Evo, jaz sem se zjutraj po sedmih vzponih odpravil domov spat. Dost je bilo za leos.
Piskec pa ta čas uresničuje svoje sanje.
Wega: lep pameten in skromen - Pot od kavčkrofka do zmernega rekreativca.
sobota, 9. maj 2009
petek, 8. maj 2009
Uf!
Mogoče... Ah saj je še vedno čas. Mogoče se bo pa sedajle od zahoda fuuuul pooblačilo, prišli bodo črni oblaki, razbesnele se bodo divje nevihte, sodni dan takorekoč in bo plaz zasul pot na Primoža, preostali del bo pa zaradi vode in blata neprehoden in bo 24 ur Primoža prestavljenih.
Mogoče.
Mogoče.
četrtek, 30. april 2009
Navijmo nitke, že klas dozoreva
Tale mesec je bil bolj poden kot ne. Če ne bi šel na formaraton in bi tisti dan samo normalno potreniral bi bil to najkrajši mesec ever. Pa ne vem, a je bilo res krivo le kislo vreme ali pa se uresničuje moj strah pred koncem. Ker te stvari gredo pri meni rade na tak način – ful zagnan, pol me pa mine. Ne bi bilo prvič. Sploh ne bi bilo prvič.
Namreč – teh stvari ne moreš kontrolirat. Se pač zgodijo. Kdo ve kakšen vzgib je bil takrat v zraku, da me je pognal začeti – začeti! – s tekom v najslabših možnih pogojih, kratek dan, mraz, nevihte, luže, nobenih polarjev, nobenih izkušenj, še znancev in prijateljev sotrpinov ne. Pa sem kar vztrajal in je kar šlo, takratno pisanje pa je bilo celo spodbuda še enemu ali dvema da sta začela (in danes še vztrajata). Kar pa danes životari po tem blogecu je sama žalost – prej za štrik kot za vzpodbudo. Najhuje je, ker sem kar obtičal nekje v teh nesrečnih vicah, zjutraj komaj čakam popoldneva, da bom šel spet teč, popoldne sem pa prav vesel ko najdem izgovor da mi ni treba. To je bistvena razlika: če si nekaj želiš narediti se boš potrudil to narediti kljub vsemu, če ne pa pač izgovore iščeš, pa magari na pasjem repu. V bistvu bi bil lahko ponosen, kaj sem si izmislil to sezono: pa ja ne bom po dežju (med dežjem) tekel, bom raje po tem. Potem pa: pa ja ne bom po dežju (po dežju) tekel, ko so same luže na tleh, jaz pa NIMAM GORATEX superg. Uaau! To sem se dobro spomnil: dva para novih, pa nobenega nepremočljivega!
Tako sem ta teden dokončno prešprical: v torek dež, včeraj dež, danes pa – eh, nekaj se me loteva, pa moram počivat. Včeraj sem imel tistih zoprnih 37,2 vročine in ni da bi si zdravje kvaril zaradi nekakšnih principov. Drug teden pa RES. Drug teden pa nabrusimo kose in odločno v boj. Radenci? Pha, pod 1:50 se sploh ne pogovarjam.
Namreč – teh stvari ne moreš kontrolirat. Se pač zgodijo. Kdo ve kakšen vzgib je bil takrat v zraku, da me je pognal začeti – začeti! – s tekom v najslabših možnih pogojih, kratek dan, mraz, nevihte, luže, nobenih polarjev, nobenih izkušenj, še znancev in prijateljev sotrpinov ne. Pa sem kar vztrajal in je kar šlo, takratno pisanje pa je bilo celo spodbuda še enemu ali dvema da sta začela (in danes še vztrajata). Kar pa danes životari po tem blogecu je sama žalost – prej za štrik kot za vzpodbudo. Najhuje je, ker sem kar obtičal nekje v teh nesrečnih vicah, zjutraj komaj čakam popoldneva, da bom šel spet teč, popoldne sem pa prav vesel ko najdem izgovor da mi ni treba. To je bistvena razlika: če si nekaj želiš narediti se boš potrudil to narediti kljub vsemu, če ne pa pač izgovore iščeš, pa magari na pasjem repu. V bistvu bi bil lahko ponosen, kaj sem si izmislil to sezono: pa ja ne bom po dežju (med dežjem) tekel, bom raje po tem. Potem pa: pa ja ne bom po dežju (po dežju) tekel, ko so same luže na tleh, jaz pa NIMAM GORATEX superg. Uaau! To sem se dobro spomnil: dva para novih, pa nobenega nepremočljivega!
Tako sem ta teden dokončno prešprical: v torek dež, včeraj dež, danes pa – eh, nekaj se me loteva, pa moram počivat. Včeraj sem imel tistih zoprnih 37,2 vročine in ni da bi si zdravje kvaril zaradi nekakšnih principov. Drug teden pa RES. Drug teden pa nabrusimo kose in odločno v boj. Radenci? Pha, pod 1:50 se sploh ne pogovarjam.
torek, 28. april 2009
Ne daj se, regeneracijo moja
Take stvari, kot je recimo Sladkih6, Šentiljska in formaraton in podobno nas navadne smrtnike spomnijo, da nismo profesionalci in da delamo bolj po vzgibih kot po pameti in načrtovanih pripravah. Med samim dogodkom nas euforija tako napolni s pozitivnimi čustvi, da hitro pozabimo da spet malo pretiravamo. Pred startom nam je bilo vse jasno, gre za obremenitev ki ni, ni in še enkrat ni nekaj običajnega in se bo nekje pač moralo poznati. Potem pa štart in skrbi kar zvodenijo: družba, adrenalin, vzdušje, hormončki sreče, vse skup nas požene v še en krog in še eno uro. Dokler ne gremo čez mejo. Lani in predlani po Sladkih6 se mi je oglasilo koleno, piskec, Vreme in Clasixx vsak po svoje preživljajo posledice letošnjih želja. In Točno vemo, kako (ne) bomo storili naslednjič.
Ampak je pa… Je pa nekako, kako naj rečem… Eh, saj že veste. En teden ali 14 dni se bomo malce kislo držali, ko bomo regenerirali svojo glavo, nekaj časa bomo morda tekli po pameti. Potem pa se bo začelo, najprej tam med želodcem in srcem – majčken škratek se bo prebudil in nam zašepetal na uho nekaj besed. Niti razumeli ga ne bomo dobro ampak nemir bo vsejan in vsajen. Potem nam bo škratek nosil na ušesa novice o čudnih priredidtvah kot je 24 ur Primoža, nenadoma se nam bo zdelo, da bi morda letos lahko Radence pretekli hitreje kot lani, čedalje pogosteje nekje za ušesi slišimo šepetanje da bi morda pa letos, zakaj pa ne?, Ljubljanca pretekli kar celega, kaj bi se ozirali na to, da je še prezgodaj, veliko prezgodaj. Saj res. Evo prav sedajle prav jasno slišim: pa saj ne napadaš svetovnega rekorda! Lepo počasi pa je…
Ojoj. Pri štiridesetih in čez, pa še vedno verjameš v škratke…
Ampak je pa… Je pa nekako, kako naj rečem… Eh, saj že veste. En teden ali 14 dni se bomo malce kislo držali, ko bomo regenerirali svojo glavo, nekaj časa bomo morda tekli po pameti. Potem pa se bo začelo, najprej tam med želodcem in srcem – majčken škratek se bo prebudil in nam zašepetal na uho nekaj besed. Niti razumeli ga ne bomo dobro ampak nemir bo vsejan in vsajen. Potem nam bo škratek nosil na ušesa novice o čudnih priredidtvah kot je 24 ur Primoža, nenadoma se nam bo zdelo, da bi morda letos lahko Radence pretekli hitreje kot lani, čedalje pogosteje nekje za ušesi slišimo šepetanje da bi morda pa letos, zakaj pa ne?, Ljubljanca pretekli kar celega, kaj bi se ozirali na to, da je še prezgodaj, veliko prezgodaj. Saj res. Evo prav sedajle prav jasno slišim: pa saj ne napadaš svetovnega rekorda! Lepo počasi pa je…
Ojoj. Pri štiridesetih in čez, pa še vedno verjameš v škratke…
ponedeljek, 20. april 2009
nedelja, 19. april 2009
Kalvarija
No, morda je zadnje čase res videti da je moje življenje eno samo trpljenje in siva sivasta sivinska sivina. V resnici je bilo par preteklih tednov tud čisto lušnih.
Gradnja škarpe skupaj z vaščani je bila pravzaprav nekaj lepšega, pa izleti na Plešivico, "pucanje" sosednje parcele, da se je kar dan naredil, ponoči pa smo občudovali kup žerjavice

da je bilo kot bi gledal v pravesolje. Vmes še skok po Koželjevi Kamniški bistrici kjer je bilo seveda luštno
Kot pikica na i in sladka jagoda na vrhu sadne kupe pa še včerajšnji osemurni tek v Tivoliju, kjer sem preživel sladkih8 z Vremenom in piskcem da imam še danes musklfiber v trebuhu - od smejanja.
Čeprav, evo, je že pol enih in čez par ur spet - kalvarija.
Gradnja škarpe skupaj z vaščani je bila pravzaprav nekaj lepšega, pa izleti na Plešivico, "pucanje" sosednje parcele, da se je kar dan naredil, ponoči pa smo občudovali kup žerjavice

da je bilo kot bi gledal v pravesolje. Vmes še skok po Koželjevi Kamniški bistrici kjer je bilo seveda luštno
| Iz Kamniška bistrca |
Kot pikica na i in sladka jagoda na vrhu sadne kupe pa še včerajšnji osemurni tek v Tivoliju, kjer sem preživel sladkih8 z Vremenom in piskcem da imam še danes musklfiber v trebuhu - od smejanja.
Čeprav, evo, je že pol enih in čez par ur spet - kalvarija.
torek, 14. april 2009
Velika moč
Letos me pa ne prime pa ne prime. Kakšno gromozansko moč kaže narava te dni - vsako leto ob tem času - pa me nekako ne gane. Če sem še lani obstal ob prvem popku in jokal z drevesi, letos le opazujem, neprizadeto, kot bi gledal tista mašila, ki jih je TV Ljubljana včasih predvajala ob preklopu na drugo tv mrežo in so bile rožice in drevesa in narava in potočki in take reči.
Velika moč se napaja s soncem, kakor so ga potrebna drevesa in podrast da ozeleni, tako ga potrebujem tudi sam. Zadnji tek po sončku mi je dobro del - in nič več kot to. Malo se prepričujem da je to pravzaprav čisto v redu ampak telo mi namiguje da ni čisto tako. Pogled na razpredelnico je žalosten, najhuje pa je, ker kar lezem in lezem v not v tekaško recesijo, kot v tiste moraste sanje, ko se ti zdi da bežiš po kot med gostem zraku.
Tako čisto brez vznemirjenja, morda le z malo nelagodja čakam tudi na sobotni tek po za rdeče noske v Tivoliju. Jaz bi, se razume. Jaz bi rad zadel na lotu, dokončal faks, zamenjal službo, dokončal škarpi na borštu, še malo shujšal, šel na izlet na Kamniški vrh, in odtekel v soboto vsaj 50 km. Kaj 50; toliko jih je bilo skoraj že lani na Sladkih6. Jaz bi, a ne, jaz bi kar 60, 70 nemara, jaz bi svašta. In odtod tiste krčevite reakcije, maši ručicama, ultrahitra prijava prek TF na Radence magari kar na celega zakaj samo na pol, premišljevanje o 24urnem Primožu, uuu, jaz bi šel 100x gor pa dol, pa še na Blaguško bi vmes skočil, jaz bi miljon reči, pa še žarnice ne poštimam v kopalnici.
Jaz bi.
Velika moč se napaja s soncem, kakor so ga potrebna drevesa in podrast da ozeleni, tako ga potrebujem tudi sam. Zadnji tek po sončku mi je dobro del - in nič več kot to. Malo se prepričujem da je to pravzaprav čisto v redu ampak telo mi namiguje da ni čisto tako. Pogled na razpredelnico je žalosten, najhuje pa je, ker kar lezem in lezem v not v tekaško recesijo, kot v tiste moraste sanje, ko se ti zdi da bežiš po kot med gostem zraku.
Tako čisto brez vznemirjenja, morda le z malo nelagodja čakam tudi na sobotni tek po za rdeče noske v Tivoliju. Jaz bi, se razume. Jaz bi rad zadel na lotu, dokončal faks, zamenjal službo, dokončal škarpi na borštu, še malo shujšal, šel na izlet na Kamniški vrh, in odtekel v soboto vsaj 50 km. Kaj 50; toliko jih je bilo skoraj že lani na Sladkih6. Jaz bi, a ne, jaz bi kar 60, 70 nemara, jaz bi svašta. In odtod tiste krčevite reakcije, maši ručicama, ultrahitra prijava prek TF na Radence magari kar na celega zakaj samo na pol, premišljevanje o 24urnem Primožu, uuu, jaz bi šel 100x gor pa dol, pa še na Blaguško bi vmes skočil, jaz bi miljon reči, pa še žarnice ne poštimam v kopalnici.
Jaz bi.
Naročite se na:
Objave (Atom)