Polet nad izletom.

Včasih smo, ko smo z odprtimi usti tuhtali, kaj smo spet naredili narobe, zamahnili z roko češ, kdo bi razumel te ženske. Ampak problem je večji: kdo bi razumel samega sebe? Jaz se že ne. Kaj se plete po moji betici tuhtam in raziskujem tudi po temle blogu še par let, pa se vedno znova presenetim.

Recimo.

Recimo, kaj je bilo treba dvakrat v enem tednu na Velko planino? In to obakrat kar konkretno peš! Prvič iz Stahovice, po plundri, snegu in vetru, tako da vsak kilometer razdalje in meter višine štejeta dvojno. Čisto konkretna matrnga, nobene zamere pred egom, idom in alteregom ne bi bilo, če bi ta drugega izpustil. Oh, celo dobro bi bilo. Razbremenil bi vse sklupaj skrbi in bi šel večer prej z Darjo pripravit kočo in bi bilo vsem luštno, tako pa...

Tako pa je bilo treba nekaj dokazat, ali kaj? Ja, grem zdraven. Krtinski izziv na kvadrat, letni pohod krtinskega ŠD, letos peš iz Krtine vse do koče na Veliki planini. Počez čez griče in doline, da bo ja vse po reglcih. Slabih 26 km, start na 310 m, cilj na 1650. Nič strašnega torej.

Sedaj pa tole: ekrat vmes mi je zaštekalo. Ni mi šlo in sem precej upočasnil. Precej, hm, kaj pa vem. Pač vsak korak mi je bil maolo odveč in nikakkor nisem uspel šivati luknje. Potem mi je zašteklalo še na žurki v koči. Enostavno sem bil utrujen. Glavo mi je vleklo dol in oči sem imel komaj odprte. Jaz sem bil tako zmaaaatran. Da sem šel kar spat. In ko sem sredi fešte legel sem v sencah in vratu spet čutil utripanje srca. Kaj se dogaja z mano?

Ker vmes sem spet našel cel kup -, saj niti ne vem kaj naj rečem. Cel kup enih reči. Izgovori to niso bili, kaj mi bodo izgovori v zadnji četrtini poti? Kaj mi bodo izgovori sredi fešte? Cel kup pa je bil, ja. Takihle, recimo: saj ni čudno, saj letos nisem kaj dosti vadil za v hribe, potem pa takale dvojna jeba naenkrat. Res, lejte, letos sem prav lenaril, kar se hribov in klancev tiče. Mišice pa so čisto druge za v hribe kot za tek. Ker sape ni bilo pravzaprav nobene hude. Noge so bile tiste, ki so odpovedovale. Evo, grem pogledat v tabelco... Letos, ha, no, evo, recimo Šmarna. Vsega skup 8x. Od osmih Šmarnih pač ni pričakovati čudežne kondicije, mar ne? Od ostalega je bil potem še dvakrat Primož, enkrat Limbarska, 3x Murovica, pa en pohod iz Krtine prek Tuštanja in nazaj. Potem pa še Katarna nad Ljubljano kot pohod in tek in to je to. Aja, pa par izletkov na Plešivico in Frato. Skratka, nula, nič višjega od Primoževih 826 m. Kako naj potem človek pričakuje, da bo šel na tak pohod kot neki supermen? Saj potem je pa vse jasno, ane?

Ampak jaz tuhtam še dalje: zakaj danes nimam prav nobenega musklfibra? Tako kot sem se (pred)včeraj(šnim) smilil samemu sebi, danes še hoditi ne bi smel biti zmožen. In ne nazadnje: kaj je bilo tisto dremuckanje sredi fešte? Ko je bilo že vsega hudega konec in bi moral skakati od navdušenja? Jaz pa ko penzionist. Enostavno se mi nič ni dalo. Vse mi je bilo odveč. Umik. Ein bisschen frieden.

Resno. Taka stvar, 26 kilometrov, trije, štirje hribi, veter, dobra družba, uspeh, strežba za bogove od spred in zad, hrane in pijače, kolikor češ. Jaz grem pa spat.

Kdo bi razumel samega sebe.

Kakšen lep dan se je naredu*

Kot vedno: en narobe napisan stavek in evo mene. Še najbolje če kar pokažem klepet:

jaz: Evo ga. Danes ob poltreh poberem napotnico in ključ. Potem greva lahko jutri že kar povohljat. Če ne moreš jutri potem boš moral sam, ker jaz pa lahko potem šele v četrtek

11:03 Aleš: Juhu! A ti bi šel z mano? Dopoldan?

11:04 jaz: Bi si vzel dopust.

 Aleš: Superca. Potem pa jutri okoli osmih. Zdaj se samo še zmeniva koliko bova hodila... Glede na to, da imava dopust, je škoda hodit samo dve uri, ne? :)

11:05 jaz: Hmm... Morebiti pa grš ti peš, jaz pa z gondolo... ;)

 Aleš: Pajade.

 jaz: A da bi šla čisto od spodaj??

 Aleš: Ma, ja. Kaj pa je, dve uri in pol!

11:06 jaz: MNNNNnnnnnnnnn....

  ...nnnnnnnnnnja

 Aleš: Dej, dej, prav prepričevat te moram...

11:07 Se bova še zmenla. V vsakem primeru rabiš dereze in velik za pre-obleč. Gor so stvari odprte. Mislim.

 jaz: MNNNNnnnnnnnnn....
...nnnnnnnnnnJAPa sem bil pečen. Dve uri in pol... Hm, saj to bi pa šlo.

Skratka, gremo na Veliko Planino!

Po pravici povedano, jutro ni ravno obetalo, malce kislo je bilo ampak ok, vsaj deževalo ni.

parkirišče pri kalcitu v Stahovici

Po kratkem vzponu proti sv. Primožu pa naju pričaka prvo presenečenje: cel slap! Vode nam torej ne bo primanjkovalo.

Pot k sv. Primožu pri Stahovici

Vendar časa za ogledovanje ni bilo. Treba je bilo naprej in kmalu je pot postala razgibana in lahko sva se začela veseliti obetom lepega dneva ki naju čaka.

pot na Veliko Planino

Malo višje pa naju je že čakal prelep razgled:

Pogled na Kamnik z okolico. Spodaj desno pot s sv. Primoža na Veliko Planino

Vendar časa za uživanje ni bilo veliko, dolga pot naju je še čakala! V prijetni družbi pa še tako dolga pot hitro mine in kar naenkrat sva bila nekje na sredi poti od Domžalskega doma proti sedežnici. Uživala sva v gorskem zraku in prelepi zasneženi pokrajini

Pred Gradiščem

Kmalu sva postala razpoložena kot že dolgo ne. Lahko bi doma ležala in se smilila samemu sebi, gledala mehiške nadaljevanke in se dolgočasila, tako pa sva skoraj na vrhu Velike Planine. Izraz na obrazu pove vse.

Wega

Čeprav že utrujena sva nadaljevala pot proti kočam, pri čemer nama je pomagal nežen vetrič, ki naju je prijetno hladil vse do Gradišča.

Veter

Še malo in - prispela sva!

Koča Mokrica

Da naju ne bi ujela tema sva se kar hitro odpravila nazaj. Po prijetnem spustu pa naju je pričakal spet pust vsakdan v dolini...

Razgled s poti

Človek bi šel kar takoj nazaj!!


Vse slike: TUKAJ

*Naslov pesmi skupine Zadnji Taxi

Nihanje vesoljskih strun

Blogovje je mrtvo. Samo primer iz enega mojih najljubših.

• 2007: 548
• 2008: 274
• 2009: 257
• 2010: 108 objav

Vse se seli na enovrstičnice twiterjev in dvovrstičnice facebooka (tu se že ne da napisati splošne množine, socialnih omrežij ni več, socialno omrežje je samo še eno. Čvekalnikov pa je zaenkrat menda še nekaj). In osebi Wega to ni tako zelo blazno všeč. Kaj pa vem. Saj tudi sam nisem nič boljši: letos sem naklepal samo 54 objav. Če bi želel ujeti lansko leto bi jih moral do konca leta spesnit skoraj še enkrat toliko. Pa jih ne bom. Tokrat se oglašam samo zaradi izjemnega včerajšnega dogodka. Sladkih6.

Najbrž že veste, da sem si vbil v glavo, da mi letos ne gre. Tej trditvi v prid govorijo tudi dejstva: nekako mi res ne gre, hitrosti ni od nikoder, teke, ki sem jih "včasih" odtekel za šalo moram nejevoljen in sklonjene glave prekiniti na sredi. Razpoloženje niha in od tekme do tekme minevajo meseci. Do novembra, recimo. November pa je letos že četrtič namenjen fenomenu Sladkih6.

Sladkih6. Nekaj najbolj norega, kar se porodi iz male ideje. Nekoč je Vreme začel razmišljat koliko smo pravzaprav sploh sposobni preteči  "na izi". Če bi kar tekel in tekel brez nekega hudega tempa, kako daleč smo zmožni? Taki, ta navadni. Zen tekači, kot samo takrat rekli. Pa se je začelo. Vabilo na Zen tek. Pa je bilo že prvo leto šok, potem pa se je virus veselja samo širil. Leta 2007 nas je teklo 30, od tega 6 deklet, 2008 že 64 (22 deklet) in 2009 je bilo že potrebno omejiti število, saj bi jih več kot 100 pomenilo že tveganje. No, 12 prijavljenih ni prišlo, tako da nas je teklo 88 (33 deklet). Letos pa se nas je nabralo kar 105 (41 deklet). 

Sladkih6 je tudi nekaj najbolj čudovitega, kar se porodi iz male ideje. Vsak pride iz nekih svojih malih razlogov. Nekatere je strah iti na "pravi" (pol)maraton in gredo sprobat tule. Cel kup nas je, ki smo ravno na sladkih šest pretekli svojo prvo desetko, svoj prvi mali in svoj prvi veliki maraton, celo ultramaraton. Drugi spet pridejo trenirat za kakšne bodoče preizkuse. Pogoji so idealni: kontrola vsak kilometer, vse je pri roki, prekineš lahko kadarkoli, pa še zajčke sotekmovalce imaš, saj gre za čisto pravo tekmo. Motiva za trning ne manjka in dolgčasa ni. Pa ne pridejo samo trenirat, nekateri vzamejo stvar čisto resno. Preizkušajo in kombinirajo, spremljevalna ekipa pa ima ljubi čas da se pripravi na morebitne prihodnje izzive, ko se bo potrebno seliti s točke na točko, ne pa takole lagodno čakati na enem mestu.  Nekateri pridejo samo na druženje. Ni je boljše priložnosti da spoznaš foriumaše s TFja (ti so vendarle v večini) kot prav na Sladkih6. Nobena AnaLiza ne da toliko energije - prej ali slej se skupčkajo skupinice po mizah in naključnih navzkrižnih srečanj je manj. Tu pa vsak krog kdo nov, doslej poznan morda le po vzdevku, vsak krog se zgodi kaj novega. Ali vmes, ali na počivališču ali pa ob obloženih mizah.  Potem pa še tisti, malo negotovi, bi tekli pa ne bi, pa spet bi. Idealno: če želiš malo hodiš, če želiš celo samo hodiš. Kaj bolj prijaznega bi si težko zamislili.

Vsega po malem je tule na teh Sladkih6. Drame s krči v nogah, žulji, odstopi in ponovni vstopi, bolečine v mišicah, masaže, trebušne težave, kapitulacije in trma. Veseloigre z iskrivimi ekipami, ki tečejo skupaj smeje, kot bi šlo za lažji popoldanski trening in spodbujajo sotrpine na poti. Nekateri grizejo, nekateri stiskajo zobe, eni si veselo požvižgavajo, drugi klepetajo, eni osredotočeno strmijo predse, drugi mahajo vsakemu, ki pride mimo. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoje križe in težave. 

Vrhunec je zvečer na podelitvi. Vsak posebej dobi svoj trenutek. Vsak posebej prejme aplavz in navdušenje. Tu ne štejejo samo prvi trije, tu štejemo vsi. Če se na drugih prireditvah še tako trudijo, da bi nam dopovedali, da je vsak zmagovalec je tu to enostavno jasno. Ničesar ni potrebno dopovedovati. Solze in ganjenost, veselje in nasmeški, ki kar nočejo z obraza, kot bi odpiral darila izpod drevesca. Vsak s svojo diplomo, vsak s svojo medaljo, vsak s svojo nagrado in vsak s svojo zmago. Tu je rojen nov bodoči jekleni mož, sedaj trinajstletni fant, ki jih za šalo preteče 47 km! Tu se postavljajo novi svetovni rekordi, saj jih sedemdesetletna gospa suvereno preteče čez 55! In vsi vmes vsi ostali, vsak s svojo zgodbo vsak s svojim veseljem. Tudi jaz. 

Kot sem že omenil, se je nekako izkazalo, da mi letos nekako ne gre. Edina zares omembe vredna reč, ki sem jo opravil dobro, je bila Medeinih 30 km s fantastičnim tempom 6:05 in seveda Radenci, čeprav so polmaratoni že šli tudi pod dvema urama. Take reči, kot so cele PST, ki sem jih letos naklepal 6, od tega kar nekaj s spodobnim tempom seveda gladko pozabim in izbrišem. Tisti flopi, kot je bil recimo blejski tek okoli jezera, kjer sem izmučen odnehal po "samo" 29 km pa so seveda še kako živi. Kakorkoli, za letošnjih Sladkih6 sem si postavil preprost cilj: 50. Ciljev sem sicer preigraval cel kup ampak tale se mi je nazadnje zdel še najbolj resen. Zadnje čase nisem pred temi preizkušnjami nič več kaj preveč živčen in siten. Pred tole sem pa kar bil malo, kar je bil odličen znak! Tudi na štartu bi bil, pa med temi ljudnmi to ni možno. Vibracije so preveč prijetne. Sama dobra volja v zraku in človek kar pozabi, da je na čisto resni tekmi. Vzdušje skozi teh šest ur boste lažje podoživeli na forumu, tule bom raje zapisal, kaj se je dogajalo v moji glavi. Iz minute v minuto se mi je namreč zdelo, da tečem skoz svoja štiri tekaška leta. Malce me je na to misel napeljala verjetno tudi ideja, da prvih nekaj kilometrov odtečem v "uniformi", ki me je spremljala čisto na začetku - svojih prvih tekaških supergah (stare - stare), prvi trenirki in prvi tekaški majici. Žal je bilo kmalu prevroče in preoblačenje mi je vzelo kar nekaj časa, ko počitka še nisem potreboval. Sem pa dotlej dal skozi vse tiste začetniške faze, od bolečih goleni do euforičnega občutka vsemogočnosti. In pa seveda moje slavno nihanje v razpoloženju, kondiciji in moči. Ja prav rad bi videl letoošnje rezultate po krogih. Naj kar povem, da sem se malo bolj resno ustavil samo 2x, enkrat za lulat in enkrat za malo bolj obilno malico. Krogi pa bodo pokazali kako sem se prebijal skozi vse tiste moje izlive na tekaški poti. Ker vmes, prisežem, je manjkalo samo par metrov, da bi končal. Še pred 30. krogom. Konec, sem si rekel, finito. Letos mi pač ne gre, mogoče mi pač sploh ne gre. Mogoče je bila vse skup ena taka pomota. Kakšen tek neki. So pač stvari, ki niso zame in tek je ena takih. Ampak kljub temu, da so krogi kratki in je možnosti za izstop ogromno, je treba pred izstopom priteči tisti kilometer do konca. Ker itak nima smisla: ne moreš izstopiti na sredi, ne moreš (in nima smisla) se obrniti nazaj. Tudi če se ustaviš in greš do konca peš naprej ne bo nihče vedel da si odstopil. In potem tečeš dalje. Kar je bilo v mojem priimeru ravno prav časa da sem tuhtal in tuhtal in se domislil, da gre morda samo za tisti znameniti zid. Kljub temu, da ni bilo moje počutje prav nič podobno opisom tekaškega zidu, sem se nekako prepričal da je to to. Da je treba malo pojesti, pa malo popiti pa se en krog sprehoditi da vse skup prime, pa bo. TAko sem malo tekal, malo hodil, malo pa se sam sebi smilil kar nekaj časa. Ne vem, 10, morda 15 krogov. Vsekakor sem vmes odtekel maraton (5 ur  in minuta za povrh) in bil malo žalosten, ker pedesetke očitno ne bom ujel. 8 krogov v zadnji uri je bilo enostavno nedosegljivih. Ajd, če bi jih vsaj še šest, da bi bil izenačil najboljši rezultat izpred dveh let. Potem je Marjetka začela deliti čaj in sva malo poklepetala in pomodrovala, malo pokomentirala koliko kaže šolska ura tam zgoraj in sem odkrevslal dalje. Čaj me je prijetno pogrel od znotraj, vse bolj pa sem tuhtal da če spravim tempo tja nekam nazaj proti 6 pa morda lahko... 50 x 1 je 50, 100 x 0,035 = 3,350, torej jih je 50 1,75, skupaj torej 51,750, kar pomeni da je 49 krigov krepko čez 50 kilometrov. Mejduš! Ne bo 50 krogov, lahko pa je 50 kilometrov, to je pa tudi čisto spodobna prelomnica!

In sem malo pospešil.

Kdo ve. Morda sem letos v četrtem tekaškem letu pravzaprav v nekakšni četrti tekaški uri Sladkih6. Morda me še celo naslednje leto čaka tista zoprna peta ura, ko sem se komaj privlekel do maratonskle razdalje. Ampak nekaj je pa pribito. Ne glede na vse skupaj, ne glede na to, ali bom kdaj nehal s tekom ali ne, neglede na to, kakšne neuspehe bom še preživljal, mi je sladkih6 podarilo bombonček. Vedno bom namreč vedel, da sem zmožen preteči tiste krasne zadnje pol ure s teka po Sladkem vrhu.

(foto: sladkih6)

Gremo naprej

To, da mi je v zadnjem času vse ljubši prosti tek, tek čez drn in strn ali na kratko treking, ni nič hudo čudnega. Treking je psihično veliko manj obremenjujoč, vsaj zame. Po mojih stalnih poteh me, kakršna brihta pač sem, kar hitro zvije, če na sredi ugotovim, da tečem obupno počasi, da je tempo polžji in da mi nikamor ne gre. Trekinga pa - treking je pa super. Če se ustavi se zarad klanca, vmes lahko čisto brez slabe vesti hodiš in se celo ustaviš, končni čas pa tako ali tako ni primerljiv z ničemer. Če je bilo treba Borških 10000 preteč v eni uri, ga ovinek čez Frato naredi časvno nedefiniranega. Skok na Plešivico nikoli ne rata po istih poteh, tako da tudi časi ne morejo biti primerljivi. Švica se pa še vedno.
ž
Aleš in Helena sta me že lani podila na par trekingom podobnih stvari, marsikateri Torek je bil namenjen temu. No tokrat sta že drugič organizirala ultra in pohodniški Krtinski izziv in kot se spodobi nismo smeli manjkat. Progi stabili v dveh dolžinah. Pri krajši se je dalo bolj improvizirati in namerilo se je nekje od 11 do 13 kilometrov. Daljša je bila tudi z višinci bolj radodarna, kar 1700 m se je nabralo v približno 35 kilometrih. Takole sta izgledali:

Sam sem izbral kratko, pohodniško varjanto, sem se pa odločil, da jo bom pretekel. In moram reči, da mi je šlo kar dobro. Povprečni tempo je bil na koncu malce čez 7 minut na kilometer, kar se mi zdi zelo dobro.  Žal sem med drugo in tretjo kontrolno točko malo zalutal, sicer bi imel najbrž tudi boljšo uvrstitev., glede na to, da sem se dvakrat izgubil in improviziral



Žal je bilo precej mraz in čakanje na ultraše je bilo kar malo naporno. Ker sta se organizatorja dobro pripravila je bilo vsega dovolj in čas sem si krajšal z mojim priljubljenim opravilom, kadar se znajdem v Indiji Koromandiji - naplitanka tukaj, pest rozin tam, pivce za pokplaknit, pa malo pečenega kostanjčka in hopla, gremo še en krog. Dokončno pa sem se raznežil nad paprikašem. Ena (mega) porcija bi bila seveda čisto dovolj, jasno pa sem moral jaz pomazat dve. Jah, pri jedeh na žlico se mi zašibijo kolena, si ne morem pomagat.

Večerno druženje pa je bilo pri gostiteljih doma. Namenjeno je bilo, da e-kipa srčnih še kakšno reče, pa je štajerski del žal moral prej domov. Kljub vsemu smo se kar razgovorili. Sem pa seveda storil še eno napako: po prvi lazanji sem MORAL še eno, čeprav sem imel že popoldne na sredi drugega paprikaša občutek da bom počil. Če je bila pa dobra.

Nekje do ene zjutraj nas je premagala utrujenost in prespala sva kar tam, kaj bi izzivala nesrečo z avtom.

Hektolitri piva mi niso dali miru celo noč, pa še zjutraj ne ko sme je malce zvilo... Ampak nič ne de.

Obdobje slabe volje je minilo in razpoloženje je diametralno današnjemu vremenu. Gremo naprej.

V leru

Po moje sem si včeraj prvič doslej sploh privoščil prosti tek. Brez ure, brez footpoda, brez GPSa, brez načrta, brez namena, kar tako. No, vsaj naključno ni bilo. V bistvu je bilo bolj kot ne presenetljivo. Te dni sem namreč bil kar od ponedeljka na Borštu. V petek sem si preko Wiggla naročil Salomonove Wingse. Ker sem se začel po Borštu izogibati psom sem moral najti nekaj bolj terenskih poti, za te pa so salomonke menda odlična izbira. ZA wingse pa me je prepričal test v Poletu oziroma čudežne besede da so "...namenjene zmerno težkim tekačem". ajd, saj vsi vemo kako. Imam samo zmerno močne kosti, nisem pa pretežek. Ampak vseeno. Kar je bilo presenetljivega je biolo to, da so bile superge v ponedeljek že pri meni! Ne moreš verjamt! Saj so hitrejši kot e-mail!

Kakorkoli zaradi spleta okoliščin ni bilo časa da bi jih konkretno preizkusil. Včeraj pa jih vendarle nisem mogel več gledati tam v kotu. Grem samo malo probat. Občutek na nogah je zelo prijeten. Prvič konkretno čutim pronacijsko oporo, nazadnje sem jo pri mojih prvih supergah (starestare in novestare, če se še kdo spomni). Potem malo tekam in ugotovim, da tehle superg pa res ne morem preizkušat kar po asfaltu. Jih je škoda. Pri prvi krivini zavijem v gozd in prosti tek se začne. Kam bom zavil se odločamsproti in po občutku (in po prehodnosti terena seveda) in tečem kot mlad teliček. Malo po blatu, malo po listju, malo po kamnih, malo po koreninah, malo po potkah, malo po travnikih, malo čez drn in malo čez strn. Ko sznajdem na poti na Plešivico mi seveda ne da miru in skočim še čez njo, zaključek nazaj pa spet po asfaltu domov. Brez bolečin v kolenih ali podplatu, skratka prijetno. Mi je kar všeč da sem se odločil za nakup. Še bolj pa mi je všeč tale prosti tek. Človek je dobesedno v leru!

Do roba

Veste, to so resne stvari. Vse skup je veliko huje kot sem si mislil. Najprej ta očala, to je bil šok. Vse svoje življenje sem videl kot sokol, res. Če je kaj na meni res dobro funkcioniralo so bile oči. Ušesa – tako, tako. Vonj in odlično plučno kapaciteto sem si uničil s kajenjem. Močan nisem bil nikoli, spreten pa še manj. Sem mislil pač, da se meni to ne bo nikoli zgodilo. Ali pa vsaj ne že sedaj. Potem pa – najprej izgovori, češ, tu je temno, pa črke so tako majcene in čudnih barv… Potem pa počasi dejstvo. Če želim (udobno) brati potrebujem očala. To me je čisto dotolklo. Jah, včasih je cigara samo cigara ampak ne pri meni. Mene razjeda vsakotedenski obisk pri dediju in njegovo psihično in socialno propadanje. Potem pa – pač nekaj pozabim, zgubim, zamešam imena, spregledam kaj pomembnega, karkoli pač, in že tuhtam, aha, gremo še mi po isti poti. Začne se pa tako in tako z očali ane? Pa še tako mi grejo na živce – misliti je potrebno nanje. A jih imaš sabo, kje si jih pustil… Oh.

Druga (resna) reč, tale naključja. UH, to pa je. Evo, kaj se mi je nabralo samo zadnji teden. V bistvu sem se namenil prejšni četrtek prekinit to neznosno utrujajočo počivanje in preizkusit če je kaj pomagalo. Tokrat temeljito: izotonik sem pripravil že dan prej in ga spravil v meh in v hladilnik. Nabavil sem si gele, tablice, glukoze, čokoladice in take, da preizkusim, kako mi kaj ustrezajo. In kar je najvažnejše: časovni plan, da se bo izšlo. Ta mala tamala je dopolnila 18 let in zvečer pride nekaj povabljencev. Uf, uf, uf, komaj da se bo izšlo. Potem pa ti prekleti slučaji. Ravno zagledam plakat za krvodajalsko in začnem študirat da je sedaj pa že kar dober mesec tega, kar sem daroval trombocite… ko seveda tisti trenutek zazvoni telefon. Bi imel danes čas za test in jutri za darovanje? Bi, kaj ne bi. Če sem že en mesec počival s tem tekom, kaj bom sedaj za en dan dlakocepil? Pa še tako na knap s časom bi bilo. Je bila pa dobra stran ta, da sem se pri večerni fešti malo nazaj držal: nič mastnega, so rekli, za zajtrk, pa tudi za večerjo raje kaj lažjega… In smo imeli kaj lažjega.

Naslednji dan, v petek, sem bil naročen ob 10:15. Istega dne, na youtubu pa večer prej je izšla dolgo pričakovana 10 epizoda spletne nadaljevanke Dan ljubezni. Tokrat je bila zanimiva še malo bolj, saj so za stransko vlogico povabili tudi našo ta velko tamalo. S snemanja je povedala, da je bilo najtežje ostati kolikor toliko resen ob Nikotovi faci. Oh, ob ogledu sem hitro videl zakaj. Na hitro sem si torej ogledal deseti del in od doma sem odšel dovolj zgodaj in precej dobre volje. Nekako sem si mislil, da bodo tole ta deseto po dopustih naredili na hitrco in z levo roko ampak ne, so kar ta pravi faconi. Na mladih svet stoji. Prav zanimivo bi jih bilo kdaj srečati, še posebej tegale Nikota. In reči kakšno besedo, dve. Potem pa šok: avtohiša Šempeter, kjer se še edino (in za krvodajalce brezplačno) da parkrat v bližini transfuzijske je bila polna. Ne morš verjet! elektronski semafor je jasno napovedoval: zgoeraj 2 in v kleti še trije prosti parkplaci. Oh! Začelo se je kroženje za srečno zvezdo, ko gre kdo ravno ven. Čas, ki sem ga imel za rezervo do zmenjene ure je kar kopnel. Pokala, Marija se mi je pokazala točno ob 10h in 14 minut. Na, spet bom zamudil. Ne maram zamujat ker itak zamujam prepogosto. Hitim proti Kliničnem in – v koga se skoraj zaletim? V Nikota seveda. Si lahko mislite? Jaz pa nobenega časa! Odločim se torej, da ga sploh ne ogovorim in odhitim dalje. Koliko časa je torej minilo od premišljevanja, da bi ga bilo dobro srečat pa do srečanja? 10 minut? 15?

Tek pa je seveda odpadel tudi tisti dan. Nekako priporočajo neutrujajoče dejavnosti in maratonski tek ne bi bila ravno pametna odločitev. Naslednji dan je pa seveda spet deževalo. Pa še na trgatev smo bili vabljeni. Oh, oh. Ker sem se zaprmej odločil, da v nedeljo tečem pa naj bo karkoli, sem bil kar malo zoprn. Halooo! Jaz to jemljem resno. Vse imam že pripravljeno v ruzaku, samo še meh z izotonikom stlačim not. In s trgatve čem hitro domov. Če ne se bom spet basal s hrano, kot je tu navada, pa še postrani me bodo gledali, ker se pijače branim. Oj, kera tečnoba sem bil. Sam sebe bi v rit nasuval. Ampak tule gre za biti ali ne biti. Jutri bo jasno, kako bo z Ljubljancem. Plan je enostaven: prvih 21,1 km je potrebno preteči v 2 urah in 15 minutah, za drugi krog pa je časa ohoho! 2 uri in 45 minut. Oh, če drugi krog hodim bo skorajda vseeno!

In je prišel jutri. Vse še enkrat preverjeno, celo rezervna baterija za footpod, če ga kaj prime na sredi. Da tokrat ne bi imel skušnjave in potuhe avtobusno karro pustim doma. Bekap s GPSom na Sportstrack, rezervne nogavice in dodatna čokolada… Pa pejmo. Skratka nič me ne more presenetiti. Nič.

Paz'te to: po treh kilometrih ugotovim, da se je izotonik ta čas ko je čakal da grem teč skisal. Resno. V hladilniku! Pa mislite da me je potolklo? Ne. Take malenkosti me pa ne bodo. Do Žal bo že in tam bom zamenjal vodo. Rečeno, storjeno: Z novo zalogo vode novim zmagam naproti. Ajde, gremo! In smo šli. Potem pa kar naenkrat, niti 12 kilometrov ni bilo za mano pa - konec. Kot bi se ura zarotila, neprestano je rinila tja proti sedem. Kilometri do polmaratona so bili skoraj matrnga. Ojoj. Pogled na uro je povedal vse. Skoraj 2 uri in pol. Ne samo,da gre za moj najslabši polmaraton doslej, še 5 ur ne bi ujel, pa če bi uspel naprej teči tako »hitro«, kot doslej. Ampak, če smo že tu, pa pojdimo še naprej teč. Wega se pač ne da kar tako.

Ampak tole ni tiste vrste štorija, kot jih je vse polno, ko se pred očni stemni in nekje na koncu tunela zažari svetloba. To ni tiste vrste štorija, ko se napiše da potem pa se mi je odprlo, stisnil sem zobe in še sam ne vem, od kje sem vzel še toliko volje in energije. Ne. To je tiste vrste štorija, ko je vsak korak težji in kot besen kengurujček skačem malo hitreje potem pa spet omagam in po neskončno časa ugotovim da sem pretekel vsega 800 metrov s tempom čez 8 minut in pol in skratka cepetam na mestu. Kot malo osramočen zadnjih 10 kilometrov prehodim. Doma pa, ker smrdim, grem čimhitreje pod tuš. Da me dobro spere.

Dogodki (in odmevi)

Pride obdobje, ko je vse skupaj malo čudno. Vse se nekako upogne, spremeni, obarva, nabrekne - in vse v čudnih kotih, oblikah, barvah in pojavah. Ali pa se pač nekaj dogaja v meni? Kako gre lahko kar naenkrat vse v neke nenavadne smeri, kako se lahko začnejo pojavljati čudna naključja - oh! ja, to je dobra beseda: naključja. NaKLJUČja s ključi. Naj kar vnaprej povem, da je čisto mogoče, da bodo nekoč v prihodnosti epigenetiki odkrili kako se lahko zlepijo geni, ki so odgovorni za to kako neka oseba ravna s ključi. Kajti ključi so moja nočna mora. Že od majhnega. Z vrvico sem jih imel obešene okoli vratu, pa sem jih še izgubil. Nič bolje ni sedaj. Ključi od avta, ključi od službe, kluči od vikenda, ključi od doma. Ah. In sedaj so se pridružili še ključi od - no, USB ključi. Ni trajalo dolgo, ko mi ga je uspelo izgubiti. Seveda sem se moral prej dobro navezati nanj, da mi je bilo res hudo ko sem ga izgubil. Bil je tak lep, 8 gigabajten in fensi modro diodico sredi ohišja, priKLJUČek pa se je dalo elegantno povleči v ohišje, tako da ni bilo nobenih nadležnih pokrovčkov in takega. Tisto dopoldne sem ga končno spedenal - skozi ohišje sem napeljal vrvico s sponko, tisto, ki jih prilagajo trakovom za okoli vratu, tako da je nastal prav priročen obesek za ključe. Spedenal sem ga tudi softversko. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ga naložil po svojem okusu in željah. Same prenosne programčke iz portable apps, ki sem jih že dogo želel imeti na kupu. En programček za obdelavo muzike, pa googlov Chrome portable, pa Inkscape za vektorsko grafiko, pa seveda portable open office, VLC predvajalnik, GIMP za slikce, Infra recorder za peko, pregledovalnik fotografij, en sudoku generator in še par malenkosti. Pa še slikce in nekaj knjig, bližal se je dopust. Skratka: cel prenosni računalnik v žepu! In naenkrat ga ni bilo nikoder. Sponka je žalostno prazna visela s ringce s ključi, meni je pa kuhalo. Nisem bil čisto prepričan, ali si je chrome že zapomnil kakšno moje geslo - še posebej gmailovo. Vem, da sem si rekel da moram na portablu tole pomnenje izklopiti ampak nisem pa računal, da bom ključek izgubil TAKOJ. Izgubiti sem ga moral nekje na službenem parkirišču, ko sem vlekel ključe iz žepa, v bifeju na poti iz službe, ko so ključi najbrž napol viseli iz preplitvih žepov ali pa pred blokom, ko sem nosil stvari v avto in ga enkrat celo preparkiral bližje. Domače parkirišče sem pregledal kolikor se je na hitro dalo, ključka seveda ni bilo. Takoj sem tudi poslal SMSe sodelavcem, ki so najbrž še viseli v bifeju, da naj preverijo tam.  Med dopustom sem se celo vrnil z Boršta na službeno parkirišče in ga prečekiral celega, tako da je moralo vse skupaj na varnostnih kamerah izgledati jako čudno. V naslednjih tednih sem vedno, tako doma kot v službi potrto tipal po tleh in iskal moj ključek. Seveda brez uspeha.

Potem se je ključevanje nadaljevalo. Najprej so se plenk, plemk, plenk en za drugim na istem mestu prelomili ključi vhodnih vrat. Ker so tako brihtno kodirani še z vzdolžnimi dolincami po obeh straneh, zobčki seveda za naš fort knox niso dovolj. In je naneslo, da so na naših ključih vdolbinici točno ena nasprot druge in tako je tam trdnost ključa oslabljena. Ampak plenknilo je seveda meni. Odmevi tega dogodka, ki so sledili vse do montaže nove ključavnice so bili sila pestri. Naj omenim samo tistega, ko sem po telefonu dajal natančne napotke ujetnici, kako se odklene vrata s pokvarjeno in zaskočeno ključavnico.

Nekaj dni kasneje mi je spet uspelo pozabiti ključe od avta v službenem predalu. Ah, kako to sovražim! Petek, človek z užitkom potegne kartico in zakoraka ven in - ugotovi, da je treba nazaj. Grrrr! Vrh vsega sem sabo tovoril vrečo dobrot, ki so mi v minulem mesecu ostale od malice. Nič, vrečko postavim za avto in grem po ključe. Pazite sedaj to: ko sem se vračal sem še pri vratih med štemplanjem sam pri sebi naredil miselni opomnik, da ne smem pozabit vrečke za avtom - in jo seveda 17 sekund zatem gladko pozabil. Spomnil sem se seveda nekaj trenutkov zatem, ko sem doma stopil iz avta. Naj povem, da sem tako škrt, da sem šel nazaj, petkovim prometnim konicam navkljub. Seveda sem izkoristil povratek na službeno parkirišče še za eno neuspešno iskanje usb ključka.

In tega je še polno. Kot bi se mi kisali možgani. Naj omenim samo še čisto ta zadnjega, ko so se mi možgani najbrž ne samo do konca skisali ampak čisto zresetirali. Ker je bil tisti vikend v Pohorski izziv preoblečen Mura chalange, moj avto pa je bil v okvari nama je prijazno priskočil na pomoč svak in posodil svojega. Po prijetnem vikendu sva se vrnila domov in začuda takoj našla prostor za parkiranje in to celo na prtljagi prijaznem mestu, namreč gre za zadnji prostor, preden se parkirišče nadaljuje v travnik in ovinek. Prostora za na stežaj odprta vrata avtomobila je torej priročno dosti. Je pa malo manj priročno če je sopotnik Roy: ne more si kaj, da se ne bi zapodil v kup listja, kamor ga nagrabijo naši ljubi penzionisti s parkirišča. Tisti kup najbrž malo že kompostira in zato tako našemu bevsku tako diši. Je pa to precej nerodno če tisti trenutek z isto roko s katero držiš fleksi zaklepaš avto. Ko sem se doma začel pripravljati, da grem dol po preostalo prtljago pa sem odkril, da ni nikjer avtomobilskega ključa. Tu ne bom nič skrivnosten, kar naravnost povem, da se mi to vedno, ampak vedno zgodi kadar kakšno reč spravilm, da je ne bom iskal. Tako sem avtomobilski ključ varno spravil v torbo, ki sem jo imel čez rame in mi je ves dopust služila za vestno shrambo vsega mogočega, tudi vseh ključev. Nič hudo nelogičnega torej ampak ne, meni ni potegnilo. Najprej sem pregledal vse punkte, ki so običajni doma, polička v predsobi, polička v kuhinji, polička v dnevni sobi, polička nad tevejem, the Predal, še enkrat polička v predsobi, pralni stroj, polička v predsobi, žepi jakne, polička v kuhinji, hladilnik (o, lej še eno pivo je ostalo od praznovanja RD!), polička nad TVjem, žepi jakne in polička v presobi: ključa ni. Darja se je takrat ukvarjala čisto z drugimi stvarmi, zato me še ni uspela vprašati, kot me je kasneje čez pol ure (in kot me itak vedno), če sem pogledal v torbo. Meni pa se je vse bolj oblikovala misel, da sem ga - ključ namreč - pozabil v vratih avta. Kakršen cepec sem zadnje čase ne bi bilo to niti čudno, niti prvič.

V vratih avta ga seveda ni bilo. Nemočno sem strmel v tisto ključavnico, kot bi pričakoval, da se bo morda tam udejanjil iz neke druge dimenzije. Pa ni bilo nič. Kadar sem takole na pol obupan (pa še moj avto ni!) mi na misel prihajajo najbolj nemogoče "kaj pa če" ideje. Kaj pa če mi je ključ odletel z rok, ko me je Roy cuknil proti tistemu listju? Kaj pa če mi je ključ nevede padel iz rok, ko sem ga milostno čakal, da prevoha vse, kar je izpustil na tem koncu v zadnjih štirinajstih dneh? Ojoj. Bolj iz obupa kot zares sem na slepo pobrcal po listju, v glavi pa se mi je vse bolj porajal dvom, da sem preveril tisto poličko v predsobi in je ključ morda tam.

Potem se je vse skup malo upognilo, spremenilo in obarvalo. En tak nenavaden občutek se je sprehodil tam za očmi, kot bi se mi malo zavrtelo, kot bi se malo zamajalo vse skupaj. Preveč čejev je bilo. Preveč! Čevelj je namreč izpod listja in zemlje izbrskal nekaj črnega. Nekaj podobnega obesku za ključe. Z lično napeljano vrvico s sponko skozi ohišje in osmimi megabajti spomina v drobovju. In malo kasneje je modra diodica zaspano zamežikala vame, češ, kod si pa hodil tako dolgo?