Poraz

Morda je res, da Formaraton pač ni Sladkih6, pa vseeno. Moj namen je bil malo potrenirati za bližajoče podvige, ki sem si jih zadal za letos. Malo potipati kaj in kako. Kje sem. Kako mi gre. Pa kar nekaj ni steklo. Najprej sem imel občutek, da je kar nekaj čudnega v zraku, potem pa mi je bilo jasno, da nečesa NI bilo v zraku. Ampak to je čista subjektivnost. Ultra ekipe so bile čisto naelektrene. Mene pa kar nekaj ni držalo. Pa niti ne vem zakaj, ker po pravici povedano sem  vse skupaj kar malo komaj čakal. Družba, e-kipa, tek v troje, čvek, smeh, te stvari. Pa kot rečeno kar nisem bil pri stvari. Čisto mogoče je, da je bilo vreme. Neprestano er je bližala in oddaljevala fronta in vse skup je bilo na robu nevihte. Mene po navadi v takih primerih prav "dol" tišči.

Potem je pravzaprav kar šlo. Srčni utrip, recimo, je bil krasen, le redko je zavil proti 150, sicer pa se je v glavnem držal pri 130. Kazalo je torej, da bo šlo vse skup precej zlahka. Sam pri sebi sem si želel priti do maratonske razdalje nekje v dobrih petih urah, to bi bila odlična popotnica in štampiljka za Radence. Potem pa so se iz vseh vetrov začele plaziti bolečine. Najprej negotovo na splošno, pač noge na pavšal, saj vemo, malo težke so, malo bolijo in to. Ampak to poznam. Mene tam proti 40 VEDNO prime. No enkrat me je. Na Sladkih6 sem v peti uri tudi mislil kar nehat, v šeti uri pa sem eksplodiral. Nekako sem s strahom stalno pričakoval, da me bo začela zbadat leva noga, potem pa se je kar naenkrat začelo desno koleno. Od kje pa sedaj to? Tiste EN-DVA-TRI štengce pred ciljno strmine so mi vedno pogosteje (mnja "pogosteje" je malo čudna beseda") vsekale v koleno. In to konkretno. In kaj naj sedaj? Naj vstrajam ali neham? Potrm pa spet nek Wegov miselni saltomortale. Ob ene treh pride Darja iz službe, kaj čmo tle do petih viset, bom jaz kar nehal. ITAK pa me ful kloleno boli. Kaj pa če si ga poškudujem? In sem šel s proge.

Še do danes si nisem čisto na jasnem ali je bilo prav da sem nehal ali ne. Včasih je pač potrebno malo stisnit zobe in to, pa je, ane? Ker, kako tipšično, danes sploh ne čutim da sem kaj tekel. Namesto kolena pa me je začel boleti zunanji lok levega sopala. Pa bodi pameten! Če bi do konca zgolj hodil bi gotovo dodal še kakšnih 10, 12 kilometrov, ampak zakaj? Joj, zakaj? Zakaj sploh teč? Zakaj sploh vse skupaj? Za prvo mesto? S Srčnim Rajkotom sva tako recimo  dosegla drugo mesto med dvočlanskimi ekipami, če bi vztrajal bi bila prva. Pa res, zakaj. Predstavljal sem si, kaj bi se zgodilo, če bi v cilju razlagal o mojih težavah različnim skupinam ljudi.

Mojim srčnim prijateljem - seveda, saj si dosegel dovolj. Vsak kilometer šteje in če odstopiš sedaj si še vedno dosegel več kot si si kdajkoli sploh predstavljal. Ne tvegaj poškodbe.

Egotom tekaškega foruma:  koliko si pretekel? Aha. No jaz sem pretekel toliko pa predvčerajšnim sem pretekel že enm ultramaraton zato danes nisem mogel še devedesetega kroga, ker se moram malo šparat ker grem jutri na ultzra tja pa tja, pa na začetkiu sem šel ful počas (3:39) ker mi je bilo ful nekaj slabo....

Starima tekaškim mačkom ala Zdravko, Inot, Pegaz,  (in vsi ostali, saj jih poznate): Wega, ti si car. Teci po občutku. Če ti ne pšaše se ne sili.

Domačim, sosedom in znancem: Uau. 43 kilometrov? Uau. Uaaau. Uau. Pa še lahko hodiš?

 Skratka, na koncu je pretehtalo. Gremo domov na Dolenjsko rekord pa naj počaka na kakšen drug dan. Pa tudi poraz bo moral še malo počakati.