Bom našel nekaj primerov, ni hudič. Recimo, ko ste šli zobarju. Ali ste se že kdaj z upanjem ozrli na vrata, če bi tam zagledali lisek s sporočilom, da zaradi bolezni, žal, dr.Zobar danes ne obratuje. Ali pa čakali asistenta na faksu, da bo prišel povedat da ustni del izpita - žal - zaradi zadržanosti profesorja odpade. Pač nekaj, kar bi tisti trenutek z veseljem prestavili na jutri. Čeprav je jasno, da je brez veze. Čez pol ure bi mi bilo žal. Neprespana noč zaradi zobobola, pa gužvanje v prometu pa vse to, potem pa zobarja ni. Ali pa - neprespane noči za knjigo, vsa ta nervoza, zadnje utrjevanje nejasnosti tik pred zdajci, potem pa izpit odpade. Bi bili jezni ane?
Ampak evo mene. Zadnje čase sem se polenil da je joj in - prisežem! pojma nisem imel ali sploh še zmorem 5 km preteči s tempom 5:30. Bodimo pošteni: Radenci so bili trikrat daljši, pa je šlo 5 :45, tako da se zdi moj dvom malo tko-tko. Ampak danes ni šlo za tekmo. Spravil sem se v Program in si ga poskusil privzeti smrtno resno in potem je že prav, da me malo grize.
Pa je bil flop takoj zjuitraj. Jok. Torkova izkušnja me je položila. Uro sem si že naštimal ob štirih in tudi v luft me je vrgla pravi čas ampak mislim, da sem že zvečer vedel kako in kaj, tako da je bilo tisto štimanje čisto brez veze (in bi s tem prihranil nekaj spanca preljubi mi ženki). Enostavno je preveč proti in premalo za. Povrhu še za vsak za najdem protiargument, za proti pa nobenega. Takole:
Proti:
- ura je ubijalska; ob štirih, lepo prosim in to jaz, ki oživim okoli pol enajstih dopoldne (Res je. Tudi drugih še ni na spregled, čeprav se vsi tako hvalijo kako odtečejo svoj tek že zjutraj. Očitno imajo službo ob desetih! Šele okoli petih začno od vsepovsod kapljati upokojenci in nekaj kolesarjev, sicer pa prazno!)
- sredi poti me pritisne na stran. In to zelo. (Tako je. Žal imam črevca tako navajena, da morajo na praznenje v približno eni uri, ko sem pokonci. Po eni strani je to fino, ker takle red je po svoje čisto koristna zadeva, po drugi strani pa imam cel dan pokvarjen, če se zaradi česarkoli ne izide. Na Bledu, recimo, je bilo že tako. Ne morem pa vstati ob POL štirih samo zato, da se mi bodo zganila še preden grem od doma. Je pa tudi res, da sem čisto zadovoljen, da se ne izpraznijo vsak dan ob določeni uri pa če vstanem ali ne... )
- na začetku je tema (in še bolj bo) in enostavno ne vidim na uro. (Res je. Vsaj na začetku programa bi rad vsaj približno sledil zapovedanemu tempu programa, pa ne morem skoz lučke prižigat, pa še z lučko se ne vidi vedno najbolje)
- s sabo moram tovorit prtljago za preobleč (Jep. Da bi šel potem še domov pod tuš in se preoblekel je spet izguba časa. Poštudiral sem, da lahko sabo nesem zadeve za tuširat in preobleč, pa se potem v službi zjutraj na hitro stuširam, ko se preoblečem v službeno obleko in potem generalno, ko grem domov in se preoblečem v "civilko". V teoriji je to v redu, v praksi me je pa precej čudno videt cepca prešvicanega v tekaških oblačilih in z ruzakom na rami, kako gre skozi fabrška vrata. Še dobro, da jih ni veliko ob tej uri na poti do pisarne. Pa če zanemarimo to, kam potem z mokrimi in kam s prešvicanimi cunjami? Še en razlog je, da skok domov pod tuš ni najboljša opcija: tri dekleta čakajoč na kopalnico bi mi kmalu skrile budilko in superge.)
- prazen želodec (nekateri sicer prisegajo na to, meni pa ni takole na suho teč. Pa je spet premalo časa. Da bi se takoj ko se vzdignem začel basat s kosmiči ne gre, pa tudi v pol ure, kolikor bi največ vzel "lufta" do teka je malo, da bi se želodec vsaj malo izpraznil.)
- ne da se mi (Čisto legitimen razlog. Če mi je v torek še nekako izgledalo da bom "Lahek tek" pač zmogel mi je predstava, da bi iz postelje takoj prešaltal v četrto prestavo na "tempo tek" orosila čelo. Tempo tek, jebenti. Kaj pa če...)
Kaj pa če bi šel zvečer?
Potem je bilo vse lažje. Malce slabe vesti, to že ampak nič hujšega. V bistvu sta bila ZA razloga samo dva: zjutraj je hladneje (pa kaj. zvečer je tudi) in: VSI tečejo zjutraj in menda je fuuuul dobr (ja pa jade, kje pa so bili v torek??)
Vseeno pa sem se zvečer na tek odpravil malo s strahom. Nekako sumljivo prešerne volje sem bil, ravno toliko preveč euforičen, kot sem ponavadi, da prikrijem živčnost in tremo, potem gre pa vse narobe. Ampak vseeno. Začne se itak z ogrevanjem in čisto nikjer ne piše, kakšen tempo naj bi imelo ogrevanje. Sam sem potem vzel nekaj na počez in izkazalo se je, da sem ta dva km tekel s torkovim tempom lahkega teka. Potem pa - gremo. Pospešek in špeganje na uro. Tempo na uri sem si naštimal na ta velke številke, da ja ne bom šel kaj mimo. Pa je kar šlo. Malo bolečin v golenih ampak te sem pričakoval. Drgač pa -hvala, dobro. Aja, to sem pozabil povedat: kako resno sem vzel reč morda kaže tudi to, da sem si po skoraj desetih mesecih spet nadel pas za merjenje srčnega uripa. Med ogrevanjem sem ga imel v povprečju 147, teh 5 km 168 in zadnji km 155. Sploh ni slabo. Sploh ni slabo.
V nedeljo me čaka dolgi tek, 16 km s tempom 6:31. Pravzaprav ne bi smel bit problem, se mi zdi, ampak po tistem začetku v torek ne vem več nič. Ker sedaj je drugače. Ne grem teč na kar bo, pa bo, saj ni važno, če bo špičasto bo bodo vile, če bo okroglo bo pa lopata. Marsikomu še sedaj verjetno ni čisto jasno, kaj se grem s tem programom pa kaj ga tako sviram in kompliciram ampak vam povem, pri meni stvar deluje. Sedaj imam tri tekme na teden. Ko moram biti v nedeljo popoldne pripravljen za 16 km v eni uri in dvainštirideset minut moram biti nedeljo ob 16h pripravljen za 16 km v eni uri in dvainštirideset minut. Ne, ah, v soboto, ne, ah, v ponedeljek. Ne, ah, v dveh urah. In ne, ah, 10 km.
16 km, 1:46:00, v nedeljo.
Ki jo že kumi čakam.
Men itak ni nič jasno, vem pa, da je ziher
OdgovoriIzbrišikul in ful navijam za Program.....
Aja, a da bi tekel zjutraj kar do Mengša pa
ni opcije? Ziher pršparaš pol ure vsaj...
Ah, saj veš da je pri meni vse hjuuuuudž. Urnik predvidene vadbe je Program, ena boga tekaška knjiga za začetnuike je the Knjiga in take. Kam bi pa prišli, če bi bili vsi vedno samo kužki Postružki. Če naredim kratko obnovo: začel sem teči po nekem vnaprej pripravljenem vadbenem načrtu, in sedaj iz vsake vaje delam cirkus. to je to.
OdgovoriIzbrišiJep, da ne boš slučajno mislila, tudi Mgš je bila že opcija, vendar so določeni zadržki: sabo bi moral tovorit še torbo s službenimi zadevami, npr. prenosnik ali kaj takega, razdalja je fiksna in neprilagodljiva (vsaj navzdol) predvsem pa se sedaj peš po novem rondoju ne upam. Ni semaforjev za pešce.
Dobro si to povedal: "začel sem teči po nekem vnaprej pripravljenem vadbenem načrtu, in sedaj iz vsake vaje delam cirkus. to je to." Meni se je dogajalo isto ;))) Po enem času sem bila že en dan pred "treningom" živčna ;)))
OdgovoriIzbrišiKljub temu, da je tudi meni lepše tečti zjutraj, ker je bolj mirno, pa hladno, ... zdaj ugotavljam, da tudi popoldan ni tako slabo. Se mi zdi, da mi gre celo bolje. Itak, pa mi drugo ne preostane.
Saj za to gre, ane, da imamo Dogodek, ne pa samo en navaden popoldanski tekec ;)
OdgovoriIzbrišiSicer pa mislim da bom zjutraj še poskusil. Predvsem na morju drugače sploh ne gre. Pa a Borštu (zidan'ca na dolenjskem) bi moralo biti tudi lušno. Samo ob pol petih je bila pa res prehuda. (Priznam pa, da je bilo ztam na sredi, kose je ravno dobro zdanilo, sonček pa še ni začel žgati, okrog koseškega bajerja v resnici pravljično. Ampak take pravljične reči sem doživljal tudi zvečer, recimo ob polni luni)
Hej, se mi zdi pošteno, da se enkrat javim in te malo pohvalim. Malo tudi zato, ker smo se srečali včeraj pri bajerju. Tako je pač z vami, selebritiji, vsi vas poznajo in šepetajo za vami :-) Skratka, sodrugu tekaču sem rekel, lej, tole je pa največji slovenski tekaški bloger (ali katerakoli permutacija teh besed), in to tudi resno mislim. Berem te, odkar se mi je zgodilo vstajenje s kavča, kar je bilo kakšne pol leta za tabo. Majkemi, tako dobrega branja človek zlepa ne najde, tvoj blog pa priporočam vsem, ki začenjajo teči.
OdgovoriIzbrišiVztrajaj, uživaj, beremo te.
A dej no. Sedaj pa farbam. Pa ravno včeraj, jebenti, ko sem preizkušal novo tehniko izdihovanja (parna lokomotiva system) in sem sopihal kot... no, kot parna lokomotiva. Pa tudi najlepše majčke nisem imel oblečene...
OdgovoriIzbrišiResno, moram ti povedat, da sem med tekom precej slep in da dostikrat koga ne opazim. Mi je treba malo pomahat al kaj takega, da me malo zbudi. Še posebej pa, če sem z muziko v ušesih.
Ajd, pa javi se, kako napreduješ.
Hehe, nič bat, feni se z videzom ne obremenjujemo. Bom enkrat res malo pomahal, če ne bom v strahu, da prekinjam kakšen strašno izpiljen program.
OdgovoriIzbrišiO svojem napredku pa bom težko kaj poročal, ker sem tekaško povsem neambiciozen. Nič tekmovanj, samo tek dvakrat na teden, najraje ponoči po svežem snegu. Posebej zdajle bi se prilegel, kenede.