Do roba

Veste, to so resne stvari. Vse skup je veliko huje kot sem si mislil. Najprej ta očala, to je bil šok. Vse svoje življenje sem videl kot sokol, res. Če je kaj na meni res dobro funkcioniralo so bile oči. Ušesa – tako, tako. Vonj in odlično plučno kapaciteto sem si uničil s kajenjem. Močan nisem bil nikoli, spreten pa še manj. Sem mislil pač, da se meni to ne bo nikoli zgodilo. Ali pa vsaj ne že sedaj. Potem pa – najprej izgovori, češ, tu je temno, pa črke so tako majcene in čudnih barv… Potem pa počasi dejstvo. Če želim (udobno) brati potrebujem očala. To me je čisto dotolklo. Jah, včasih je cigara samo cigara ampak ne pri meni. Mene razjeda vsakotedenski obisk pri dediju in njegovo psihično in socialno propadanje. Potem pa – pač nekaj pozabim, zgubim, zamešam imena, spregledam kaj pomembnega, karkoli pač, in že tuhtam, aha, gremo še mi po isti poti. Začne se pa tako in tako z očali ane? Pa še tako mi grejo na živce – misliti je potrebno nanje. A jih imaš sabo, kje si jih pustil… Oh.

Druga (resna) reč, tale naključja. UH, to pa je. Evo, kaj se mi je nabralo samo zadnji teden. V bistvu sem se namenil prejšni četrtek prekinit to neznosno utrujajočo počivanje in preizkusit če je kaj pomagalo. Tokrat temeljito: izotonik sem pripravil že dan prej in ga spravil v meh in v hladilnik. Nabavil sem si gele, tablice, glukoze, čokoladice in take, da preizkusim, kako mi kaj ustrezajo. In kar je najvažnejše: časovni plan, da se bo izšlo. Ta mala tamala je dopolnila 18 let in zvečer pride nekaj povabljencev. Uf, uf, uf, komaj da se bo izšlo. Potem pa ti prekleti slučaji. Ravno zagledam plakat za krvodajalsko in začnem študirat da je sedaj pa že kar dober mesec tega, kar sem daroval trombocite… ko seveda tisti trenutek zazvoni telefon. Bi imel danes čas za test in jutri za darovanje? Bi, kaj ne bi. Če sem že en mesec počival s tem tekom, kaj bom sedaj za en dan dlakocepil? Pa še tako na knap s časom bi bilo. Je bila pa dobra stran ta, da sem se pri večerni fešti malo nazaj držal: nič mastnega, so rekli, za zajtrk, pa tudi za večerjo raje kaj lažjega… In smo imeli kaj lažjega.

Naslednji dan, v petek, sem bil naročen ob 10:15. Istega dne, na youtubu pa večer prej je izšla dolgo pričakovana 10 epizoda spletne nadaljevanke Dan ljubezni. Tokrat je bila zanimiva še malo bolj, saj so za stransko vlogico povabili tudi našo ta velko tamalo. S snemanja je povedala, da je bilo najtežje ostati kolikor toliko resen ob Nikotovi faci. Oh, ob ogledu sem hitro videl zakaj. Na hitro sem si torej ogledal deseti del in od doma sem odšel dovolj zgodaj in precej dobre volje. Nekako sem si mislil, da bodo tole ta deseto po dopustih naredili na hitrco in z levo roko ampak ne, so kar ta pravi faconi. Na mladih svet stoji. Prav zanimivo bi jih bilo kdaj srečati, še posebej tegale Nikota. In reči kakšno besedo, dve. Potem pa šok: avtohiša Šempeter, kjer se še edino (in za krvodajalce brezplačno) da parkrat v bližini transfuzijske je bila polna. Ne morš verjet! elektronski semafor je jasno napovedoval: zgoeraj 2 in v kleti še trije prosti parkplaci. Oh! Začelo se je kroženje za srečno zvezdo, ko gre kdo ravno ven. Čas, ki sem ga imel za rezervo do zmenjene ure je kar kopnel. Pokala, Marija se mi je pokazala točno ob 10h in 14 minut. Na, spet bom zamudil. Ne maram zamujat ker itak zamujam prepogosto. Hitim proti Kliničnem in – v koga se skoraj zaletim? V Nikota seveda. Si lahko mislite? Jaz pa nobenega časa! Odločim se torej, da ga sploh ne ogovorim in odhitim dalje. Koliko časa je torej minilo od premišljevanja, da bi ga bilo dobro srečat pa do srečanja? 10 minut? 15?

Tek pa je seveda odpadel tudi tisti dan. Nekako priporočajo neutrujajoče dejavnosti in maratonski tek ne bi bila ravno pametna odločitev. Naslednji dan je pa seveda spet deževalo. Pa še na trgatev smo bili vabljeni. Oh, oh. Ker sem se zaprmej odločil, da v nedeljo tečem pa naj bo karkoli, sem bil kar malo zoprn. Halooo! Jaz to jemljem resno. Vse imam že pripravljeno v ruzaku, samo še meh z izotonikom stlačim not. In s trgatve čem hitro domov. Če ne se bom spet basal s hrano, kot je tu navada, pa še postrani me bodo gledali, ker se pijače branim. Oj, kera tečnoba sem bil. Sam sebe bi v rit nasuval. Ampak tule gre za biti ali ne biti. Jutri bo jasno, kako bo z Ljubljancem. Plan je enostaven: prvih 21,1 km je potrebno preteči v 2 urah in 15 minutah, za drugi krog pa je časa ohoho! 2 uri in 45 minut. Oh, če drugi krog hodim bo skorajda vseeno!

In je prišel jutri. Vse še enkrat preverjeno, celo rezervna baterija za footpod, če ga kaj prime na sredi. Da tokrat ne bi imel skušnjave in potuhe avtobusno karro pustim doma. Bekap s GPSom na Sportstrack, rezervne nogavice in dodatna čokolada… Pa pejmo. Skratka nič me ne more presenetiti. Nič.

Paz'te to: po treh kilometrih ugotovim, da se je izotonik ta čas ko je čakal da grem teč skisal. Resno. V hladilniku! Pa mislite da me je potolklo? Ne. Take malenkosti me pa ne bodo. Do Žal bo že in tam bom zamenjal vodo. Rečeno, storjeno: Z novo zalogo vode novim zmagam naproti. Ajde, gremo! In smo šli. Potem pa kar naenkrat, niti 12 kilometrov ni bilo za mano pa - konec. Kot bi se ura zarotila, neprestano je rinila tja proti sedem. Kilometri do polmaratona so bili skoraj matrnga. Ojoj. Pogled na uro je povedal vse. Skoraj 2 uri in pol. Ne samo,da gre za moj najslabši polmaraton doslej, še 5 ur ne bi ujel, pa če bi uspel naprej teči tako »hitro«, kot doslej. Ampak, če smo že tu, pa pojdimo še naprej teč. Wega se pač ne da kar tako.

Ampak tole ni tiste vrste štorija, kot jih je vse polno, ko se pred očni stemni in nekje na koncu tunela zažari svetloba. To ni tiste vrste štorija, ko se napiše da potem pa se mi je odprlo, stisnil sem zobe in še sam ne vem, od kje sem vzel še toliko volje in energije. Ne. To je tiste vrste štorija, ko je vsak korak težji in kot besen kengurujček skačem malo hitreje potem pa spet omagam in po neskončno časa ugotovim da sem pretekel vsega 800 metrov s tempom čez 8 minut in pol in skratka cepetam na mestu. Kot malo osramočen zadnjih 10 kilometrov prehodim. Doma pa, ker smrdim, grem čimhitreje pod tuš. Da me dobro spere.