V leru

Po moje sem si včeraj prvič doslej sploh privoščil prosti tek. Brez ure, brez footpoda, brez GPSa, brez načrta, brez namena, kar tako. No, vsaj naključno ni bilo. V bistvu je bilo bolj kot ne presenetljivo. Te dni sem namreč bil kar od ponedeljka na Borštu. V petek sem si preko Wiggla naročil Salomonove Wingse. Ker sem se začel po Borštu izogibati psom sem moral najti nekaj bolj terenskih poti, za te pa so salomonke menda odlična izbira. ZA wingse pa me je prepričal test v Poletu oziroma čudežne besede da so "...namenjene zmerno težkim tekačem". ajd, saj vsi vemo kako. Imam samo zmerno močne kosti, nisem pa pretežek. Ampak vseeno. Kar je bilo presenetljivega je biolo to, da so bile superge v ponedeljek že pri meni! Ne moreš verjamt! Saj so hitrejši kot e-mail!

Kakorkoli zaradi spleta okoliščin ni bilo časa da bi jih konkretno preizkusil. Včeraj pa jih vendarle nisem mogel več gledati tam v kotu. Grem samo malo probat. Občutek na nogah je zelo prijeten. Prvič konkretno čutim pronacijsko oporo, nazadnje sem jo pri mojih prvih supergah (starestare in novestare, če se še kdo spomni). Potem malo tekam in ugotovim, da tehle superg pa res ne morem preizkušat kar po asfaltu. Jih je škoda. Pri prvi krivini zavijem v gozd in prosti tek se začne. Kam bom zavil se odločamsproti in po občutku (in po prehodnosti terena seveda) in tečem kot mlad teliček. Malo po blatu, malo po listju, malo po kamnih, malo po koreninah, malo po potkah, malo po travnikih, malo čez drn in malo čez strn. Ko sznajdem na poti na Plešivico mi seveda ne da miru in skočim še čez njo, zaključek nazaj pa spet po asfaltu domov. Brez bolečin v kolenih ali podplatu, skratka prijetno. Mi je kar všeč da sem se odločil za nakup. Še bolj pa mi je všeč tale prosti tek. Človek je dobesedno v leru!