petek, 17. september 2010

Obrazi

Rad opazujem ljudi. V čakalnicah mi je redko dolgčas. Opazujem obraze in poskušam razbrat, kaj si mislijo.  Obrazi povedo ogromno. Kaj ne bi! Saj veste koliko mišic je v obrazu, ki znajo delati po svoje, brez da bi se zavestno kremžili. Oh, saj nam že štirje smerokazi, ki utripajo lahko povedo toliko različnih stvari1 Kaj nam ne bi obraz. Poglejmo si, kaj nam govorijo šoferji, ko imamo prižgane »vse šter žmigovce:«

Na parkirnem prostoru za invalide pred trgovskim centrom:
Oprostite, jaz sem zelo pomemben. Jaz nimam časa kot vi, ker delam strašansko pomembne in nuuuujne stvari. Moj čas je denar! Sploh pa nisem tako neumen, da bom iskal okoli parkirplac, če pa grem samo po cigarete, časopis in morda še na eno kavico.

Ko stoji na polovici voznega pasu z odprto havbo:
Joj, se opravičujem. Previdno peljite naokoli. Ne se jeziti, ker je nastala ful kolona, ker ne morem nič pomagat. Prejšni teden je bil na servisu. Grrrr. Doma imam tudi BMWeja, tale je od hčerke.

Na odstavnem pasu avtoceste s tujo registracijo
Pa kako morete imeti tako slabo označene ceste?? Že tretjič sem se izgubil.

Na odstavnem pasu avtoceste z domačo registracijo
Pa kako se more to zmeraj zgoditi meni?? Sploh ne vem, kje imam rezervno gumo!

V popoldanski konici na obvoznici:
Hojla, pazi ti za mano. Spredaj je kolona in nima smisla kar tiščati na gas.

Avtobus, ki si ga spustil predse:
Hvala!

Pred vhodomv blok ali hišo, s prižganim motorjem in nogo na sklopki:
Jebenti babe. Čist zmeri jih je treba čakat. Pa kaj se ma tolk za obriat?? Na, spet bomo padli v gužvo!

Na parkirišču
Pazite, odslej je moj avto zaklenjen in pod alarmom. Hojla, sosed. A ti ga pa ne moreš vklopit kar z balkona?

Na avtocesti med dvema izvozoma, med vožno vzvratno:
Pazite, cepci! A mislite da sem nor, da bom peljal do naslednjega izvoza?

Na štangi ali vrvi, ko se pusti vleči:
Spet stroški. Še tale servis, potem moram pa čimprej prodat ta jajca.

V klancu s polnim prtljažnikom in ritjo čisto na tleh
Žal ne morem hitreje.

Tako vidite, nam utripajoči smerokazi sporočajo svoje zgodbe. Obrazi pa svoje.

In zadnje čase opažam stiske, strah in tesnobo. Čeprav skrite nekje čisto zadaj za prešernim nasmeškom…

3 komentarji:

  1. Ravno berem nekaj na to temo; vsako zavestno stanje izvira le iz nas samih in zmeraj prihaja od znotraj. Isto dogajanje spravi nekoga v smeh, drugega v jok, tretji je ob njem ravnodušen, kajti vsak navzven le projicira svojo notranjo naravnanost in šele ta nas spodbudi k ustreznemu izražanju, ne pa zunanje okoliščine same po sebi.

    OdgovoriIzbriši