Nočna in desetka in sladka in šestka - še kdaj? (nisem kriv 7/7)

ZADNJE NOVICE:

Predstavljamo medaljo!Prijave odpremo 1.2.2019

Prijave odprte!

Predstavljamo medaljo!

https://www.nocna10ka.net/

Sladkih6 tudi v letu 2019

https://www.sladkih6.si/

Še zadnjič malo okolsko potežim, potem pa res samo še o mojem doživljanju teka. Hočem reči, še Roblek bo knjigo izdal (https://www.sanje.si/rojeni-za-tek-zepna.html), jaz pa samo nekaj bluzim in mešam žanre, da je še en blogec težko prebrat, kaj šele knjigo iz bloga. Zato zadnjič, kaj sem hotel s Nisem kriv! povedat. Pravzaprav povzetek.

Gre za to: nočem plastenk, nočem mikrovlaken, nočem predmetov za enkratno uporabo, ne potrebujem vsega tega. A ko ti enkrat ne dajo več izbire nimaš izbire. In ko nimaš izbire ne moreš spreminjati svojih navad. Na splošno je ena taka inflacija vsega. Saj ne gre samo za plastenke, nano delce in pvc vrečke. Za vse gre. Za obleko, hrano, film, kurjavo, pijačo, risanko, prevoz, obutev, spanje,  sladico, rundo pijače, branje, televizijsko oddajo, kolo, britvico, igro, tek, nogomet, rojstvo (rojstni dan) in še miljon in miljon drugih stvari. Iz vsega smo naredili vrečke, plastenke in slamice za enkratno uporabo. 

Anekdota. Na obisku sva imela Oliverja, vnučka, in vnuček je kralj. Popravek: vnuček je kralj pri babici in dedku, doma je sin mamici in atu, ki morata skrbeti da se pravilno razvija, da je prav vzgojen, da usvoji prave vrednote in te reči. Vse to v stalni tekmi s časom, treba je v vrtec, treba je ujeti službo, treba je kuhati ko prideš iz službe, treba je vzgajati, ko se ti RES ne da več. No pri babici in dedku za vikend je drugače. Za zajtrk je ne samo več časa, še izbira se lahko. Tudi nezdravo hrano (z dovoljenjem staršev seveda). Skratka, dedki in babice smo za razvajanje

In je bil zajtrk. Svoboda. Kar si poželi. Magari SPET hrenovka. In še malo kruha s sirom in salamo. in potem... bi še jajčka. Ok, če jih bo pojedel. In seveda jih ni mogel. "Ne morem".

Nič hudega, babice in dedki smo za razvajanje. Samo eni dedki imajo žilico za nakladanje. in sem začel pospravljat mizo in napletat zgodbico. Veš, takole na kmetih, tu živijo kokoške. Pa jih vsak dan nekdo hrani, zjutraj ko še spimo, poleti, ko smo na morju. Pa te kokoške pridno nesejo jajčka. Nekdo jih vsak dan pridno nabira, zlaga v velike škatle, da jih odpelje kamion v trgovine, tam jih prodajalke zložijo na police v trgovini. Da nekdo potem lahko kupi mora plačati, denar dobi ker hodi vsak dan v službo. Meni se ne da ravno vsak dan v trgovino, pa sem se vseeno z avtom odpeljal v trgovino, kupil jajčka in jih zložil v hladilnik. No danes sva jih z babi spekla in postregla in glej, sedaj jih bomo morali vreči stran. Ves ta trud, kokoške, kmeta, šoferja kamiona, prodajalke in babice (in dedka seveda) je bil zaman.

Žalostno je gledal tisti jajček, meni je pa bilo že žal, da take nakladam. Kaj je otrok kriv. Cel kup hrane gre dandanes v smeti še predno pride v trgovine. Cel kup hrane gre v smeti še predno pride h kupcu domov. Cel kup hrane gre v smeti še predno pride na krožnik. In nekaj hrane gre seveda v smeti še predno jih pojemo. Kaj naj sedaj naš mali rešuje take probleme? Ampak vseeno. Babice in dedki seveda ne želimo imeti žalostnih in zafrustriranih vnukov pa sva hitro našla rešiev. Pojdiva pogledat če bi morda muca pojedla jajček. In in je nesel krožnik ven, stresel jajček Sivku v skledo in... Huh, še sreča, z veseljem ga je snedel. Jajček je bil rešen pred smetmi in otrok pred frustracijo.

Ok, to je pač mala anekdota, pa sem si jo zapomnil ker skriva precej več. Naš odnos do hrane, pijače in sploh vsega. Lani je naneslo, da smo si poleg vrtička omislili še njivo, pozimi pa smo sami pripravljali "koline" res da iz pri kmetu kupljenega mesa apak vse ostalo je bilo naše delo.

In zaprmej povem: ko greš enkrat kupit semenski krompir, zorješ njivo, okopavaš grobke, odganjaš koloradarje, izkoplješ krompir, sortiraš, se jeziš zaradi kakšnega požrtega/presekanega/gnilega, ga hraniš na suhem, da ne skali, skuhaš in postaviš na krožnik... Jebela da je drugače kot če ga nabereš v vrečko, plačaš na samopostrežni blagajni, skuhaš in ti niti tekne ne več. No, ali da ga že kar spečenega poješ stoje nekje za šankom. 

Tako je z krompirjem, mesom, čajem, limonado, salamo... solato... le zakaj nam tako tekne regrat? Gobe? Narabutane češnje?

Nisem kriv in še več. 

J'accuse.

Sladka nočna desetka. (Nisem kriv 6/7)

"Zdaj tečem že 10 let in tudi v tem trenutku, 

ko treniram za svoj prvi polmaraton, 

še vedno sovražim tistih prvih 10 minut teka. 

Telo se upira in noče nadaljevati,

 vaša glava ga more gnati naprej." 

Jenny Sugar, prevod polet.delo.si

Ja seveda. 10 minut je ena taka prelomnica. Hočem reči, komot tečeš minuto, pa potem malo hodiš. Komot tečeš dve minuti pa potem, morda celo malo vzvišeno, češ, saj mi ne bi bilo treba, malo hodiš. Ja, in tudi 5 minut potem zlahka pretečeš, čeprav je že ena mala psihološka bariera. Spomnim se, da se mi je takrat, prvič, to zdelo ogromno. Pet minut? Še pred nekaj tedni bi rekel ok, valjda, mala malca. Takrat se je cel program zdel mala malca. Ampak sedaj je za mano ta božji trening z jasno postavljenimi pravili in na zadnje sem se s triminutnim tekom kar malo matral. A bo res šlo 5 minut? Čisto resno vptrašanje, ne se smejat. Ok, saj veste, koliko sem jih že dal čez, pa me je te dni še vedno malo žulilo. Oziroma ne "še vedno" ampak ponovno. Jaz sem sedaj tu iz nule in kar je še najhuje, nobene otroške naivnosti in navdušenosri ni vmes. Takrat sem kar ril in ril, ni bilo važno, sedaj ne vem, če se mi bo dalo. Štartal sem iz nule in vsa dosedanja zaganjanja so se nehala tu nekje, pet minut. Ker preskok se pač malo pozna. Dve minuti sta dve minuti, pet jih je pa pet. In takrat ta prvič, prvič, prvič, sem imel motivacije, da bi jo lahko na kup nalagal. Tistikrat sem tekel tako, da sem v roki držal telefonček, ki je zmogel imeti celo odštevalnik. Nikar se ne smejte, to so bili časi, ko smo se hvalili kdo ima manjšega in več vrstic v monokromatskem ekrančku. Dejansko se je dalo teči s telefončkom v pesti in nastavil sem si odštevanje od zapovedanih, recimo, treh minut proti nuli. Ko se je izteklo sem imel naštudiran  niz zaporednih ukazov (danes bi rekli "macro"), da mi je nastavilo nov odštevalnik. V nekaj sekundah. 5/3 3-1-7x, recimo, davnega februarja 2007..., (ok, po ta starem programu je bilo 5/3 3-1-9x) sem na telefončku preklapljal tisti bogi odštevalnik in vmes računal, kje je polovica:  pri 9, neparnih ponovitvah je bilo to še posebej zoprno. Polovica zato, da sem želel začeti in končati vsaj približno enako blizu doma. Ker PST nisem poznal je bilo strašansko zanimivo, do kod me bo vsakič daljša polovička priperjala. Spomnim se kozolca, ki se je nakazaval v megleni daljavi, (takrat sem tekel šle ko se je stemnilo, sram me je bilo namreč teči "tako zavaljen")... Ko sem enkrat pretekel mimo njega in se je bilo na polovici potrebno obrniti daleč za njim... Kakšna zmaga. Kako sem bil ponosen takrat. Pretekel sem mimo kozolca!

Ne vem če se da to danes jasno povedati. Hitimo in tolčemo bližnjice. Tisto takrat, da sem začel teč, je bi eden redkih, če ne edini preblisk v mojem življenju. Zabetonirano je bilo: torek, četrtek, sobota. Zabetonirana so bila pravila: vztrajnost, ponovljivost in počitek. Ne vem če sem bom to čisto prav povzel, no, šlo je za načelo, da moraš vztrajati, ne smeš izpuščati zadev in - ne smeš prehitevati. Tinajastedenski program je bil zapečen. Vse je bilo podrejeno meni. Sobotni izlet? Ja seveda. Ampak vmes je moralo biti okno za tek. Še danes sem hvaležen naši, da me je prenašala. Ampak takrat se je obneslo. Kar preberite tiste zapise. Prijelo vas bo, da poskusite...

Danes pa nisem več prepričan. Začel sem spet in zaprmej res spet (zakaj, pojasnim kmalu), pa sem spet nekaj mutil tam pri petem tednu. Saj ni hujšega le hoja se skrči na samo minuto. No mi pa na morje v hotel. 3 nočitve, štirje dnevi. Pokurilo naj bi bi četrtek in soboto. Pa sem bil prav ponosen, ko sem v četrtek našel hotelski fitnes s tekaško stezo in mi je uspelo odreči 5/2 2-18×... Mater sem bil dobee volje. Še sledim novemu zagonu, še sem not. Ne bom spet nehal. Nakar sem soboto gladko presravil na ponedeljek. Sem že mislil reč, da ko jebe vse skup in spet spustiti vse iz rok za nadaljnih 10 let. Ampak ah, če prav pomisliš, lej, v ponedeljek končaš ta nesrečni 5 teden, sreda-petek-nedelja bo nedelja, potem se pa že pogliha in si že na svojem torek-četrtek-sobota ritmmu. In tako je bilo.

Več mi danes ni za razlakat. Mislil sem pisat o moji nekrivdi za kurjenje trdih goriv (nisem kriv 6/7)* in potem še o naši prihodnosti (7/7). 

Pa se mi ne da. 

V glavnem, ta 13 tedenski program bom najbrž zmogel. Najhujši, 7 teden je za mano. 10 minut vkup sem tekel. 4x. Mater se mi je dobro zdelo...

Vedno, vsak dan znova smo na točki, kjer se nlahko osdločimo, da nekaj spremenimo. Jaz sem se 12 let nazaj odločil in sem se odločil tudi danes. Samo še tipkarske napake popravim,  pa grem spat.

Nisewm, nisem, nisem, nisem, nisem kriv (5/7)

Konec septembra je bilo po navedbah
 ministrstva pri izvajalcih javnih služb  
nakopičenih dobrih devet tisoč ton
mešane odpadne komunalne embalaže
ter več kot 950 ton odpadnih sveč.

Novice, siol.net

No, ni kaj.5 minutni tek je šel mimo. 6/1, 5-1-8x (6. teden, 1. vaja, 5 minut teka, minuta hoje, 8 ponovitev) To ni kar nekaj, do 5 minutnega teka sem od desetih zaganjanj prišel le dvakrat - in sedaj tretjič. Ampak...

Ampak veliko počasneje in z eno ponovitvijo manj. Samo za primerjavo: ko sem prvič vstal s kavča in se spravil teč na PST sem pretekel skoraj 7 kilometrov; kar vidim se kako sem stisnjene pesti ( v drugi pesti je bil mobitel z odštevalnikom) na sredi obrnil in tekel nazaj, premišljujoč, do kod bom pritekel pri naslednji vaji. No, ko sem se sedaj spet spravil teč (kmalu povem zakaj) sem jih pretekel dobrih... 5! Pri prejšnjih dveh zaganjanjih jih je bilo čez 7. Ampak...

Ampak s 7 tednom sem se potem še nekaj matral 1x, to je bilo tistikrat ko sem prilezel celo do 9. pa me je ustavila bolnica. In potem nobenega zaganjanja več. Vse se je končalo tu. Ampak...

Ampak tokrat sem se spravil res na izi. Tek ne preseže 7:30, kar je za večino tekačev malo hitrejši sprehod. Hoja - ki itak od 6. tedna nima kake druge resnejše funkcije kot moralno podporo (uh, evo, čaka me minuta hoje, huraaaa) pa celo po 12 minut na km. Hehe, kot res zaljubljen parček v mesečini. Ampak...

Ampak zaenkrat deluje. Celo pred 7 tednom nimam nobene treme, pa se začenja 10 minutni tek. 10 minutni! Smešno, če sem spomnim, da sem znal teči tudi po 6 ur ali pa celo 12 vkup. Sedaj pa mi je pa cilj 10 minut vkup. Novi program celo daje v izbiro (tudi to je novost) da greš 10-1 4x ali pa 6-1 6x. Ne vem še za katerega se bom odločil, vsekakor poročam kmalu.

Sedaj pa naprej o mojem otepanju krivde glede neprimernih potrošniških navad, umirajočih morskih želv in kot kontinent velikih otokov plavajočih odpadkov v oceanu. 

V prejšnih zapisih sem že povedal, da sem bil kar se teh stvari tiče, kar mala tečka. Enkrat sem šel tu pri nas celo do soseda, ko je celo vrečo ločenih (!) pilksen zabrisal kar v ta črni kontejner.  To je, kdor me pozna, zame že kar huda reč. Skoraj nikoli ne sitnarim pa to. 

In kaj naj potem rečem taistemu sosedu, ki me zavrne nazaj z besedami - eh, kaj bi to, saj vse itak v isti kamion mečejo... Koliko časa sem rabil za dopovedovanje (kar poskusite kdaj kaj zakoreninjenega razpredati v vaški gostilni!) da vseeno ni isti kamion, da 100 % ločeno zbira "preostale odpadke" iz ta črnih, da pa morda res piksne in steklo pobira isti kamion, v drobovju  je še vedno ločeno v stisnjenih plasteh, vse skupaj pa potem presortirajo v centrih. (Papir pa itak pokradejo cigani,  romi naključni mimoidoči). In potem mi čez par mesecev sosed spet podmoli pod nos: država se utaplja v ločenih podpadkih. Ne ve kaj bi znjimi! Naenkrat smo ločevalci postali problem!

Ker lejte, ali imam sploh še najmanjšo voljo po kakršnem koli DODATNEM spreminjanju svojih jebenih potrošniških navad, če sem po 20 letih, ko sem obsojen na donat mg, radensko in zelene pirovske flaše generičnega piva, ko mi za hišo jemljejo dragoceni prostor za piknik (dobro no, malo drame) tri stojala z ogrooomnimi (še več drame) črrnimi vrečami  za steklo, plastiko, piksne in papir, - na koncu v državi v breme. Ker ni si mi težko - ob vseh teh mesnih svinjarijah, pardon govedarijah - zamisliti, da si je že nek podjetnik spomnil kako bo mojo piksno, ki sem jo kupil s slabo vestjo (ali pa s 0,50 kn povratne naknade), jo z malce manj slabe vesti izpraznil, jo vestno (da si olajšam vest) ločil od ostalih odpadkov, to nekako celo plačal, v dobri veri da jo bodo, ne vem, zmleli in predelali v novo plastenko, obleko, odbijač, kaj vem kaj, ali pa sežgali in pridobili energijo za ogrevanje dpomov,ali pa ne vem kaj drugega, samo to ne, da jo bo nek podjetnik zapeljal na obrežje in stresel v morje. In pokasiral najbrž 2x.

Zatorej, in tukaj končujem esej o odpadni plastični in ostali embalaži, 

Ja ne priznajem ovaj sud. *

Nisem kriv. 

Tega nisem želel, tega sem se otepal, to mi je bilo vsiljeno, še več, bil sem izkoriščen. Izkoriščan. Name ste preložili skoraj se razen pridelave in osnovne proizvodnje. In sedaj od mene zahtevate, da naj se zamislim. Da naj spremenim svoje navade. Da naj začnem plačevati  za svoje grešne potrošniške navade. Veste kaj?

Nič. 

*"Ne priznam tega sodiščas", Tito, 1928

Kumi čakam četrtka! (Nisem kriv 4/7)

Humanitarni projekt zbiranja plastenk  

Do petka, 20. 4. 2018, 

bo na naši šoli potekal humanitarni projekt

 zbiranja odpadnih plastenk, 

ki je letos namenjen nakupu ultrazvočne naprave 

srca za novorojenčke 

v Splošni bolnišnici Murska Sobota.

OŠ Šmarje pri Jelšah

Vsa ta zaganjanja... Ni isto. A veste, ko sem 12 (!) let nazaj vstal s kavča in šel teč je bilo drugače. Saj se spomnite kako sem "kumi čakal četrtka", torej naslednje vadbe. Pa vse je bilo novo. Nakup superg, boleče goleni, novih sto metrov dlje na standardni progi. Pričakovanje, kaj se bo prikazalo za ovinkom naslednji teden, ko bo minuta teka več in hoje manj pa še več ponovitev. Do kod na PSTju bom prišel preden bo potrebno (na polovici) obrniti. Pa prva tekma, novi prijatelji, nov svet. Novi izzivi, nove dolžine, drugačni, drznejši izleti zgrajeni na novi energiji, ki jo je nudilo novo, pomlajeno in vzdržljivejše telo. Kdor je bral moje bloge se spominja, kako sem ves čas že skoraj paranoično iskal regresijo v vsakem počitku, v vsaki pavzi, v vsakem slabšem teku od včerajšnega. Pred vašimi očmi se je dogajalo. Strah pred zdrsem v staro telo, obsesiven strah pred tem, bežanje, zanikanje, slepenje... in potem počasen, spiralen zdrs nazaj. Kot bi kuhali žabo. Kar naenkrat sem bil spet tam. Kavčkrofek, 102 kili, pivo, 115 okoli pasu. Kaj me je sedaj desetič ponovno pripravilo, da sem poskusil vam zaenkrat še ne zaupam. To šparam za zapise po sagi "Nisem kriv" v sedmih delih. Ker je tudi to sprememba: spet so tu objave. Vnovični zagon sem dal na splet v upanju, da ste že vsi itak pozabili na Wego, lepega, pametnega in skromnega. Sedaj pa ste že trije, pred katerimi me bo sram če bom nehal :). Toliko tokrat o teku.

Pa dajmo še malo o krivdi, zločinu in kazni. Povedal sem vam že, zakaj se ne čutim krivega kar se tiče onesnaževanja z vrečkami, zakaj me celo jezi, ko spet vse valijo name, potrošnika, ki da mora(m) spremeniti svoje umazane navade. 

Naj kar takoj povem: odpadke ločujem, odkar so se pojavili prvi ločevalni otoki po soteskah. Takrat še ni imel vsak blok pred svojim vhodom 3 kontejnerje za embalažo pa še kakšnega za papir in steklo poleg. Ni bilo treba. Plastik in piksen še ni bilo v tolikšni meri, steklenice smo menjavali za kavcijo v trgovinah, papir pa smo zbirali za končne izlete. No, ampak se je začelo. Plastenk in pločevink je bilo vse več, reklamnih prospektov tudi, pa tudi nepovratne steklenice so naenkrat postale fensy. Pa se nisem dal, če me je že premamila kakšna plastenka (na začetku so bila to največkrat čistila) je bila v smeteh ločena. Prav počasi pa se je začelo. Pivo so mi najprej spravili v zelene flaše, potem pa še v pločevinke. Pojavili so se priročni šesterčki, tako piva v pločevinkah kot radenske v plastenki. Še malo prej je bila najboljša izbira za sok TI jumbo steklenica (taka s širokim vratom, da se je dalo z užitkom piti kar naravnost iz nje), kar naenkrat se je zdelo to - v primerjavi s plastenko silno šorasto. Skratka nekega dne sem se zavedel, da imam na dvorišču spet polno ta črno stolitrsko vrečo stisnjenih piksen, plastenk in konzerv. Še bolj moteče je bilo to na morju, tam ni preveč vljudno stiskati in tlačiti teh reči, ker jih lokalni "podjetniki" potem nabirajo  iz kontejnerjev, da v trgovini iztržijo "povratnu naknadu", plastenke in pločevinke pa morajo biti nepoškodovane. (O tem, zakaj jih sam ne nosim nazaj v štacuno pa kdaj drugič.) Začeli smo se res truditi. Nabavil sem zaboje steklenic piva, radenske, olja in radenske, ostalega pa tako ali tako več ali manj ne uporabljamo. Kmalu sem spoznal, da je vse skupaj rahlo zoprno. Prenašanje zaboja polnega praznih steklenic je precej bolj neudobno kot pač zaviti v štacuno in vreči šestorčka na zadnje sedeže. Najprej se je treba spomnit in ga dat v prtljažnik, potem pa se je treba znajt še v štacuni. Kje jemljejo embalažo nazaj? Kakšen sistem imajo? Imajo avtomat ali se zmeniš s prodajalko? Če je avtomat, ali je tu na parkirišču, notri v trgovini, ali kako? Potrebno ga je najti. Pa tudi ko si ga našel se ni nehalo. Včasih se je zdelo, da snemajo skrito kamero, namreč avtomat je zahteval, da zaboj izpraznem in na tekoči trak vrnem posebej zaboj in posebej eno in po eno steklenico. In take. Vse to sem stoično prenašal. Pravzaprav ne stoično ampak uporniško. Ne dam se. Mene že ne bodo tlačili med spremenjene potrošniške navade. Moram povedat, da je šlo za upor na višji ravni. Skenslal sem komercialne radijske postaje, prenehal gledat ali poslušat vse kar se je prekinjalo z reklamami, kupoval meso, sadje in žganje pri kmetih, nabavil celo stekleničko za mlekomat. 

Pa ni nič pomagalo. Kot zgoraj omenjeno kuhanje žabe se je vse skupaj ponovilo tudi tu. Čistil, recimo, se kmalu ni dalo dobiti drugače kot v plastiki. Makaroni so bili naenkrat vsi v škatlah s plastičnim okencem na sredi, da se vidi kako lepi so. Vrhunec so bili LCA jogurti zelenih dolin, ki so nepotiskan lonček ovili v kartonast ovoj, ki je imel (ima) na notranji strani, torej ko ga strgaš po perforaciji ob napisu "več informacij", dodatno samohvalo, kako super mikroorganizme vsebuje in da so te informacije natisnjene na ekološkem, recikliranem pairju. Da so s tem dvem odpadkom - lončku in pokrovčku - dodali še tretjega, jim ni kapnilo. Oh ne, veste, s tem, ko so lonček ovili v karton so naredili dobro delo: plastika lončka je lahko zato tanjša in oh, spet so prispevali k čistejšem okolju. 

Pa dobro, nič takega, kar ne bi mogel upornik s prezirom ignorirat. Ampak počasi mi je začelo hoditi vse skup na živce. Tam platojček piva v akciji, tu iz akcije izvzeta gajba zelenih steklenic. Tam zavitek cenejše mineralne vode, v steklenicah pa le pregrešno drag Donat in litrska Radenska. Cele police vsega boga v plastenkah, pločevinkah in nepovratnih steklenicah, jaz pa na voljo le Laško, Union in Radence. Oh še to ne: najprej sta se Laško in Union tako in tako zlila v en okus, potem pa kot v opravičilo lansirala razne posebne izdaje, nefiltrirane, IPA, pšenične in take. In ko sem enkrat obtičal na blagajni z dvemi steklenicami za vračilo na kavcijo (zakaj pa ne?) mi je prekipelo. Šlo je za 40 centov in kot že mnogokrat dotlej bi pač zamahnil z roko, kar pustite. Tokrat pa ne.  Zgodba je bila, da sem kupil neko bolj posebno  hajnikenovo ljubljansko pivo za poskusit - dve steklenici. Zaračunali so mi kavcijo in ob naslednjem obisku trgovine sem poskusil vrniti steklenico v avtomat, ta pa jo je zavrnil. Običajno bi zamahnil z roko in steklenici vrgel v zato pripravljeno košaro, tokrat pa sem pozvonil, kot je navodilo ob avtomatu "v potrebi po posredovanju osebja". Po daljšem čakanju in daljšem zvonenju (tudi tega sicer ne počnem) se je pojavil "osebje" in mi zagotovil, da ni problema, da bodo že na blagajni zrihtali. OK. Na blagajni pa začudena faca. Naj tu takoj povem, da prodajalka pač tu ni nič kriva. Ji pač ni nihče povedal ali pa je nekdo narobe povedal "osebju". Veste meni je vedno nelagodno na blagajni že če ne zmečem robe dovolj hitro vs traku za blagajno v voziček, češ, ljudje lakajo. Ko pa se kaj zatakne me oblije mrzel pot. Kupci v tej "nesrečni" vrsti za blagajno začno zavijat z očmi ("pa ravno meni, vedno v moji vrsti...") in, saj veste pač ni mi prijetno. In tu se je res zataknilo. Ni bilo kode, ni bilo številke, ni bilo opisa in ni bilo... mojega odpustka, češ ok, pustite teh 40 centov, kaj 40, saj jih je 80 (40 ker steklenic ne morem vrniti in jih bo kot zgleda vreč stran in novih 40, ki jih bom ponovno plačal za kavcijo). Kar trmaril sem tam. Potem smo stvar uredili rako, da so vrnili kavcijo za nekaj drugega in se bodo že na inventuri s tem ubadali. 

Ok, pač ena anekdota, boste rekli. V resnici gre za, če lahko uporabim najbolj oguljeno frazo, kamenček v mozaiku. Saj je vse anekdota, se še spomnite kako smo se smejali ideji, da bi vodo pakirali v plastenke? Vodo v plastenke? A so normalni? Kaj takega se pri nas ne vo zgodilo. Aja, da ne pozabim, 14 let že živim v vasi kjer ni vodovoda in zbiramo deževnico.  Bi imel celo opravičilo, da jo kupim, kajne? Pa je nisem doslej več kot nekajkrat, ko so na obisk peišli vnučki. In imamo sedaj 123 vrst vode v plastenkah (vštete so kombinacije znamke vode in volumna pakiranja - od 0,25 do 2 litra). Pa vode z okusom. Okusom, jebenti. Brezbarvna tekočina brez vonja in okusa ima sedaj visokokalorični vonj in okus...

Skratka česa me torej krivite? Katere potrošniške navade naj spremenim? Kar se piva tiče, sem se že znašel. Kuham svojega. Vodovoda pa še ni... 

Ampaj vse to ni tako strašno. Ne jamram zaradi tega. Tudi krivde se ne odrekam zaradi rega. Pokrovko na ekonom loncu je odneslo zaradi nečesa drugega. O TEM V PETEM DELU.

Ne, res nisem kriv (3/7)

Sodobni potrošnik išče čim več udobja. 

Tako mnogi vsakodnevno kupujejo pijače v plastenkah, 

ki jih nato zavržejo. 

www.bodieko.si

Kar se teka tiče, kaj naj rečem? Prvi teden je šel mimo, ampak prvi teden je šel še vsakič mirno mimo. Nobene pametne treme, nič posebnega. Celo kar malo prazen sem bil. Edena sprememba od vseh teh zaganjanj doslej je ta, da sem ga obelodanil na blog, češ, da bom tako težje še enkrat flopnil. 

Ampak itak do 6 tedna ne bo zanimivo; takrat se teki podaljšajo na 5 minut. Takrat se pravzaprav šele neha hoja pa prične tek. Pa takrat je tisti čas, ki je doslej pri vseh zaganjanjih veljal za zadnjega. Če sploh.

Nekaj je za omenit: spet te goleni. Gruntam ali gre za narobe superge, ali kaj? Mimogrede: superge št. 18. Nekaj mi pravi da se ves čas zgovarjam na superge in kupujem nove in nove. Če sem s ta prvimi pretekel 1400 km, sem predzadnje vrgel v kot po dvaintridesetih. Češ da žulijo. Da nekaj ni v redu. Da so itak v Decatlonu kupljene ene pocen variante. 

Skratka, dokler se v teku ne začne kaj dogajat, naj nadaljujem z mojo "Nisem kriv" zadevo. In to tam, kjer sem končal na zadnje: res, koliko vrečk sem doslej pravzaprav vrgel v morje? Že skoraj trideset let - in ker so mi lastni otroci iz vrtca nosili zgibanke in pobarvanke in mi sploh solili pamet glede tega, vem, da je res toliko let - ločujem. Res. Glede tega sem bil vsa leta strikten. Tečen celo včasih. Prepričeval okili, tudi tiste, ki so tedaj še na vse pretege iskali izgovore, češ, kaj se zajebavaš, pa ločuješ, potem pa pride (en) kamion snage in vse kontejnerje skup sprazne. Ampak, če dovolite se k plastenkam vrnem kasneje. Najprej k z mojimi vrečkami zadušenim želvam. 

Kot prvo, ker vem, da znajo nekateri ljubitelji živali skočiti v luft in me proglasiti za pošast, prasca, človeka nevrednega življenja (ja tudi take berem po komentarjih raznih portalov, ko nekdo vpraša, če kdo ve za koga, ki bi pazil na njihovega psa, ko grejo na morje), naj takoj poudarim: ob HD posnetkih želv, ki se zapletjo v plastične vrečke, se tudi mene trga srce. Pa ob pelikanih prepojenih z nafto. Pa zgrožen sem, resnično zgrožen, ko gledam vrhunske posnetke ogromnega, kot kontinent velikega otoka odpadkov sredi oceana. 

Ampak, ha, zakaj jih kažete, forvardirate, mailate, lajkate, poturavate meni? Kaj naj sedaj jaz? Prvič, vrečk si sploh niseem želel. Čisto dobro sem shajal brez njih. Naš hišnik je enkrat na teden zvlekel dvanajst kovinskih kant za smeti iz  "smetarnice" - ropotal je, da je odmevalo po soseski - za cel osemnadstropni blok. 55 stanovanj in dve pisarni. Danes pa trije kontejnerji za piksne in plastenke in po ena še za papir in steklo. Pa tri črne za vse ostalo. Razen za organske - nekje zadaj je še ena rjava za kosti od župce. 

Pa saj je celo vseeno! Takrat smo imeli razmeroma malo smeti in nekaj kant (in glede kant in "smetarnice" obstaja še anekdota, ampak ajde, o tem kdaj drugič), danes imamo ogromno smeti in ogromno kant, ampak v vsakem primeru, vse kar smo imeli za vreči stran smo vrgli stran. Na neko mesto, kjer smo upravičeno domnevali, da smo plačali neko službo, ki bo ustrezno poskrbela za moj odpadek. Oziroma domnevamo tako tudi danes. Če sem jaz danes vrgel plastično vrečko (pa nikoli same, običajno kot embalažo drugih snmeti) v smeti, sem nekako domneval, da jo bodo primerno obravnavali. Saj ne gre samo za to, da sem jim plačal, ne, še zloženke so mi pošiljali in vse to, me podučevali, me vzgajali... Vsekakor pa potem ne pričakuješ, da bo taista vrečka pristala zavita okoli glave morske želve. Kaj naj si mislim? V moji glavi si slikam film: kamion, ki je plačan, da odtrani moje odpadke moj denar porabi drugače, vse skupaj v stiski odstrani skrivaj, kot Bart Simpson v svojem filmu in potem s prstom kaže name, da sem "potrošnik" ki "išče čim več udobja". Še enkrat: nisem si želel vrečk, ne zdijo se mi niti ne vem kako udobne - navsezadnje sem včasih dobil vse skupaj postreženo v roke, danes pa izbiram, izberem, naberem, stehtam, poiščem ceno (pritisni "28" za gušta), opremim s črtno kodo, poskeniram črtno kodo in plačam - sam. Zakaj bi bilo to tako strašansko bolj udobno zame, ne vem. Predvsem pa tudi tega ne vem, kako se je ta plastična vrečka s črtno kodo 1,54 kg lušta ali pa pomaranč italjanskega izvora znašla v oceanu. 

Uuu, moram nehat. Sem že davno presegel 144 znakov, kolikor jih še lahko prebavimo naenkrat v teh časih. Da se ne bo kdo zadušil s predolgim blogom... 

Torej o plastenkah, o plastenkah pa naslednjič. Ker ne, nisem kriv. Res ne. Bom dokazal.

Če bom še tekel seveda.

Nisem kriv! (2/7)

Torej sem spet začel teč. Spet vstal s kavča itd, itd. Kot sem že omenil - desetič. Kaj naj bi sedaj potrjevalo, da gre zares, ne vem. Bomo videli, ko se bo začel šesti teden in petminutni teki. V zadnjih desetih poskusih nikdar nisem uspel priti čez.

Prejšni zapis je bil morda malo zmeden, se oproščam. Deset stvari sem hotel povedat naenkrat in potem seveda nobene res tako kot je treba.

Prvo, tisto o izgubi vsega, veste, ni čisto res. V bistvu nisem vsega izgubil. Dobro, izgubil sem sapo za v planine, za krasne krtinske izlete, za spontan popoldanski švig nekam v neznano. Pa izgubil sem debate s sotrpini, kje smo bili, kaj smo dosegli. Tisto pričakovanje pred ljubljancem. A si kaj treniral. Na kolk greš? Pa izgubil sem... mah ne bom našteval. Polistajte nazaj, izgubil sem desetletje čudovitih doživljajev in takih reči. Ampak sem pa tudi veliko pridobil! Vse svoje kilograme, recimo, še kakšnega za povrh. Pa vse tiste centimetre okoli pasu. Pa blažen mir pred škratkom na levi rami, ki mi v petek šepeta, da naslednji pir ni dobra ideja ker je jutri sobota, v soboto je pa, no saj veš, kaj je vsak torek, četrtek, in soboto. Pa take stvari.

Drugo tisto o zaganjanju. Boh, če je kdo kaj zastopil. Finta je samo v tem, da si vse vestno beležim. In tako imam deset tistih božjih prvih vaj, 1/1, 1-2-12x. Kar pomeni prvi teden, prva vaja, ena minuta teka, dve minuti hoje, dvanajst ponovitev. Potem je seznam različno dolg. Nekatera zaganjanja se končajo že kar tu, nekatera prilezejo celo do 6/1 5-1-8x. Ampak to je bilo davno. Poletje 2015. (tistega leto prej, 9/3 15-1-3x pa ne štejem, ker so bile objektivne okoliščine, pa še kmalu po bolezni sem še kar dobro tekal naokoli).

Tretje, tisto o osmih ponovitvah. Ja res je. Posodobljena izdaja The knjige ponuja malo manj naporen program. Vsega skup se v 13 rednih nabere 211 minut manj teka. Ponovitev je - sploh na začetku - manj, sam ritem pa je več ali manj isti. Idealno za novo zaganjanje, kajne? Glede na to, da imam časa očitno dovolj - zaganjam se že skoraj štiri leta, je čisto vseeno če zaženem lepo počasi. Bomo torej videli tam pri 6/1 5-1-8x, ki je po novem 6/1 5-1-7x. Zaenkrat mi gre. Deseti 1/1, 1-2-12x, ki je bil sedaj 1/1, 1-2-8x je šel gladko mimo. Oh, seveda. Boleče goleni in te stvari ampak pojdite raje na prvi zavihek zgoraj, trinajst let nazaj, pa bo bolje opisano, kot če bi se sedaj še enkrat trudil.  In kot se je takrat reklo: Kumi čakam torka!*

In končno da pojasnim še tisto o plastičnih vrečkah in zadušenih želvah. Pokrov mi je dvignilo ob veliki zmagi boja proti svinanju okolja - trgovine so ukinile brezplačne vrečke za enkratno uporabo. Kjerkoli kliknem, karkoli vzamem v roke, karkoli poslušam, prej ali slej naletim na članek, ki mi soli pamet o tem, kako je čas, da potrošniki spremenimo svojo miselnist, da se zamislimo nad svojim ravnanjem, da poskusimo ravnati ekološko, osveščeno, da z majhnimi koraki prispevajmo k čistejšemu okolju, zaviranju podnebnih sprememb, zmanjševanju, oh, kar odpravi davljenja morskih želv z mojimi tankimi vrečkami za enkratno uporabo, zmanjševanju koncentracije mikro, pa kaj mikro, nano plastike v naši okolici in že kar v naših telesih...

Ker sedaj sem pa jaz vsega kriv in sem jaz tisti, ki moram nekaj ukreniti. Spremeniti zakoreninjene navade. Se zamisliti nad svojim ravnanjem. Ukrepati.

Ne! NE PRIZNAM, NISEM KRIV IN NE VALITE KRIVDE NAME!

Jaz sem pravzaprav večino svojega življenja mirno preživel brez plastike. PVC vrečke so bile redke in nekaj vredne.  Spomnim se celo, da smo imeli doma tako posebno držalo iz lesa da si jih, pravilno zložene imel lepo pri roki. Spodaj si vzel ven novo in jo zloženo spet pospravil not na vrhu. First in First out.  In imeli smo seveda cekar. Sadje sem dobival v papirnatih škrnicljih, na njih je bila s kulijem napisana cena. Škrnicelj je nato stara mama vestno zložila in shranila in ko smo se otroci igrali smo dobili po robovih narezan škrnicelj za risat. Jaz niesem nikdar zahteval, da mi zgradijo hiper tržnice, kjer zaposleni ne strežejo sadja v škrniclje, pač pa vsako uro zmečejo stran robo ki ne izgleda dobro in na police nosijo novo, pravkar poškropljeno z vodo, da bo izgledala dobro naslednjo uro. In ker sami opravljamo delo prodajalca imamo sedaj plastične vrečke, ki davijo živelj v morju, elektronske tehtnice, printerje za nalepke, skenerje za te iste nalepke in še eno vrečko, da damo cel kup teh vrečk vanjo. Ker sem jaz tako želel? Ker sem bil tako vajen in moram sedaj spremeniti navade? Se zamisliti nad ravnanjem? Naj izdam skrivnost: tanke plastične vrečke za enkratno uporabo so tu zato, ker trgovci racionalizirajo stroške, mordenizirajo prodajalne, izboljšujejo nakupovalno izkušnjo, pri vsem tem pa ne zaupajo kupcu, da bo res ob nakupu lušta stehtal lušta, ne pa ob tehtanju stisnil kodo kakega pol cenejšega paradajza.

In sedaj so glavni carji prodajalci, ker so ukinili brezplačne plastične vrečke. Mater so se žrtvovali. Nakaj kar so doslej "morali" dajati zastojn bodo sedaj zaračunali. Že sedaj so bili vmes bili carji s plačljivimi eko razgradljivimi vrečkami, samo še kakšen cent si moral primaknit. Vrhunec so bile hoferjeve vrečke za kruh - sicer papirnate, ane, ker mi smo eko, samo odprtina je bila plastificirana, da se vidi kaj je notri. Bravo.

Tako da me nehajte zafrkavat. Nisem kriv in ne priznam. Ne omogočate nam alternative, zapirate nam trgovine, v katere smo hodili s cekarji peš, ne pa s palstičnimi vrečkami  z avtom, opuščate, (pravzaprav ste že opustili) strežbo sadja in zelenjave (ja, in kruha) v škrniclje, solato nam pakirate v plastične pladenjčke za enkratno uporabo in potem... in potem mi po informacijskih poteh začnete servirati slike žalostnih morskih prebivalcev, ki se dušijo v plastiki in s platsiko, jo jejo in eni prabavijo drugi poginejo, tisti "srečni" pa na koncu polni nanodelcev končajo v naših želodcih z vsemi nanodelci vred.

Pa naj vas končno vprašam še eno reč. Ok, šel sem v špar, natehtal sadje in zelenjavo v vrečke, jih pripeljal z avtom domov in sadje pojedel. Ampak povejte mi eno stvar, ali naj bo to pač uganka do naslednje objave:

Koliko plastičnih vrečk pa mislite, da sem jaz do sedaj zmetal v morje?

Nisem kriv! (1/7)

Če vsak začne pri eni vrečki in to izkušnjo deli naprej ... 

ne dvomim, da bo čez petdeset let naš svet bolj zdrav. 

Vsak korak šteje. 

Tudi tisti najmanjši. 

Nekdo nas bo opazil in nas začel posnemati. 

Širimo to ljubezen do narave.

Ohranimo jo čisto in zdravo 

Mateja Zupan 

Ekologi brez meja

Evo. Spet bom začel pisat o teku. Dolga je bila; vmes tisoč zaganjanj. Preveč sem takrat dobil in groza me je bila, ko sem se zavedel, da sem vse izgubil. Vse. Po zgolj treh letih, ko sem si govoril da bom "pač malo, če se mi bo dalo" sem štrbunknil 12 let nazaj. Čisto tja: 115 okoli pasu, 102 na tehnici in 150/90 na merilcu pritiska. In z epsko zasoplostjo v tretje nadstropje v službi peš. Pa jebeš kile, obseg pasu in tveganje za nastanek bolezni srca in žilja. Koliko življenja je bilo s tem tekom! Pejte nazaj pogledat pod sladkih6, krtinski izziv, ali pa karkoli drugega v preteklih letih. Pred 2017, če se da.

In ko sem rekel zgoraj - groza me je bila, ko sem se zavedel, da sem vse izgubil - je to bulšit. Saj sem vse ves čas vedel kaj se dogaja. Ves čas sem vedel kaj se bo zgodilo, kaj bo sledilo. Hočem reči - saj sem pred tem vendar 40 let preživel v takem ritmu, kaj ne bi vedel.

Tole mi je malo težko zapisat ampak če doslej nisem ničesar skrival, tudi zdaj ne bom. Tokrat se zaganjam.... desetič. Res. Prvi teden, prva vaja, minuta teka, dve  hoje, dvanajst ponovitev, desetič. Pa še to ne čisto. Boste videli zakaj ne.

Prvič je trajalo 4. tedne. Nobenega opravičila ob zaključku, samo nov začetek mesec kasneje. Ta je trajal kar do 6 tedna ampak takrat se začnejo več kot 3 minutni teki, takrat rata vse skup prenaporno... In potem sredi  poletja še enkrat (en teden), pa še enkrat jeseni (en dan), pa potem dve leti nič... Dve leti! Prispevek o nočni desetki je bil vmes, poln patetike, ampak ni šlo prav za nič drugega kot, kako sem se vsedel nazaj na kavč in nehal teč. Pa spet in spet in spet. Desetkrat.

Sedaj pa preobrat.

Enkrat lani sem stikal za "mojo" the knjigo, in opazil, da je izšel drugi ponatis. Opala. da vidimo kaj novega so pogruntali. Ko vsaj ne bi vohljal. Tako pa sem spoznal, da je vsa moja tekaška kariera, ves moj tek, vseh mojih 10000 kilometrov tekov, ena popolnoma zgrešena zadeva. SEVEDA sem bil po Celje - logarski zmatran. Seveda sem komaj odtekel Napad na Dolenjsko (Ljublajna - Boršt), ko pa sem vse počel narobe. Od začetka!

Namreč v novi izdaji Tek za začetnike, novi izdaji the Knjige je jasno navedeno: minuta teka, dve hoje... OSEM ponovitev. Ne 12. Osem. In potem 6, ne 9. In potem 7, ne 11... A razumete? Vse skup je bila torej  samo posledica pretreniranosti.

No, in sedaj se zaganjam desetič. Grem teč 1. teden, 1. vaja, minuta teka, dve minuti hoje, OSEM ponovitev. Pa da vidimo kako daleč bom prišel. Morda celo dlje od 5. tedna. Bomo videli...

PS. Tiste vrečke iz nadnaslova pridejo še na vrsto. Kje so mene našli jebat, da sem kriv za zadušene ževee, jebenti. Več naslednjič.

PPS: Ne vem če ta mladi vejo kaj je to PS. To je Post Scriptum, pripis po že končanem pismu in podpisu (tvoj... Wega)

PPPS: PPPS ne obstaja. To je glupo. Vsaj na blogu. Včasih som PPPS napisali na kuverto zadaj, češ, nismo ti poslali denarja (v vojsko, internat itd) ker smo že zalepili kuverto---