Navijmo nitke, že klas dozoreva

Tale mesec je bil bolj poden kot ne. Če ne bi šel na formaraton in bi tisti dan samo normalno potreniral bi bil to najkrajši mesec ever. Pa ne vem, a je bilo res krivo le kislo vreme ali pa se uresničuje moj strah pred koncem. Ker te stvari gredo pri meni rade na tak način – ful zagnan, pol me pa mine. Ne bi bilo prvič. Sploh ne bi bilo prvič.

Namreč – teh stvari ne moreš kontrolirat. Se pač zgodijo. Kdo ve kakšen vzgib je bil takrat v zraku, da me je pognal začeti – začeti! – s tekom v najslabših možnih pogojih, kratek dan, mraz, nevihte, luže, nobenih polarjev, nobenih izkušenj, še znancev in prijateljev sotrpinov ne. Pa sem kar vztrajal in je kar šlo, takratno pisanje pa je bilo celo spodbuda še enemu ali dvema da sta začela (in danes še vztrajata). Kar pa danes životari po tem blogecu je sama žalost – prej za štrik kot za vzpodbudo. Najhuje je, ker sem kar obtičal nekje v teh nesrečnih vicah, zjutraj komaj čakam popoldneva, da bom šel spet teč, popoldne sem pa prav vesel ko najdem izgovor da mi ni treba. To je bistvena razlika: če si nekaj želiš narediti se boš potrudil to narediti kljub vsemu, če ne pa pač izgovore iščeš, pa magari na pasjem repu. V bistvu bi bil lahko ponosen, kaj sem si izmislil to sezono: pa ja ne bom po dežju (med dežjem) tekel, bom raje po tem. Potem pa: pa ja ne bom po dežju (po dežju) tekel, ko so same luže na tleh, jaz pa NIMAM GORATEX superg. Uaau! To sem se dobro spomnil: dva para novih, pa nobenega nepremočljivega!

Tako sem ta teden dokončno prešprical: v torek dež, včeraj dež, danes pa – eh, nekaj se me loteva, pa moram počivat. Včeraj sem imel tistih zoprnih 37,2 vročine in ni da bi si zdravje kvaril zaradi nekakšnih principov. Drug teden pa RES. Drug teden pa nabrusimo kose in odločno v boj. Radenci? Pha, pod 1:50 se sploh ne pogovarjam.