Ne daj se, regeneracijo moja

Take stvari, kot je recimo Sladkih6, Šentiljska in formaraton in podobno nas navadne smrtnike spomnijo, da nismo profesionalci in da delamo bolj po vzgibih kot po pameti in načrtovanih pripravah. Med samim dogodkom nas euforija tako napolni s pozitivnimi čustvi, da hitro pozabimo da spet malo pretiravamo. Pred startom nam je bilo vse jasno, gre za obremenitev ki ni, ni in še enkrat ni nekaj običajnega in se bo nekje pač moralo poznati. Potem pa štart in skrbi kar zvodenijo: družba, adrenalin, vzdušje, hormončki sreče, vse skup nas požene v še en krog in še eno uro. Dokler ne gremo čez mejo. Lani in predlani po Sladkih6 se mi je oglasilo koleno, piskec, Vreme in Clasixx vsak po svoje preživljajo posledice letošnjih želja. In Točno vemo, kako (ne) bomo storili naslednjič.

Ampak je pa… Je pa nekako, kako naj rečem… Eh, saj že veste. En teden ali 14 dni se bomo malce kislo držali, ko bomo regenerirali svojo glavo, nekaj časa bomo morda tekli po pameti. Potem pa se bo začelo, najprej tam med želodcem in srcem – majčken škratek se bo prebudil in nam zašepetal na uho nekaj besed. Niti razumeli ga ne bomo dobro ampak nemir bo vsejan in vsajen. Potem nam bo škratek nosil na ušesa novice o čudnih priredidtvah kot je 24 ur Primoža, nenadoma se nam bo zdelo, da bi morda letos lahko Radence pretekli hitreje kot lani, čedalje pogosteje nekje za ušesi slišimo šepetanje da bi morda pa letos, zakaj pa ne?, Ljubljanca pretekli kar celega, kaj bi se ozirali na to, da je še prezgodaj, veliko prezgodaj. Saj res. Evo prav sedajle prav jasno slišim: pa saj ne napadaš svetovnega rekorda! Lepo počasi pa je…

Ojoj. Pri štiridesetih in čez, pa še vedno verjameš v škratke…