nedelja, 19. september 2010

Dogodki (in odmevi)

Pride obdobje, ko je vse skupaj malo čudno. Vse se nekako upogne, spremeni, obarva, nabrekne - in vse v čudnih kotih, oblikah, barvah in pojavah. Ali pa se pač nekaj dogaja v meni? Kako gre lahko kar naenkrat vse v neke nenavadne smeri, kako se lahko začnejo pojavljati čudna naključja - oh! ja, to je dobra beseda: naključja. NaKLJUČja s ključi. Naj kar vnaprej povem, da je čisto mogoče, da bodo nekoč v prihodnosti epigenetiki odkrili kako se lahko zlepijo geni, ki so odgovorni za to kako neka oseba ravna s ključi. Kajti ključi so moja nočna mora. Že od majhnega. Z vrvico sem jih imel obešene okoli vratu, pa sem jih še izgubil. Nič bolje ni sedaj. Ključi od avta, ključi od službe, kluči od vikenda, ključi od doma. Ah. In sedaj so se pridružili še ključi od - no, USB ključi. Ni trajalo dolgo, ko mi ga je uspelo izgubiti. Seveda sem se moral prej dobro navezati nanj, da mi je bilo res hudo ko sem ga izgubil. Bil je tak lep, 8 gigabajten in fensi modro diodico sredi ohišja, priKLJUČek pa se je dalo elegantno povleči v ohišje, tako da ni bilo nobenih nadležnih pokrovčkov in takega. Tisto dopoldne sem ga končno spedenal - skozi ohišje sem napeljal vrvico s sponko, tisto, ki jih prilagajo trakovom za okoli vratu, tako da je nastal prav priročen obesek za ključe. Spedenal sem ga tudi softversko. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ga naložil po svojem okusu in željah. Same prenosne programčke iz portable apps, ki sem jih že dogo želel imeti na kupu. En programček za obdelavo muzike, pa googlov Chrome portable, pa Inkscape za vektorsko grafiko, pa seveda portable open office, VLC predvajalnik, GIMP za slikce, Infra recorder za peko, pregledovalnik fotografij, en sudoku generator in še par malenkosti. Pa še slikce in nekaj knjig, bližal se je dopust. Skratka: cel prenosni računalnik v žepu! In naenkrat ga ni bilo nikoder. Sponka je žalostno prazna visela s ringce s ključi, meni je pa kuhalo. Nisem bil čisto prepričan, ali si je chrome že zapomnil kakšno moje geslo - še posebej gmailovo. Vem, da sem si rekel da moram na portablu tole pomnenje izklopiti ampak nisem pa računal, da bom ključek izgubil TAKOJ. Izgubiti sem ga moral nekje na službenem parkirišču, ko sem vlekel ključe iz žepa, v bifeju na poti iz službe, ko so ključi najbrž napol viseli iz preplitvih žepov ali pa pred blokom, ko sem nosil stvari v avto in ga enkrat celo preparkiral bližje. Domače parkirišče sem pregledal kolikor se je na hitro dalo, ključka seveda ni bilo. Takoj sem tudi poslal SMSe sodelavcem, ki so najbrž še viseli v bifeju, da naj preverijo tam.  Med dopustom sem se celo vrnil z Boršta na službeno parkirišče in ga prečekiral celega, tako da je moralo vse skupaj na varnostnih kamerah izgledati jako čudno. V naslednjih tednih sem vedno, tako doma kot v službi potrto tipal po tleh in iskal moj ključek. Seveda brez uspeha.

Potem se je ključevanje nadaljevalo. Najprej so se plenk, plemk, plenk en za drugim na istem mestu prelomili ključi vhodnih vrat. Ker so tako brihtno kodirani še z vzdolžnimi dolincami po obeh straneh, zobčki seveda za naš fort knox niso dovolj. In je naneslo, da so na naših ključih vdolbinici točno ena nasprot druge in tako je tam trdnost ključa oslabljena. Ampak plenknilo je seveda meni. Odmevi tega dogodka, ki so sledili vse do montaže nove ključavnice so bili sila pestri. Naj omenim samo tistega, ko sem po telefonu dajal natančne napotke ujetnici, kako se odklene vrata s pokvarjeno in zaskočeno ključavnico.

Nekaj dni kasneje mi je spet uspelo pozabiti ključe od avta v službenem predalu. Ah, kako to sovražim! Petek, človek z užitkom potegne kartico in zakoraka ven in - ugotovi, da je treba nazaj. Grrrr! Vrh vsega sem sabo tovoril vrečo dobrot, ki so mi v minulem mesecu ostale od malice. Nič, vrečko postavim za avto in grem po ključe. Pazite sedaj to: ko sem se vračal sem še pri vratih med štemplanjem sam pri sebi naredil miselni opomnik, da ne smem pozabit vrečke za avtom - in jo seveda 17 sekund zatem gladko pozabil. Spomnil sem se seveda nekaj trenutkov zatem, ko sem doma stopil iz avta. Naj povem, da sem tako škrt, da sem šel nazaj, petkovim prometnim konicam navkljub. Seveda sem izkoristil povratek na službeno parkirišče še za eno neuspešno iskanje usb ključka.

In tega je še polno. Kot bi se mi kisali možgani. Naj omenim samo še čisto ta zadnjega, ko so se mi možgani najbrž ne samo do konca skisali ampak čisto zresetirali. Ker je bil tisti vikend v Pohorski izziv preoblečen Mura chalange, moj avto pa je bil v okvari nama je prijazno priskočil na pomoč svak in posodil svojega. Po prijetnem vikendu sva se vrnila domov in začuda takoj našla prostor za parkiranje in to celo na prtljagi prijaznem mestu, namreč gre za zadnji prostor, preden se parkirišče nadaljuje v travnik in ovinek. Prostora za na stežaj odprta vrata avtomobila je torej priročno dosti. Je pa malo manj priročno če je sopotnik Roy: ne more si kaj, da se ne bi zapodil v kup listja, kamor ga nagrabijo naši ljubi penzionisti s parkirišča. Tisti kup najbrž malo že kompostira in zato tako našemu bevsku tako diši. Je pa to precej nerodno če tisti trenutek z isto roko s katero držiš fleksi zaklepaš avto. Ko sem se doma začel pripravljati, da grem dol po preostalo prtljago pa sem odkril, da ni nikjer avtomobilskega ključa. Tu ne bom nič skrivnosten, kar naravnost povem, da se mi to vedno, ampak vedno zgodi kadar kakšno reč spravilm, da je ne bom iskal. Tako sem avtomobilski ključ varno spravil v torbo, ki sem jo imel čez rame in mi je ves dopust služila za vestno shrambo vsega mogočega, tudi vseh ključev. Nič hudo nelogičnega torej ampak ne, meni ni potegnilo. Najprej sem pregledal vse punkte, ki so običajni doma, polička v predsobi, polička v kuhinji, polička v dnevni sobi, polička nad tevejem, the Predal, še enkrat polička v predsobi, pralni stroj, polička v predsobi, žepi jakne, polička v kuhinji, hladilnik (o, lej še eno pivo je ostalo od praznovanja RD!), polička nad TVjem, žepi jakne in polička v presobi: ključa ni. Darja se je takrat ukvarjala čisto z drugimi stvarmi, zato me še ni uspela vprašati, kot me je kasneje čez pol ure (in kot me itak vedno), če sem pogledal v torbo. Meni pa se je vse bolj oblikovala misel, da sem ga - ključ namreč - pozabil v vratih avta. Kakršen cepec sem zadnje čase ne bi bilo to niti čudno, niti prvič.

V vratih avta ga seveda ni bilo. Nemočno sem strmel v tisto ključavnico, kot bi pričakoval, da se bo morda tam udejanjil iz neke druge dimenzije. Pa ni bilo nič. Kadar sem takole na pol obupan (pa še moj avto ni!) mi na misel prihajajo najbolj nemogoče "kaj pa če" ideje. Kaj pa če mi je ključ odletel z rok, ko me je Roy cuknil proti tistemu listju? Kaj pa če mi je ključ nevede padel iz rok, ko sem ga milostno čakal, da prevoha vse, kar je izpustil na tem koncu v zadnjih štirinajstih dneh? Ojoj. Bolj iz obupa kot zares sem na slepo pobrcal po listju, v glavi pa se mi je vse bolj porajal dvom, da sem preveril tisto poličko v predsobi in je ključ morda tam.

Potem se je vse skup malo upognilo, spremenilo in obarvalo. En tak nenavaden občutek se je sprehodil tam za očmi, kot bi se mi malo zavrtelo, kot bi se malo zamajalo vse skupaj. Preveč čejev je bilo. Preveč! Čevelj je namreč izpod listja in zemlje izbrskal nekaj črnega. Nekaj podobnega obesku za ključe. Z lično napeljano vrvico s sponko skozi ohišje in osmimi megabajti spomina v drobovju. In malo kasneje je modra diodica zaspano zamežikala vame, češ, kod si pa hodil tako dolgo?

12 komentarjev:

  1. Za božjo voljo, zavestno se izogibaj gledanja
    filmov, kot so Inception, Matrix, Trumanov
    shov, Memento in kar je podobnega....in si
    večrat na dan mantraj: VSE JE SAMO NAKLJUČJE...

    OdgovoriIzbriši
  2. Kakšen zaključek pa naj potegnem? Da je NaKLJUČje, da KLJUČek pade s KLJUČev in ga najdeš po dveh mesecih ko vses sKLJUČen iščeš KLJUČ? Pri vsem je vKLJUČen še Roy, penzionisti, vlaganje kislih kumaric in take. KLJUČno je bilo tudi, da sem imel sposojen avto (s slučajno izKLJUČenim daljinskim zaklepanjem), ker popravilo mojega še ni bilo zaKLJUČeno.

    OdgovoriIzbriši
  3. KLJUČa beseda, ki vKLJUČuje tako ukrivljenost prostora in časa, ki povzročita zaKLJUČek nekega cikla, je vsekakor KLJUČavnica, ki se tako naKLJUČno znajde brez samega KLJUČa, da ni nemogoče trditi, da gre za KLJUČno naKLJUČje.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ma kako naključje, Roy je že vseskozi vedel ;)

    Sicer takšne zgodbe pišejo življenje, če bi jaz zapisoval vse take dogodke bi se jih nabralo sigurno že za debelo knjigo :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Ti, kaj mate s temi ključi, no?

    OdgovoriIzbriši
  6. Piskec, kakšen dec pa si te ti, da se ti to nikoli ne zgodi????

    OdgovoriIzbriši
  7. Ok, en ključ pa drug ključ, ajde še ta tret ključ, ampak tole...

    Meni je mama vse ključarske zgodbe pobrala. In sem sklenil, da nikoli NE BOM tak.

    Zdaj imam natanko tri mesta za ključe. Drugače jih iz... no... ne, nič, nič.

    OdgovoriIzbriši
  8. Aja, naslednjič, ko pri nas kaj izgubimo, pokličemo R & R (Rado in Roy). Najdejo vse.

    :)

    OdgovoriIzbriši
  9. Ok, Piskec ti bom izdala družinsko skrivnost.
    Ni fora v tem, da vse najde, fora je v tem, da je odločno preveč Adamsa bral in se zna postaviti na NAJDIŠČE...to je prostor, kjer se stvari same najdejo...ok, mal komplicirano, ampak je treba brati D. Adamsa....

    OdgovoriIzbriši
  10. Končno nekdo ki razume.
    Sam da to ni bil Adams ampak Sheckley

    OdgovoriIzbriši
  11. Njega ključi najdejo. Sicer je pa vseeno, samo da se/ga najdejo.

    OdgovoriIzbriši