet tam. Kavčkrofek, 102 kili, pivo, 115 okoli pasu. Kaj me je sedaj desetič ponovno pripravilo, da sem poskusil vam zaenkrat še ne zaupam. To šparam za zapise po sagi "Nisem kriv" v sedmih delih. Ker je tudi to sprememba: spet so tu objave. Vnovični zagon sem dal na splet v upanju, da ste že vsi itak pozabili na Wego, lepega, pametnega in skromnega. Sedaj pa ste že trije, pred katerimi me bo sram če bom nehal :). Toliko tokrat o teku.
Pa dajmo še malo o krivdi, zločinu in kazni. Povedal sem vam že, zakaj se ne čutim krivega kar se tiče onesnaževanja z vrečkami, zakaj me celo jezi, ko spet vse valijo name, potrošnika, ki da mora(m) spremeniti svoje umazane navade. 
Naj kar takoj povem: odpadke ločujem, odkar so se pojavili prvi ločevalni otoki po soteskah. Takrat še ni imel vsak blok pred svojim vhodom 3 kontejnerje za embalažo pa še kakšnega za papir in steklo poleg. Ni bilo treba. Plastik in piksen še ni bilo v tolikšni meri, steklenice smo menjavali za kavcijo v trgovinah, papir pa smo zbirali za končne izlete. No, ampak se je začelo. Plastenk in pločevink je bilo vse več, reklamnih prospektov tudi, pa tudi nepovratne steklenice so naenkrat postale fensy. Pa se nisem dal, če me je že premamila kakšna plastenka (na začetku so bila to največkrat čistila) je bila v smeteh ločena. Prav počasi pa se je začelo. Pivo so mi najprej spravili v zelene flaše, potem pa še v pločevinke. Pojavili so se priročni šesterčki, tako piva v pločevinkah kot radenske v plastenki. Še malo prej je bila najboljša izbira za sok TI jumbo steklenica (taka s širokim vratom, da se je dalo z užitkom piti kar naravnost iz nje), kar naenkrat se je zdelo to - v primerjavi s plastenko silno šorasto. Skratka nekega dne sem se zavedel, da imam na dvorišču spet polno ta črno stolitrsko vrečo stisnjenih piksen, plastenk in konzerv. Še bolj moteče je bilo to na morju, tam ni preveč vljudno stiskati in tlačiti teh reči, ker jih lokalni "podjetniki" potem nabirajo  iz kontejnerjev, da v trgovini iztržijo "povratnu naknadu", plastenke in pločevinke pa morajo biti nepoškodovane. (O tem, zakaj jih sam ne nosim nazaj v štacuno pa kdaj drugič.) Začeli smo se res truditi. Nabavil sem zaboje steklenic piva, radenske, olja in radenske, ostalega pa tako ali tako več ali manj ne uporabljamo. Kmalu sem spoznal, da je vse skupaj rahlo zoprno. Prenašanje zaboja polnega praznih steklenic je precej bolj neudobno kot pač zaviti v štacuno in vreči šestorčka na zadnje sedeže. Najprej se je treba spomnit in ga dat v prtljažnik, potem pa se je treba znajt še v štacuni. Kje jemljejo embalažo nazaj? Kakšen sistem imajo? Imajo avtomat ali se zmeniš s prodajalko? Če je avtomat, ali je tu na parkirišču, notri v trgovini, ali kako? Potrebno ga je najti. Pa tudi ko si ga našel se ni nehalo. Včasih se je zdelo, da snemajo skrito kamero, namreč avtomat je zahteval, da zaboj izpraznem in na tekoči trak vrnem posebej zaboj in posebej eno in po eno steklenico. In take. Vse to sem stoično prenašal. Pravzaprav ne stoično ampak uporniško. Ne dam se. Mene že ne bodo tlačili med spremenjene potrošniške navade. Moram povedat, da je šlo za upor na višji ravni. Skenslal sem komercialne radijske postaje, prenehal gledat ali poslušat vse kar se je prekinjalo z reklamami, kupoval meso, sadje in žganje pri kmetih, nabavil celo stekleničko za mlekomat. 
Pa ni nič pomagalo. Kot zgoraj omenjeno kuhanje žabe se je vse skupaj ponovilo tudi tu. Čistil, recimo, se kmalu ni dalo dobiti drugače kot v plastiki. Makaroni so bili naenkrat vsi v škatlah s plastičnim okencem na sredi, da se vidi kako lepi so. Vrhunec so bili LCA jogurti zelenih dolin, ki so nepotiskan lonček ovili v kartonast ovoj, ki je imel (ima) na notranji strani, torej ko ga strgaš po perforaciji ob napisu "več informacij", dodatno samohvalo, kako super mikroorganizme vsebuje in da so te informacije natisnjene na ekološkem, recikliranem pairju. Da so s tem dvem odpadkom - lončku in pokrovčku - dodali še tretjega, jim ni kapnilo. Oh ne, veste, s tem, ko so lonček ovili v karton so naredili dobro delo: plastika lončka je lahko zato tanjša in oh, spet so prispevali k čistejšem okolju. 
Pa dobro, nič takega, kar ne bi mogel upornik s prezirom ignorirat. Ampak počasi mi je začelo hoditi vse skup na živce. Tam platojček piva v akciji, tu iz akcije izvzeta gajba zelenih steklenic. Tam zavitek cenejše mineralne vode, v steklenicah pa le pregrešno drag Donat in litrska Radenska. Cele police vsega boga v plastenkah, pločevinkah in nepovratnih steklenicah, jaz pa na voljo le Laško, Union in Radence. Oh še to ne: najprej sta se Laško in Union tako in tako zlila v en okus, potem pa kot v opravičilo lansirala razne posebne izdaje, nefiltrirane, IPA, pšenične in take. In ko sem enkrat obtičal na blagajni z dvemi steklenicami za vračilo na kavcijo (zakaj pa ne?) mi je prekipelo. Šlo je za 40 centov in kot že mnogokrat dotlej bi pač zamahnil z roko, kar pustite. Tokrat pa ne.  Zgodba je bila, da sem kupil neko bolj posebno  hajnikenovo ljubljansko pivo za poskusit - dve steklenici. Zaračunali so mi kavcijo in ob naslednjem obisku trgovine sem poskusil vrniti steklenico v avtomat, ta pa jo je zavrnil. Običajno bi zamahnil z roko in steklenici vrgel v zato pripravljeno košaro, tokrat pa sem pozvonil, kot je navodilo ob avtomatu "v potrebi po posredovanju osebja". Po daljšem čakanju in daljšem zvonenju (tudi tega sicer ne počnem) se je pojavil "osebje" in mi zagotovil, da ni problema, da bodo že na blagajni zrihtali. OK. Na blagajni pa začudena faca. Naj tu takoj povem, da prodajalka pač tu ni nič kriva. Ji pač ni nihče povedal ali pa je nekdo narobe povedal "osebju". Veste meni je vedno nelagodno na blagajni že če ne zmečem robe dovolj hitro vs traku za blagajno v voziček, češ, ljudje lakajo. Ko pa se kaj zatakne me oblije mrzel pot. Kupci v tej "nesrečni" vrsti za blagajno začno zavijat z očmi ("pa ravno meni, vedno v moji vrsti...") in, saj veste pač ni mi prijetno. In tu se je res zataknilo. Ni bilo kode, ni bilo številke, ni bilo opisa in ni bilo... mojega odpustka, češ ok, pustite teh 40 centov, kaj 40, saj jih je 80 (40 ker steklenic ne morem vrniti in jih bo kot zgleda vreč stran in novih 40, ki jih bom ponovno plačal za kavcijo). Kar trmaril sem tam. Potem smo stvar uredili rako, da so vrnili kavcijo za nekaj drugega in se bodo že na inventuri s tem ubadali. 
Ok, pač ena anekdota, boste rekli. V resnici gre za, če lahko uporabim najbolj oguljeno frazo, kamenček v mozaiku. Saj je vse anekdota, se še spomnite kako smo se smejali ideji, da bi vodo pakirali v plastenke? Vodo v plastenke? A so normalni? Kaj takega se pri nas ne vo zgodilo. Aja, da ne pozabim, 14 let že živim v vasi kjer ni vodovoda in zbiramo deževnico.  Bi imel celo opravičilo, da jo kupim, kajne? Pa je nisem doslej več kot nekajkrat, ko so na obisk peišli vnučki. In imamo sedaj 123 vrst vode v plastenkah (vštete so kombinacije znamke vode in volumna pakiranja - od 0,25 do 2 litra). Pa vode z okusom. Okusom, jebenti. Brezbarvna tekočina brez vonja in okusa ima sedaj visokokalorični vonj in okus...
Skratka česa me torej krivite? Katere potrošniške navade naj spremenim? Kar se piva tiče, sem se že znašel. Kuham svojega. Vodovoda pa še ni... 

Ampaj vse to ni tako strašno. Ne jamram zaradi tega. Tudi krivde se ne odrekam zaradi rega. Pokrovko na ekonom loncu je odneslo zaradi nečesa drugega. O TEM V PETEM DELU.

Ni komentarjev:

Objavite komentar