Let nad kukavičjim gnezdom

Najbrž sem res prišel v tisto fazo, ki so mi jo v preteklosti polagali na dušo moji vrli komentatorji. Ne se sekirat, teci za zabavo, ne ženi se v iberture, ne ženi si k srcu neuspehov. Še več – neuspehov sploh ni. Sem si rekel, ja no, toliko ljudi že mora imeti prav kajne? In se ne ženem. Tečem za zabavo, treniram ko me prime, celo tekmovanja so mi v zabavo in druženje. Predvsem pa se ne sekiram. Oh, seveda, sedajle lahko kdo mirno reče, da blefiram ampak spet, ok, me ne briga. Jaz v bistvu uživam v trenutkih. Nore navijačice v Medei, strašljivo Kamniško sedlo, kitara, štart Ljubljanskega maratona s The stroji, prvi prihod na cilj Blaguškega jezera. Hec je v tem, da gre za trenutek. To je težko razložiti. Pri vzponu na Triglav, recimo, me prihod na vrh ni sesul toliko, kot srečanje prestrašene ženske, ki je prišla nasproti, ko sem po sestopu ves prešeren koračil proti domu Kredarice. Čustva. Strah, želja, pogum. Tudi zato sem jokal ko je Majdičeva tekla proti medalji. Tako zelo sem čutil tisto njeno željo. Hočem, zmorem, hočem, zmorem. Zame sta bili enaki, tista ženska in Petra. Premagati sebe, premagati vse. Želeti. Tako zelo želeti. Ker dan danes je vskupaj bolj instant kot ne. Sam z željami nimam problemov. Malo težje je z uresničitvijo le teh. Morda sem se v mladosti navadil svoje želje potlačiti, (ker naša dva sta se raztrgala, da bi mi jih uresničila in potem sem imel slabo vest ker … mah pustimo to) in jih nevede tlačim še danes. Ponavadi me potem kdo pošlepa, da jih uresničim ali pa mi jih kar uresniči. Roko na srce: moje želje so pravzaprav skromne. So pa še fantazije. Nekaj časa sem fantaziral, kako bom pretekel maraton, pravi maraton v nekem super času. Nekaj časa sem na krilih rastočega uspeha fantaziral, kako bom nekoč v povprečju tekal s tempom okoli petke. Potem malo prespim in premislim in se osredotočim na želje in na trenutke. Take enostavne. Preteči PST recimo. Fantazija je bila, da bi jo pretekli v nekem norem času vsi prešerni in nasmejani, združeno z rokami v zrak skozi cilj, trepljali bi se po ramenih, mater a smo al nismo… Želja je bila, da pridemo okoli v enem kosu, brez poškodb. Pa da se imamo dobro. Resnica je pač bila, kakršna je bila. Sem se imel dobro in sem bil vesel in sem užival. Fantazije se niso uresničile, redko se. Smo pa prišli okoli, madona! Štiri železnice, štiri obvoznice! Brdo, Murgle, Golovec, Polje, Žale, Stožice, BS3, Bežigrad, industrijska Šiška, Podutik… Meni je bilo, kot bi se uresničila fantazija. Seveda so bila moja čustva čisto nekaj drugega, kot čustva ostalih. Jaz sanjam PST že tri leta.

Tudi Sežana, recimo. Malo presenečenje, češ, kaj se pa greš, tak brezvezen čas? 2:12… mnja. Kaj ti je bilo? Ti ni šlo? Kje se ti je zaštopalo? Štos je v tem, da nikjer pravzaprav. Najbrž bo malo to, da sem tekal sam, brez nekega cilja in želje, v užitek in vse tisto česar sem se učil iz blogovja in foruma ta leta. Enkrat pač celo meni kapne, da brez resnega treninga ne moreš napredovati in resni trening ni ravno moj življenski cilj. Pa saj je bil čisto v redu čas! Najboljša Sežana doslej! Osebni sežanski rekord takorekoč! Koliko polmaratonov pa mislite da sem pretekel do danes v življenju? Tale je bil – deseti. Jep. Dvakrat Radenci, dvakrat Palmanova, dvakrat (in tokrat tretjič) Sežana in trikrat Ljubljana. To je vse. Užitek v trenutkih. Čeprav…

Včasih fantazija postane želja in včasih želja postane resnica. Najlepše pa je, ko resnica postane trenutek.

 

Foto: Helena