Kako sem se ulegel na kavč in prenehal teč.

Nekaj pač že počnem narobe, če pa kljub vsem pravilom, ki sem si jih postavil v teh letih ne zmogljivost, ne hitrost in ne moč nikamor ne napredujejo. Naravnost neverjetno je, da se je tam nekje na polovici leta 2008 vse skup ustavilo in ne gre nikamor več. Razen seveda kile, te se vztrajno bližajo izhodišču. KAj torej  manjka? Treninga ne, tega sem donedavnega izvajal redno in brezkompromisno. Samo letos recimo sem pretekel več kot 1200 kilometrov in to s čisto solidnim povprečnim tempom 6:44. ( Za primerjavo, 2008: 1702 kilometra z 6:22, še 170 z biciklom, 10x Šmarna, vmes tudi najhitrejša, plavanje...)  Mogoče manjka motivacije? Oh, če kaj, potem bi rad enkrat v življenju pretekel čisto ta pravi maraton, Tak, z vsem, kar paše poleg. Vzdušje na štartu, tisto brnenje v zraku, ko se mešajo pričakovanja, strahovi, želje, upanja, panika, zvijanje v trebuhih... Potem proga, navijači, kilometrske oznake, okrepčevalnice, plehgodbe, znanci  md tekači, "dajmo wega" vzkliki in te reči. Pa končni šprint. Včasih sanjarim o njem. Česa potem ni? Zakaj ni nobene volje, zakaj ni nobenega napredka? Zakaj kar naenkrat nekega avgusta odstop za odstopom. V vsem tem času jih ni bilo toliko.  Najprej 11 namesto 26, pa 24 namesto 29 in končno tisti zadnji, kjer sem na sredi s PSTja zavil na avtobusno postajo. Kar je bilo najbolj strašno je bila neznosna lahkost odstopa.  S tako miselnostjo se ne gre na maraton. Krize so nekaj običajnega, skoraj ga ni brez. Jaz pa - kaj? Tam na Vodnikovi bo idealno, samo zavijem levo v kresničko na pir. Al pa še boljš: tam ko iz Šišenske zavijemo na Vodnikovo grem samo naravnost. Še zavijat mi ni treba nikamor, pa sem doma. Ker bo tam na sredi itak vse tako brez veze, smisla in teh stvari.

Tako gre to. Nekaj bo treba ukrenit. Očitno mi vse skupaj ni pisano na kožo, pa najsi je zgledalo tako. Vsi euforični izpadi so bili kratkega diha. Kdaj pa sem šel na zadnje v hribe? Jep, od Triglava dalje, kar je skoraj točno leto tega še nisem šel čez 1000. Kdaj na biciklu? Uh.  Dve leti tega. Dve!! Ja, res je, od tiste sredine 2008. Kar je najhuje, čisto nič ne pomaga več. Dobrohotne brce v rit, ironični komentarji, nadiranje in te reči me ne ganejo, kaj mi bodo stvari ki jih itak že vem. Nasveti, analize, predlogi - prav tako. Enostavno ne verjamem, da delujejo. Vse sem že poskusil, za ostalo nimam volje. Spodbude sicer denejo dobro, a sem se jih že malo navadil. Tudi tistih, saj bo šlo, boš videl. Enostavno jim ne verjemem. Sploh, ker sem začel verjeti tistim drugim. Ki nič ne trenirajo in tečejo lahkotneje in bolje kot jaz. Ne, ne mislim bleferjev. Čedalje več jih spoznavam osebno. Nič treningov, včasih kakšen kilometrček potem pa, recimo na Blejskem polmaratonu (kakšen mesec nazaj) z lahkoto odteče v 1:50. Pa celo med našimi srčnimi se je našel kdo ki ni tekel že uh, več kot mesec?, mesec in pol? pa se mu nič ne pozna. In še je takih.

Skratka - med tekom ne najdem več užitkov, med užitki pa ni več teka. Sedaj bi moral začeti z nakupom nove tekaške ure, novih superg, novih tekaških gelov in napitkov (NOVO: Povečana zmogljivost, nižji nivo laktata in hitrejša regeneracija, dodatna zaščita in podpora med treningi in na samih tekmovanjih, tako za rekreativne kot za poklicne športnike.), začeti bi moral z novimi teorijami glede luninih men in dolžine dneva, začeti bi moral z novimi prijemi, zaprtimi usti, poskakovanji, trekingom, z revolucionarno metodo, ki omogoča blablabla, s posebnimi majicami in hlačami, ki celo tvoj švic spremenijo v dodatno energijo med tekom, začeti bi moral z novim programom, novo obljubo, novo etapo, pa se mi ne da več. Samo še eno stvar preizkusim. Samo še tole. Začel sem s 1. septembrom.

1. teden, prva vaja: 1 ura ležanja - 2 uri sedenja 8 ponovitev. Vmes pa basanje s hrano. Uspelo mi je priti na 92, še deset pa bomo tam, kjer smo bili. Nič treniranja torej. Morda bo pa delovalo? 12 dni popolnega mirovanja, lenarjenja, poležavanja, žretja, branja, igranja, spanja. Bom lahko v nedeljo po prvem teku po dolgem času lagodno zazehal in rekel: pismu, nič nisem treniral, pa lej, kako mi je šlo dobro?

Ha. Kumi čakam.