Proti ničli

Absolutna ničla ustreza stanju, ko so vsi atomi in molekule v osnovnem stanju, torej najnižjem mogočem energijskem stanju, in imajo najnižjo mogočo kinetično energijo.

Wikipedija, Prosta enciklopedija

Ničenje odpadkov

V zadnjem času se ogromno govori o recikliranju odpadkov, onesnaženju s polivinilastimi vrečkami, ločevanju, postavljanju ekoloških otokov in podobnem. Ko sem zadnjič na kontejnerju za papir zagledal nalepko, ki opozarja morebitnega tatu papirja iz kontejnerjev, da je kriminalec me je spreletelo. Kdaj vendar se je iz jamrajije kako se nič ne splača in kakšno uslugo nam delajo, ko nam blagovolno dovolijo odlagati papir v njihov kontejner vse skupaj obrnilo v ogromno poslovno škodo, ki da jo imajo lastniki kontejnerjev. Češ: ko je papir enkrat v kontejnerju je naša last. Sprašujem torej, kdaj bo šel za zapahe tisti, ki je otrokom tako elegantno ukradel končni izlet plačan z akcijo zbiranja starega papirja in tekmovanji med razredi. In danes, zaprmej, bi šlo veliko lažje, če samo pomislimo, koliko recikliranega papirja bi lahko nabrali samo iz kartonastih škatel, ki so v velikih večstanovanjskih blokih namenjene zbiranju letakov ki romajo tja neposredno iz poštnega nabiralnika. Saj vsebina tiste kartonasta škatla pa menda ni last stanovalcev?

Ponovno me je spreletelo, ko sem si privoščil nek makrobiotični jogurt z jako lepo slikco na lončku. Ko človek skoncentrirano je jogurt marsikdaj opazi, kar mui je dotlej ušlo. Namreč: slikca ni natisnjena na sam plastični kozarček, pač pa je okoli kozarčka ovita kartonasta zibelka. In še eno presenečenje: nekje ob robu je zavita puščica s skrivnostnim sporočilom: več informacij. Poglej ga čudo, ko potegneš za puščico se kartonasta srajčka pretrga in na notranji strani so dotiskane informacije o neverjetni koristnosti migetajočih bakterij v jogurtu in na koncu še - informacija, da so oni pa tako zelo osveščeni , da so ta kartonček natiskali na recikliran papir in da naj ga, ko jogurt pojemo, ločimo od plastičnega dela in kozarček vržemo v en, kartonček pa v drug kontejner. Da bomo tako res pripomogli k lepši prihodnosti. AaA? To, da so iz enega odpadka sproducirali dva jim ni potegnilo???

Še dvakrat me je moralo potem malo drezniti. Prvič ko sem nekje ujel prispevek, kakšno svinjarijo da puščajo naši otroci ko se zvečer zapijajo pred maksijem. Groza! Koliko praznih steklenic in plastenk! Da jih ni sram! mi smo bili čisto drugačni. Seveda smo bili. Boh ne daj da je kdo razbil kakšno steklenico ali da bi ostala ležati v travi. Ker če ti je uspelo nabrati pet praznih si za kavcijo dobil polno novo!!! Drugič ion dokončno pa sem se zamislil ko sem za hišo zagledal (spet) poln žakelj piksen in plastenk pripravljen za odvoz na ekološki otok.

Spreletelo me je torej, da smo navadni bedaki. V imenu kapitala kupujemo vodo (!!!) v plastenkah, pivo v pločevinkah, jogurte v kartonastih srajčkah, deset vijakov zavarjenih v trd plastični ovoj, živila s trojno ovojnino in dodatnimi deklaracijami v 17 jezikih, elektronske naprave s priloženimi desetimi debielimi knjigicami v desetih neznanih jezikih in bledo fotokopijo slovenskega prevoda teh knjižic in še in še, samo poglejte malo v vaše koše za ločene odpadke.

Moje srčno mnenje je, da bi morali odpadke odpraviti na začetku, ne na koncu. Sam sem se odločil poskusit zničlirati odpadke na najmanjšo možno mero. Najprej sem se na hitro rešil preostale zaloge piva v pločevinkah in nabavil zaboj. Naj povem, da mi je že od nekdaj veliko bolj všeč pivo iz steklenice, le pred leti so mi malo skazili veselje z uvedbo zelenih steklenic. enako sva z velikim veseljem naredila z radensko in donatom: zaboj šestih steklenic radenske po liter je celo skupaj s kavcijo cenejši od štirih plastenk po poldrugi liter. Naslednji korak so živila. Za mleko imava že nekaj časa nabavljeno steklenico za mlekomat, no tu na borštu smo bolj na kmetih in ni nobenega mlekomata, ampak se bova že znašla. Moko že od nekdaj kopujeva v mlinu, embalaže je manj kot če bi kupovala po kilo. Čeprav - me prav zanima, če bi papil zbiral in oddal ne pa nosil v kontejner. Sploh veliko papirja porabiva za podkurit namesto kupljenih kock.

Glede ostalega pa... Naporno je, pa tudi izbira je lažja. KAj narediš, če si zaželiš točno določenih makaronov, pa odkriješ da so pakirani v kartonasto škatlo z izrezom za ogled prelepih makaronov, čez izrez pa je seveda plastika.

Skratka se javim, ko bom kaj napredoval!

Ničenje odnosov
Sem mislil tudi tu napisat eno krepko, kar mi leži že dlje časa na duši ampak mi zmanjkuje časa, pa bom prihranil za drugič.

Ničenje teka:
Hja takle mamo. Mineva 11 dan od zadnjega treninga teka in nič ne kaže, da bi se kaj sekiral. Mogoče mi je pa uspelo.

Čisto pravi dobrodelni tek

Kot sem že omenil prejšnič:

Oh, sicer bo pa tako ali tako že čez slabih štirinajst dni nov dogodek. Kumi čakam!

Sicer pa me je tako usekalo tja med vretenca da ne vem, če bom do Brežic dober, pa vseeno.

Sam ne bom še enkrat lepil pobude od Alje, vse imate desno v blogrolli.

Upam da se vidimo!*


*Da ne bo pomote, jaz pridem v vsakem primeru!

Personal worst

Pravzaprav nisem čisto prepričan ali sem razočaran ali ne. Ja, seveda, po eni strani je že pametno in sploh, da v takem primeru odstopiš, po drugi strani pa..., hja, kaj dosti pa tudi nisem naredil, da ne bi. Takole med nami: neprijetno me črviči v želodcu, da bi bil rezultat enak tudi, če bi se že prijavil za polmaraton. Rezultat pa je najslabši od vseh tovrstnih razdalj doslej sploh. Res je, da je bila vročina za popizdit, res je. Ampak kaj, ko dobro vem, da me vročina niti ni pretirano dajala. Hidriran sem bil zelo dobro, samo počutje je bilo čisto v redu. Enostavno se mi zdi, da sem vrgel puško v koruzo že davno pred startom. Če sem včasih ves teden pred tekmo živel za tisti dan, se tokrat nisem kaj dosti  sekiral. Najbrž sem že vedel, da je vse skup letos malo čudno. Seveda lahko kupim eno najboljših ur, superge, izotoničnih napitke, majice in hlače, vse živo lahko kupim, tako, kao za dušo, ampak še vedno je treba vstat in it teč. Tako pa imam letos za 200 km manj v nogah kot lani v tem času in ravno toliko kilogramov manj volje za vaje. Po vrhu pa me ni prav nič razsvetlilo tam na koncu 21 kilometrov, kot je nekoga ob treh zjutraj.

Samo skomignil sem z rameni meneč, da je res bilo ful vroče (in so celo kenijci - no, en kenijec - je pritekel debele tri minute za mano), da me je ful sekalo v križu in bi bilo res neumno vztrajat, da se maratona sploh ne spravlja v salomonkah tečt, pa če so še tako hibridne in da bo pač treba mal bolj trenirat in bo.

Oh, sicer bo pa tako ali tako že čez slabih štirinajst dni nov dogodek. Kumi čakam!

Matraton

Glede na to, da me od Radencev loči samo še 5 dni, ali kot smo včasih rekli "še petkrat gremo spat", so se začele dogajati stvari. Da se niso začele dogajati še bolj intezivno je posledica nekega občutka, da so Radenci "še daleč", zares vsekalo pa bo verjetno sedaj, ko sem preštel spance.

Kot prvo se mi je vcepila neka ideja, da tako slabo kot ta trenutek pa nisem bil pripravljen vse od sedmega tedna trinajstedenskega programa teka in hoje. Kar je sicer res, ampak čisto nobene potrebe ni, da se tega tako intezivno zavedam. Intezivno pa si sugeriram vse skup samo zato, da bom lahko, keh keh, uh, klinc, po prvem krogu častno odklopil in odstopil in oh, pač ni šlo več, veste, premalo sem treniral. Da pa ne bi slučajno ostal samo pri sugeriranju potem tudi zares manj treniram. Evo, od prejšnega torka, torej cel teden, sem si vzel počitek. V četrtek, ko naj bi bil en trening smo imeli fešto s ploščo mešanega mesa na žaru (!), v soboto smo imeli betonsko veselico, v nedeljo pa je tako ali tako padal dež. Takole gre torej, pet spancev pred mojim prvim pravim maratonom.

No, za vsak slučaj imam na zalogi še nekaj reči. Ravnokar, na primer, me je začelo nekaj trgati v spodnji čeljusti tam spodaj za modrostnim zobom. Kdo ve, če se bo uspelo razviti v kakšno pošteno vnetje. Nekako bolj pri srcu mi je varjanta, ki mi je na misel prišla med branjem poročila z Vogauskega 12 urnega teka. Ni bilo pet minut, pa sem že smrkal. Nekoliko manj pri srcu mi je neka nedoločna bolečina v levem kolenu in desni stegnenici. Aja, skoraj bi pozabil na strašaaaanski muskelfiber od že prej omenjene betonske veselice in gonjenja šajtrge navkreber. Za vsak slučaj se mi zdi tudi, da me spet nekaj seka tudi v križu.

Takole, vidite, pač ne morem nič obljubit, niti kaj bolj natančno planirat in napovedovat. Nekako okvirno sem si določil čas, ki ga bom dosegel če be ne bo pobralo že v prvem krogu in ne bom imel vnetja čeljusti, prehlada in/ali lumbaga, če se ne bodo vrnile stare bolečine v kolenu in stegnenici (saj se spomnete ketne?) in če bo v petih nočeh izzvenel še muskelfiber. Skratka, če se vse srečno konča bom maraton končal v 4 urah, 52 minutah in 48 sekundah (+/- 7 minut in 10 sekund).

Se javim!

Mura

Meni je obisk štajerskega dela e-kipe srčnih vedno veselo doživetje, pa naj si gre za žurkanje na Ribniški koči (ja, NA, ker je hudo visoko, no v bistvu pa ob, v apartmajih), švicanje po Šentiljski poti, tekaško stavo ali pač sedaj že legendarnih Sladkih6. tokrat je šlo za remake športne stave in sicer Mura challangwe 2011. E-kipa ne bi bila srčna, če jo ne bi tokrat pretekla celih 5 minut počasneje kot pred štirimi leti. Pričakovali bi, da bo bremzal tisti, ki je rekel da ne bo nikoli tekel, po štirih letih pa se 7x vzpne in spusti s sv. Primoža in ker mu ni dovolj gre še en krog okoli ob žici okoli Ljubljani, naslednji dan pa na izziv. Izgovarjali bi se lahko tudi na tamaučka (ki to že dolgo ni več), češ, je le še mladenič in, mladost - norost, še ne zna razporediti  moči. Pa sem tokrat za zmerni tempo poskrbel kar sam. Naj me koklja brcne če 100% vem kaj je bilo krivo, da se mi niti afnati ni bilo treba, češ, kako sem zmatran. Izgovarjal sem se na najbolj družbeno sprejemljivo reč, namreč na včerajšni kozarček ali pet preveč, češ, jebi ga Dolenjska pač, saj razumete. Ampak od mačka ne bolijo goleni in to tako, kot bi tekel prvič. Bolečine se pojavijo prej zaradi premalo treninga, prehudega treninga, obrabljenih superg in podobnih reči. In zadnjič je bilo kar se kozarčkov tiče še malo huje pa je šel naslednji dan skozi čisto spodoben borški krog. Kasneje doma sem se tolažil, da ja, seveda, sedaj imaš pa dokaz da so superge št 7 znucane in samo še za v smeti. In sem se tolažil dalje, da ja seveda, ravno fronta je prehajala in sam veš, kako te taka fronta vedno zjebe. Pa sem se tolažil naprej, da sem pač pretiraval zadnjič, dva dni nazaj, ko sem obrnil borški krog kontra in po ta hudih klancih rintal gor namesto dol. Kdo ve, kaj je bilo res, morda pa vse troje? ali pa - ha, tale je šele dobro zatipala "toplo"! - je vse skupaj že predigra radenškega maratona? Letos gremo na 42, ane, pa že nabiramo "saj ne bom zmogel" točke?

Naj bo kakorkoli, tek je kljub vsemu minil in čakalo nas je popoldne polno smeha, novih načrtov in novih/starih osebnih odločitev. Sladki vrh je zakon.

Izrazi zadovoljstva ob smrti Osame Bin Ladna

Ste bili tudi vi zadovoljni ko so ubili terorista Osamo bin Ladna?
Meni je bilo pa nelagodno.
Vedno se počutim nelagodno ko slišim, da je bil nekdo ubit.

Poraz

Morda je res, da Formaraton pač ni Sladkih6, pa vseeno. Moj namen je bil malo potrenirati za bližajoče podvige, ki sem si jih zadal za letos. Malo potipati kaj in kako. Kje sem. Kako mi gre. Pa kar nekaj ni steklo. Najprej sem imel občutek, da je kar nekaj čudnega v zraku, potem pa mi je bilo jasno, da nečesa NI bilo v zraku. Ampak to je čista subjektivnost. Ultra ekipe so bile čisto naelektrene. Mene pa kar nekaj ni držalo. Pa niti ne vem zakaj, ker po pravici povedano sem  vse skupaj kar malo komaj čakal. Družba, e-kipa, tek v troje, čvek, smeh, te stvari. Pa kot rečeno kar nisem bil pri stvari. Čisto mogoče je, da je bilo vreme. Neprestano er je bližala in oddaljevala fronta in vse skup je bilo na robu nevihte. Mene po navadi v takih primerih prav "dol" tišči.

Potem je pravzaprav kar šlo. Srčni utrip, recimo, je bil krasen, le redko je zavil proti 150, sicer pa se je v glavnem držal pri 130. Kazalo je torej, da bo šlo vse skup precej zlahka. Sam pri sebi sem si želel priti do maratonske razdalje nekje v dobrih petih urah, to bi bila odlična popotnica in štampiljka za Radence. Potem pa so se iz vseh vetrov začele plaziti bolečine. Najprej negotovo na splošno, pač noge na pavšal, saj vemo, malo težke so, malo bolijo in to. Ampak to poznam. Mene tam proti 40 VEDNO prime. No enkrat me je. Na Sladkih6 sem v peti uri tudi mislil kar nehat, v šeti uri pa sem eksplodiral. Nekako sem s strahom stalno pričakoval, da me bo začela zbadat leva noga, potem pa se je kar naenkrat začelo desno koleno. Od kje pa sedaj to? Tiste EN-DVA-TRI štengce pred ciljno strmine so mi vedno pogosteje (mnja "pogosteje" je malo čudna beseda") vsekale v koleno. In to konkretno. In kaj naj sedaj? Naj vstrajam ali neham? Potrm pa spet nek Wegov miselni saltomortale. Ob ene treh pride Darja iz službe, kaj čmo tle do petih viset, bom jaz kar nehal. ITAK pa me ful kloleno boli. Kaj pa če si ga poškudujem? In sem šel s proge.

Še do danes si nisem čisto na jasnem ali je bilo prav da sem nehal ali ne. Včasih je pač potrebno malo stisnit zobe in to, pa je, ane? Ker, kako tipšično, danes sploh ne čutim da sem kaj tekel. Namesto kolena pa me je začel boleti zunanji lok levega sopala. Pa bodi pameten! Če bi do konca zgolj hodil bi gotovo dodal še kakšnih 10, 12 kilometrov, ampak zakaj? Joj, zakaj? Zakaj sploh teč? Zakaj sploh vse skupaj? Za prvo mesto? S Srčnim Rajkotom sva tako recimo  dosegla drugo mesto med dvočlanskimi ekipami, če bi vztrajal bi bila prva. Pa res, zakaj. Predstavljal sem si, kaj bi se zgodilo, če bi v cilju razlagal o mojih težavah različnim skupinam ljudi.

Mojim srčnim prijateljem - seveda, saj si dosegel dovolj. Vsak kilometer šteje in če odstopiš sedaj si še vedno dosegel več kot si si kdajkoli sploh predstavljal. Ne tvegaj poškodbe.

Egotom tekaškega foruma:  koliko si pretekel? Aha. No jaz sem pretekel toliko pa predvčerajšnim sem pretekel že enm ultramaraton zato danes nisem mogel še devedesetega kroga, ker se moram malo šparat ker grem jutri na ultzra tja pa tja, pa na začetkiu sem šel ful počas (3:39) ker mi je bilo ful nekaj slabo....

Starima tekaškim mačkom ala Zdravko, Inot, Pegaz,  (in vsi ostali, saj jih poznate): Wega, ti si car. Teci po občutku. Če ti ne pšaše se ne sili.

Domačim, sosedom in znancem: Uau. 43 kilometrov? Uau. Uaaau. Uau. Pa še lahko hodiš?

 Skratka, na koncu je pretehtalo. Gremo domov na Dolenjsko rekord pa naj počaka na kakšen drug dan. Pa tudi poraz bo moral še malo počakati.