Izrazi zadovoljstva ob smrti Osame Bin Ladna

Ste bili tudi vi zadovoljni ko so ubili terorista Osamo bin Ladna?
Meni je bilo pa nelagodno.
Vedno se počutim nelagodno ko slišim, da je bil nekdo ubit.

Poraz

Morda je res, da Formaraton pač ni Sladkih6, pa vseeno. Moj namen je bil malo potrenirati za bližajoče podvige, ki sem si jih zadal za letos. Malo potipati kaj in kako. Kje sem. Kako mi gre. Pa kar nekaj ni steklo. Najprej sem imel občutek, da je kar nekaj čudnega v zraku, potem pa mi je bilo jasno, da nečesa NI bilo v zraku. Ampak to je čista subjektivnost. Ultra ekipe so bile čisto naelektrene. Mene pa kar nekaj ni držalo. Pa niti ne vem zakaj, ker po pravici povedano sem  vse skupaj kar malo komaj čakal. Družba, e-kipa, tek v troje, čvek, smeh, te stvari. Pa kot rečeno kar nisem bil pri stvari. Čisto mogoče je, da je bilo vreme. Neprestano er je bližala in oddaljevala fronta in vse skup je bilo na robu nevihte. Mene po navadi v takih primerih prav "dol" tišči.

Potem je pravzaprav kar šlo. Srčni utrip, recimo, je bil krasen, le redko je zavil proti 150, sicer pa se je v glavnem držal pri 130. Kazalo je torej, da bo šlo vse skup precej zlahka. Sam pri sebi sem si želel priti do maratonske razdalje nekje v dobrih petih urah, to bi bila odlična popotnica in štampiljka za Radence. Potem pa so se iz vseh vetrov začele plaziti bolečine. Najprej negotovo na splošno, pač noge na pavšal, saj vemo, malo težke so, malo bolijo in to. Ampak to poznam. Mene tam proti 40 VEDNO prime. No enkrat me je. Na Sladkih6 sem v peti uri tudi mislil kar nehat, v šeti uri pa sem eksplodiral. Nekako sem s strahom stalno pričakoval, da me bo začela zbadat leva noga, potem pa se je kar naenkrat začelo desno koleno. Od kje pa sedaj to? Tiste EN-DVA-TRI štengce pred ciljno strmine so mi vedno pogosteje (mnja "pogosteje" je malo čudna beseda") vsekale v koleno. In to konkretno. In kaj naj sedaj? Naj vstrajam ali neham? Potrm pa spet nek Wegov miselni saltomortale. Ob ene treh pride Darja iz službe, kaj čmo tle do petih viset, bom jaz kar nehal. ITAK pa me ful kloleno boli. Kaj pa če si ga poškudujem? In sem šel s proge.

Še do danes si nisem čisto na jasnem ali je bilo prav da sem nehal ali ne. Včasih je pač potrebno malo stisnit zobe in to, pa je, ane? Ker, kako tipšično, danes sploh ne čutim da sem kaj tekel. Namesto kolena pa me je začel boleti zunanji lok levega sopala. Pa bodi pameten! Če bi do konca zgolj hodil bi gotovo dodal še kakšnih 10, 12 kilometrov, ampak zakaj? Joj, zakaj? Zakaj sploh teč? Zakaj sploh vse skupaj? Za prvo mesto? S Srčnim Rajkotom sva tako recimo  dosegla drugo mesto med dvočlanskimi ekipami, če bi vztrajal bi bila prva. Pa res, zakaj. Predstavljal sem si, kaj bi se zgodilo, če bi v cilju razlagal o mojih težavah različnim skupinam ljudi.

Mojim srčnim prijateljem - seveda, saj si dosegel dovolj. Vsak kilometer šteje in če odstopiš sedaj si še vedno dosegel več kot si si kdajkoli sploh predstavljal. Ne tvegaj poškodbe.

Egotom tekaškega foruma:  koliko si pretekel? Aha. No jaz sem pretekel toliko pa predvčerajšnim sem pretekel že enm ultramaraton zato danes nisem mogel še devedesetega kroga, ker se moram malo šparat ker grem jutri na ultzra tja pa tja, pa na začetkiu sem šel ful počas (3:39) ker mi je bilo ful nekaj slabo....

Starima tekaškim mačkom ala Zdravko, Inot, Pegaz,  (in vsi ostali, saj jih poznate): Wega, ti si car. Teci po občutku. Če ti ne pšaše se ne sili.

Domačim, sosedom in znancem: Uau. 43 kilometrov? Uau. Uaaau. Uau. Pa še lahko hodiš?

 Skratka, na koncu je pretehtalo. Gremo domov na Dolenjsko rekord pa naj počaka na kakšen drug dan. Pa tudi poraz bo moral še malo počakati.

 

Potrebnice

No, pa sem spet malo zmeden. Danes mi je šlo po dolgem času spet dobro. Mislm - dobro, tempo je bil pač spet končno okoli 6, kar ni bil že od lanskega Ljubljanca (če ne štejem treh Barbarinih kilometerčkov). Po drugi strani pa me malo skrbi, ker se mi spet javlja tista udarjena mišica na levi nogi. Včeraj sploh, no, danes ne toliko ampak čutil sem jo. Tako da, uh, skrbi me dvoje: sobotni Formaraton in majski Radenci. Po eni strani se mi zdi, da bi bilo morda dobro, če bi vzel kake 14 dni pavze in masiral in mazal in gnetel in božal in trepljal tisto božjo mišico, po drugi strani pa - ha, časa pač ni več veliko!!

Tako da... Tako daaaaa, em, veste včeraj se mi je zdelo, da me vedno začne bolj boleti v teh točno določenih edinih supergah, ki jih imam trenutno aktivne v Šiški. Če grem v Salomonkah, ane, me splooooh nič ne boli (ali pa čisto malo, tako, kot danes, ne pa tako čisto veliko kot včeraj) Ampak salomonk je škoda za asfalt ane, torej  sem se odločil da kupim.... emmm, še ene Salomonke. Ja kaj no, če jih pa rabim!! Nujno!

Sicer pa sem se te dni prav izkazal. Naravnost ponosen sem bil nase. Namreč v sredo dobil povabilo da se pridružim akciji "Kupiš 3, plačaš 2" v Hervisu in tako dobim že dolgo ogledano Garminovo 310ko za 266€.
To je sicer najugodneje, celo ugodneje od interneta ampak... ostal sem trden, kamnit, odločen in neomajen. Takole krut je bil moj odločni "NE":

Pozdravljen!
310ka me še vedno "srbi" čeprav sem si vmes nabavil nekaj brez GPS. Poleg tega kupujem še nove superge, tako da se mi finančna konstrukcija malo maje. 
V glavnem: ti deluj kot da me ni , če me bo pa neodložljivo zagrabilo te pa takoj pokličem.

Potem pa me v ponedeljek, na zadnji dan akcije pričaka novo sporočilo...

Pozdravljen..., za Garmina XT 310, sva že dva, če si za nakup se oglasi, upam da se je kaj popravilo tvoje finančno stanje, saj 310 po tej ceni ne bo še dolgo časa za dobiti, jaz mislim da se nam izplača izkoristiti to akcijo, ker jo potem do konca leta ne bo več...,če se odločiš, javi!

Kaj naj pa sedaj? Tu ne gre več za uro, tu gre za sočloveka v stiski!! Dva, da ne bo pomote. Kako naj pustim na cedilu nekoga, ki si tako srčno želi ure? In, če smo čisto pošteni (hvala, četrti Wega) a ne hodim lepo pošteno v službo in si služim denar in si vsake toliko pa ja lahko privoščim kakšno malenkost?? Madona, še brezposelni imajo forerunnerja z GPSom, pa vsi moji prjatli ga imajo, pa vsi na kRožniku so ga meli, pa sam jaz ga nimam...

No, v glavnem, je pa zanimivo, ko dvakrat pretečeš isto progo, pa pokaže čisto enako razdaljo. Zaenkrat se navdušujem nad tem. Za kaj več funkcij pa bom vprašal vse moje prijatelje...

Naslednjič: 13-tedenski program teka in hoje.

Igračke za krpanje duše.

Pa saj me poznate. ko sem tak, čuden, si nekje globoko v sebi predstavljam, da se bo vse rešilo samo od sebe, samo želeti si moram. In ker se bo vse skupaj rešilo samo od sebe, se mi itak ni treba več truditi! Recimo, tek bo stekel kar sam od sebe, če si kupim (naj)nove(jše) superge, ali pač merilec srčnega uripa z  tisočinenim senzorjem, GPS navigacijo, miljondvestotim funkcijam, ali recimo kakšne nove vitamine, minerale, gele, glukozo, napitkom in sploh. Evo recimo zadnjič sem se znašel v lekarni in iz samega dolgega časa sem začel brskati po prospektih na pultu. Oh, lej. Regeneracija mišic, čisto naravno, nič takšnega, kar bi lahko štel pod preseravanje s kakšnimi powerpump praški ali poživili. Pač naravna zmes skupin morskih lipidov in nenasičenih maščobnih kislin omega 3, piše gor. Zakaj pa ne? Pošvedrana noga me (še) vedno nekaj boli vsakič ko malo dlje tečem in morda bo tole, ki pospešuje odvajanje mlečne kisline, pomaga pri starih in novih poškodbah mišic in sklepov, zmanjšuje vnetja mišic in sklepov, skrajša čas okrevanja po tekmovanju do 50 odstotkov, ublaži mišične bolečine po tekmovanjih, treningih in športnih dejavnostih, poveča kapaciteto pljuč od 5 do 10 odstotkov (zlasti tistim z astmo in zmanjšano pljučno kapaciteto ter poveča prenos kisika v mišice. Osebno sicer menim, da so tele omega 3 kisline in Q10 encimi in te stvari čisti markentiški nateg ampak, hej, saj si menda zaslužim? Sedaj ko sem spet začel tečt (kot da bi seveda sploh kdaj nehal) pa sploh. Saj se lahko vsake toliko pustim malo markentiško nategniti? In evo mene pri okncu - eno stekleničko tegale prosim. Pa potegne enkrat, pa potegne dvakrat pa zgine zadaj, se vrne in potegne še tretjič - 99 evrov prosim. Ah? Ah potem pa... potem pa hvala, ampak ne, hvala. Nič ne bo z omega lepotilno kuro. V bistvu, veste, sem si novo igračko že kupil. Ampak to je bilo takrat, ko sem nehal teč. Za na kavč. Bo že moralo zadostovati do naslednjič...

Sledi: nekaj, kar res potrebujem

Daj nehaj že!

Ja, tole je precej huje, kot nehat kadit. Ta mesec sem nehal s tekom vsaj 100x. Bivši kadilci se najbrž spomnijo, kako je bilo: ne bom čisto nehal, malo bom zmanjšal, samo še tisto cigareto pri kavi si pustim, ena škatlica na teden, recimo, saj ni treba čisto nehat, jaz se znam obvladat. Figo: že naslednji dan je bilo enako kot prej, pogosto pa še huje. Prav spomnim se, kako sem enkrat nekomu v oštariji razlagal, kako da sem jaz pa zmanjšal kajenje in kako sedaj manj in kontrolirano kadim in sploh, pri tem pa sem si seveda prižgal enega. Ko sem hotel otresti pepel sem opazil, da je v pepelniku že eden moj prižgan in nepokajen izpred ene minute. Jep, tole s tekom je isto. Trdno zaprmej se odločim, da je konec teh trikrat-na-teden matranj in da odslej bom pač laufal tko, enkrat na teden maksimum, pa še to če se mi bo zahotelo in zaluštalo, če ne pa ne. Pa še takrat 5 km maksimum. samo da se sem pa tja malo prediham. In adijo tekme in dihanje na škrge v zadnjih kilometrih. Sproščeni tek torej. pa mine en dan, pa mineva drugi. Se peljem mimo Žal in evo. Tamle teče ena. Pa še ena. In tam čes dva v paru. Vzdih. Nemir. Sajbodež, sajbodež sajbodež.Potem se peljem čez liro na obvoznici, tam, kjer seka PST. Vzdiiih. Nemir. Sranje. Sajnebočasa, sajnebočasa, sajnebočasa... Potem sem siten. Mudi se mi domov, rad bi ujel sonček... za kaj že? Potem pač grem. Ampak po tem pa res konec. Samo še danes. En kratek. 7 recimo.

Čez vikend mi potem res uspe. Zidamo škarpo, nosimo kamne in vedra betona po stopnicah in časa za tek res ni. Niti volje ne. In kot terna me še uščipne v hrbtu. Super, že drugič letos. To bo torej to, prava priložnost da se otresem teka; ista finta kot takrat, ko sem nehal kadit, ker me je 10 dni tako bolelo grlo, da nisem mogel, potem pa sploh nisem več začel. In je ponedeljek, šepam okoli in vlečem nogo za sabo, da je veselje. Že 4. dan je to brez teka, dobro mi gre! Pa je torek. TA TF forum grem čisto slučajno. O, danes je pa kRožnik. Pa na čevapčiče grejo potem! Jebenti, da bi jih šel lahko pogledat! Na čevapčiče seveda, ne na tek. Tečt ne morem, me hrbet boli. No, v kavbojkah pa tudi ne morem it, kako bo pa zgledalo? Vmes seveda skoči tisti saboter, ena od mojih mnogih osebnosti - v rokah se poleg ključa za avto znajde še pas za uro in cunje za preobleč... KAj čem pravit, seveda sem stekel z njimi. Pa bi bilo bolje če ne bi: nekje na sredi klanca na Rožnik jim nisem mogel več slediti. Niti najpočasnejšim ne. Pa ni bil kriv hrbet: sapa me je dajala, sapa! Puf, pant, jebenti, kakšno matranje! to je pa zato, ker ne treniraš. Je bilo že celo sranje v glavi: seveda, zdaj pa maš, tvoja nehavanja, brez nič ni nič! Kmalu pa še po štengah ne boš mogel. Vse skup je samo čisto navaden izgovor za popivanje in betonske veselice. Saj bom samo malo za gušt tekel, pa jade!! Boš en klinc tekel. Za gušt se boš pred TV zleknil, ne pa tekel. Luzer!

In sem bil naenkrat prijavljen na Formaraton, Nočno desetko in dvainštiridesetko v Radencih. Nehal bom pa emmm, no, bom že. Za novo leto recimo.

Prihodnjič: nova igračka

Gora visoka kot golovec

Dolga je bila, ane? Štos je v tem, da se je vse skupaj pač izpelo. Jamrat ne morem več, ker ste me že vsi prečitali, če gre pa dobro pa itak ni kaj pisati, običajno pa tudi za komentirat ne. Novih poskusov se ne grem več, da bi o njih pisal, ker so se mi vsi programi doslej - razen The Prvega, 13. tedenskega programa teka in hoje - sfižili. Letos mi tako ali tako ni šlo najbolje. ni hotelo steči, kot se reče. Potem pa še tista nesrečna veriga, ki mi je potem pol januarja vzela. Ko se je poškodba noge kolikortoliko sanirala, me je pa seveda v križu vsekalo kot že dolgo ne. Saj vem kakšno breme me teži, ampak na živce mi gre, da se vedno znova takole pustim. Enostavno se počutim kot tisti butalec, ki na pločniku zagleda bananin olupek in reče - na, spet bom padel. Ko enkrat vseka, vseka in tu potem ni nobenih hecov, teden je takoj mimo. Še posebej zaradi mojih cepljenih osebnosti. En Wega spotika drugeega, tretji daje potuho in sploh: vse je še vedno tako, kot sem zapisal pred štirimi leti:

Če sem se na začetku zezal z - kako sem že rekel - obsesivno manično šizopresijo imam dandanes občutek, da sem cepljena osebnost in to perverzno: vse osebnosti vedo ena za drugo. (oglejte si film Identity, pa vam bo jasno). Ena oseba lahko teče: ne ravno hitro, pa tudi mar ji ni za to. Tek je zgolj sprostitev in čez 150 utripov srca na minuto se ji zdi že matranje. Druga bi že malo tekmovala. Ta je pametna izključno v obdobjih, ko sedi nekje varno v službi ali sredi noči v postelji - tekla bi kar na Šmarno goro, dvakrat trikrat zapored, to bi bil podvig! In okrog Ljubljane, recimo. Pa če smo že pri tem - kar do zidance? Vse se da, madona, če se hoče, saj veš, vse je v glavi!!! Med tekom prve osebnosti na kratko vskakuje, pospešuje in provocira. Žal (ali pa dobro, da) so druge osebnosti močnejše in jo varno potunkajo nazaj. Tretja je lenoba lena, en tak krofek, buhtelček, čisto v redu tip sicer ampak ni mu pa jasno, kaj je tega teka treba. Na plano udari najraje takrat, ko sta na vrsti dva dneva počitka. Čedalje glasnejši postaja z namigovanjem, da so v resnici vse tekaške osebnosti v bistvu bleferji: nihče od njih ne zmore vkup preteči niti piškave minute. V dokaz recimo malo zalavfa (kot recimo danes ko je v službenem predalu pozabil avtomobilske ključe) in teatrtalno preneha s tekom, češ, saj ne zmorem takole teči. Niti 100 metrov! Ko se bliža ura teka postaja vse bolj nervozen in svojo nervozo širi na vse ostale, najbolj pa na četrto osebnost, bart dvojček in to enojajčni tretje, ki sicer teče ampak je ravno tako kot Tretji prepričan, da sploh ne zmore. Všeč mu je sicer, da se počuti čedalje bolje, skrivaj se pogleda v ogledalo, ko gre nag izpod tuša, če se že kej pozna na trebuščku, rad gre na ekstra sprehod - še posebej če mu družbo dela peta osebnost, ki je prepričana, da je potrebno samo malček več discipline, nič matranja, samo redni sprehodi na Šmarno, redni izleti na daljše kolesarske ture, mogoče fitnes enkrat tedensko (zastojn ga imamo na razpolago, dostikrat predava ostalim, samo telefon je treba zavrteti!). V dokaz spije pivo na vrhu Šmarne potem ko je izboljšal čas za kakšno stotinko ali dve. Tu Četrti odide, ker ne mara preveč šeste osebnosti, ki prisede takoj, ko je na mizi pivo. Bomo še enega? začne takoj, roko na srce, škrtari pa res ne. Ampak ko ne zna nehat. Tako sili, da so prej ali slej vsi od Prvega do Šestega prisiljeni popiti po vsaj enega. Eni ga prenesejo bolje, drugi slabše in počasi pozaspijo v enega samega, ki je zmeden.

Kajti kmalu sta najmanj dve osebnosti, najbrž pa še kakšna, ki je niti poznam še ne, vsekali na plano, da je bilo, oziroma bi bilo, že kar smešno. Vedeti morate, da je to preskakovanje včasih tako bliskovito, da je res težko slediti. Če nisi pozoren pa sploh ne. Samo za primer: se mi zahoče kozarec vina. Pravzaprav špricer z vodo: deci cvička, deci ali dva vode. Pa "se mi vlije" preveč cvička. Kar takoj dajmo po pravici povedat: sam vlijem preveč. Eden od mene pač. Ker mi ni, da bi se ga napil ampak se mi je zaluštal zgolj en špricer za žejo,  se takoj vmeša drugi jaz in začne z alarmom češ, hopla, ti greš danes še tečt, in ni dobro da spiješ preveč vina. Na pomoč priskoči tretji (ali pač tisti prvi, ki si je že v štartu sploh zaželel špricerja) in ODPIJE višek vina, češ, evo, sedaj bo pa špricer dovolj blag za žejo. Tole bi rad še enkrat ponovil, da bo jasno, kako hudo je: nalijem si preveč vina, potem ga pa odpijem, da ga je manj. Pa saj ne gre (samo) za vino, le najlažje je bilo zadevo ponazoriti. Kdo pa mi na podoben način vodi manipulacije s kreditnimi karticami, da se vsake toliko zgodi kakšen popolnoma nepotreben nakup, recimo? In kako mi uspe, da se na dolgi trening spravim popolnoma nepripravljen? Pa to niso najhujše stvari,. Včasih se en od mene spravi na drugega in ga kaznuje, na, da boš videl! Saj bi bilo smešn, če si ne bi delal škode. Ali včasih še huje- če ne bi delal škode svojim bližnjim.

Zadnja takale, ko bi se dejansko kmalu že začel smejat, je bila kmalu po tistem tekaškem počitku zarad noge. Že tisto je bil hec, če bi bilo seveda sploh hecno. A vam po pravici povem, zakaj sem se nasadil na ketno? Ker sem bil frajer. Ker jaz med eno in drugo rundo pira lahko skočim na bankomat ne bi kdo to resno opazil. Saj sem ja Tekač ali ne? Lahko tečem ane? Sem strašansko hiter, ane? In če tečem čez drn in strn po borških gozdoivih, potem lahko tudi tule kakšno bližnico vsekam, ane? Čez parkirišče..., ki ima na koncu čez cesto napeljano ketno. Ampak OK, en teden smo si vzeli pavze, potem tipali s šestimi in sedmimi kilometri in počasi, ko je bila Šentiljska, ki so jo pretekli Resnično srčni varno mimo, sem se spet spravil  malo tečt. Tistega dne je bilo res noro. Že zjutraj sem "pozabil" prečekirat, če me je kdo kaj povohal za Torkovo rekreacijo. Kadarkoli me je nekdo on nas spomnil na to, me je drugi zamotil s kakšno neumnostjo, tako da cel ljubi dfan nisem resno prečekiral morebitne pošte ali SMSov. Ker nekje zadaj je tretji že koval načrt: soočenje. Soočenje z 23. avgustom 2010, ko me je na dveh tretjinah PSTja enostavno pobralo in sem se vsedel na avtobus in potem dokončen flop potrdil 26.9, ko nisem uspel priti niti do Golovca. Kaj šele čez. Vsi skupaj, vse moje vesele osebnosati pa smo vedeli za naslednja dejstva:
- že na tistem popoldnevu po kosilu z Alešem se je v glavo začela vsajati ideja, da ti Golovec pobere vse moči
- vsakič naslednjič si se komaj vlekel prek Livade (kak km po Golovcu), čeprav je bila glavnina poti v resnici že mimo
- vse do tistega dne, ko si se po golovcu vsedel kar na avtobus in se odpeljal domov je bila tista Jurčkova do Livade prava pravcata kalvarija
- in vse od tistega dne, ko ti je moči zmanjkalo natanko kilometer pred Golovcem se PSTja ogibaš
- od takrat je minilo 5 mesecev, ko si se zavestno ogibal misli na PST
- Golovec je Burek. Kucelj. Brez veze. Borške Frate je skoraj ravno toliko, jebenti.
- pred kratkim si se še šparal zarad noge
- enkrat bo treba spet it.

Ne rečem, da je PST en tak mačji kašeljček ampak z mojim tempom se da preteč brez hudih težav. Saj ne ciljam na svetovni rekord. In, kot rečeno, enkrat bo treba spet malo potipat vse skup. Tisti tek z užitkom. Z nasmehom, kot reče Rajko.

Kdo ve zakaj je bil tisti dan ravno pravi za veselico. Ker kar se je dogajalo tisti dan je bilo noro. Najprej ta manipulacija z doseglivostjo: kot sem že rekel, še gmaila sem se ogibal, da me ne bi premamilo na kakšno "samo" rekreacijo, čeprav, kot boste videli, do konca sploh nisem vedel da bom pretekel cel krog PSTja. Šlo je namreč bolj za to, da "grem danes na en malo daljši tek" da vidim, kako mi zdrži noga. Nič hujšega. Mogoče dvakrat gor in dol od bajerja do šteng ali kaj takega. Pa je eden od nase namignil, da bi pa šel danes do Žal. Nobene logike ni bilo v tem: pot je ravno na tem delu pravzaprav zoprna: polno nekih semaforjev in prometnih ulic. In potem, Ah saj ne boš rabil meha za vodo: prvič itak je mraz, drugič pa, do Žal pa nazaj je vsega skup 12 km. Škoda nahrbtnik vlačit za to. Sploh pa, je kot mimogrede navrgel nekdo tretji tam od zadaj, lahko piješ s pip na Žalah in s potočka pod Golovcem, potem pa še s pokopališča na Brdu. Odkod sta se naenkrat znašla slednja dva mi še danes ni jasno. Prav tako mi ni jasno zakaj sem se kar naenkrat spomnil, da bi končno preizkusil kako kaj prenaša mohj želodec neke energijske ploščice, ki smo jih dobili v neki vrečki za štartnino. In ni čisto jasno, kdo se je zadnji hip stegnil za naglavno lučko, ki mi je od vseh pripomočkov še najbolj zoprna za nosit po žepih, in kdo jo je hip kasneje zamenjal za drugo lučko, s sosednje police. Skratka leva roka se je pripravljala na dolg tek okoli Ljubljane, desna pa je vse skup sabotirala, če ponazorim bolj plastično.

Kajti na Žalah kar naenkrat nisem bil prav nič žejen. V bistvu grem itak samo še par kilometrov naprej, potem pa se napijem nazaj grede. Nekdo mi je vstrajno blokiral misel na dejstvo, da je pozimi voda na Žalah (in povsod drugod) zaprta, saj zmrzuje. In kar naenkrat je bilo nekako jasno, da gremo nekje do Polja. Tam je potem avtobus... za katerega nimam sabo niti prebitega centa, kaj šele Urbane. Takrat enkrat sem tudi v žepu zatipal lučko. Za čez Golovec, ker bo najbrž že tema. In kar naenkrat se mi je zazdelo, da moram premagat ta neumni strah pred Golovcem. Da je to prioritetna naloga današnjega teka: dokazati, da je bil lanski avgust pač splet nekih okoliščin, in da mi Golovec ne more povzročati nobenih preglavic. Kucelj, kakšen meter višji od Rožnika, četrt Vršiča (če sploh), kaj sploh kompliciramo. Saj, ampak po tem je potrebno preteči še 15 km... ja IN? Če boš zmatran boš že koga poklical po telefonu.

Lučka, tista druga lučka namreč, je bila seveda tista, ki je bila zanič. Tista ta prva, ki mi jo je nekdovtaknil v žep prvo je bila "ta nova" in nekdo mi je kasneje zadnji hip podtaknil ta staro. Ampak klinc gleda, bomo že. Saj ne tečem prvič po teh potkah. Najbrž ni potrebno posebej pisati, da ni bilo s klanci nobenih težav, ne problemov. Celo zgrešil sem, ker sem bil na koncu prepričan, da je pred zavojem v dolino še en klanec več naravnost. Niti ni bilo posebne utrujenosti kasneje, ko sem tekel prek Livade proti Murglam. Je pa res, da mi je natanko pet minut po Golovcu potegnilo, da vode sredi zime ne bom dobil nikjer. Kar naenkrat sem bil seveda žeeeejen, pljuval suho slino in se odkašljeval da je bilo veselje. Toliko, da pokažem tistemu cepcu, ki me je prepričal, da ne vzamem nahrbtnika z mehom.

Da zaključim počasi: na koncu ni bil zadovoljen nihče od nas. Enemu se je fržmagalo, da je bil čas razmeroma slab. Drugi se je kujal, ker je bilo treba rinit okoli brez ustreznih pripomočkov in vode. Tretji je vedel povedati, da bi nogo moral šparati dlje časa. Spet je nekdo pripomnil, da bi bilo sploh krasno, če bi si tam nekje na kanalih sredi Golovca fino zvil gleženj pa še betico treščil ob kakšno drevo. No čisto potiho pa je nekdo od zadaj mimogrede in kot po naklučju navrgel, da tudi križ ni bil najbolje zaščiten in je na koncu gledal ven v mraz. In ker nič ni mimogrede in nič ni naključno me je potem že čez teden dni vsekalo da je bilo veselje.

Hrbet me je potem držal natanko do dne, ko bi moral opraviti nekaj, kar sem si zadal, da bom opravil do konca meseca in ni imelo s tekom nobene veze. Potem pa, ko tega nisem opravil in je bolečina popustila sem spet začel s tekom kao pametno: lepo počasi in na kratke razdalje. Ampak kaj, ko je vse skup tako težko. Eden vpije "hitreje" drugi bi najraje ostal doma, tretji bi šel kar takoj še enkrat okoli Ljubljane, četrti že riše progo za Napad na Dolenjsko, peti pa resno premišljuje, da bi vse skup pustil in prenehal s tekom za kakšno leto, potem pa začel znova.

Kako naj potem en normalen človek, kakršen sem jaz sploh kaj naredi kot je treba?

Kraljevič Wega

Ja, kar odlagam pa odlagam tole. V enemu takemu vakuumčku sem spet. Ne, ne, nič strašnega, samo dogaja se mi nič. Pač grem tečt in se stuširam, dam cunje prat in tako spet do naslednjič. Tista bolečina od ketne je čudežno izginila natančno en dan po Šentilski, kjer me kao ravno zaradi bolečine ni bilo. Saj veste. Kaj pa če me na sredi začne tako zelo boleti, da ne bom mogel nikamor? Pa da imajo potem vsi probleme z mano. Pa itak je treba počivat, če te kaj boli. Poškodbo je potrebno sanirati. Raj en teden več počitka, kot en teden premalo. S temi mojimi nihanji v razpoloženju sem se že sprijaznil in jih sprejel, tako da je sedaj veliko lažje. Samo še spoprijeti se je treba z njimi malo bolj aktivno, pa bo. Kakor se morda grdo sliši - in prisežem, da ne želim biti privoščljiv ali celo žleht - me je malo pomirilo dejstvo, da se taki flopki dogajajo tudi velikim. Na forumu berem že drugega, ki je bil zame nekaj kar bi v drugem življenju rad postal, saj bi bil v drugem življenju verliko pametnejši in ne bi začel migat šele pri štiridesetih. Jep, tudi velikim se dogajajo flopi. Vsa razlika je, da se pri nas govori o dvomestnih, pri njih pa o tromestnih razdaljah. (Seveda, ko pa imajo več časa, saj za vsak kilometer porabijo približno dve minuti manj)

Potem pa pride ena taka nedelja, kot je bila včeraj. Takšno indijansko zimo kot smo jo imeli zadnje tedne je prav lušno izkoristiti za tek. Pa še malo rekocvalescentno turistično se gremo, ane, saj smo bili ja krevljasti pa to. Ampak letos imamo v planu napad na Dolenjsko. Če ga želimo izvesti, potem je potrebno tudi malo potrenirat. Za en dakljši tekec sem si izbral nedeljo - dvajset sem jih imel v mislih. Potem pa se je skisalo vreme, pa še malo sem imel mačka in evo ga - trikrat pokukam čez balkon, ah dež z ledenim dežjem, bljaki, in že se vsedemo nazaj na kavč. Danes ne grenmo nikamor.

KAr je pravzaprav čisto prav. PAč, kaj bi se gnal po dežju, jutri je še en dan. Če me ne bi potem žlo. Glej se, pismo, kako zlahka ti izledti iz ust, kako bi v drugem življenju že od malega treniral. Figo! Še štiri leta niso mimo pa se že nazaj v kavč pogrezaš. Zaradi par kapljic deđžja. Oh, kaj bo pa jutri? Si bomo že kaj izmislili kajne? In take. Najed, najed, najed, zadnja misel preden zaspim in prva ko se zbudim. Ja jebenti no, a res ne morem biti normalen? Možnosti so itak dve: al se neham najedat, al grem pa tečt. Ne pa da si najprej posteljem z debelim, mehkim kupom izgovornih blazinic, potem me pa zrno graha žuli celo noč.

Se slišimo!