2. teden, 3. vaja; dolgi tek, 19 km s tempom 6:31

Vikend je bil naporen. vročina je naredila svoje in žeja je bila huda. Tako da me je v nedeljo upravičeno skrbelo kako bo zvečer. Malo sem sicer upal, da je ponoči na Borštu pristal leteči krožnik, iz katerega  so prišli Vesoljci, pokosili travo, nato pa s posebno mašino izsevali vame posebno energijo, ki me je v celoti regenerirala in naredila iz mene enega takega na pol supermana, ki bo v prihodnje lahko poležaval, popival, lenuharil in se pretegoval na plaži, ko bo šel pa teč bo pa dosegal vrhunske rezultate. Ko sem se dopoldne prebudil sem takoj skočil k oknu in bil seveda razočaran, trava je bila še vedno nepokošena. Uh.

Dolgi tek. A ni tako, da pravzaprav sploh ni potreben. Vem, da mi je Vreme nekaj razlagal, kako nekaj s tem dolgim tekom ni treba. Če pa že, a je res treba nujno danes? Vročina je sicer res malo popustila ampak soparno je pa še bolj. Morda bi šel jutri in cel plan malo prestavil, za en dan pač, pa potem ne grem na letošnjega ljubljanca ampak na naslednjega. Saj bo kmalu. In joj, koliko kje že ura! Če grem sedajle bom doma šele ob desetih. Uh.

Potem sem seveda demonstrativno planil pokonci, se na hitro oblekel in obredno pocepetal po stanovanju in šel.

Prav mi je cepcu. Odvihral sem namreč v najbolj platnenih spodnjicah, kar jih premore moj predal s spodnjicami (kot da ne bi ravno prejšni teden šel posebej za ta dolge teke kupit ta prave Odlice, da ja ne bo ritka trpela) in seveda brez prelimanih bradavic. Kmalu me je vse peklo tako spredaj kot zadaj, da je bilo joj. Po nekaj kilometrih pa sem razočarano ugotovil tudi, da Vesoljci niso samo pozabili pokositi trave ampak, da jih najbrž sploh ni bilo v Borštu.

Nič. V torek bo vseeno potrebno začeti s tretjim tednom Programa. Če sem čisto pošten v bistvu... kumi čakam.