Daj nehaj že!

Ja, tole je precej huje, kot nehat kadit. Ta mesec sem nehal s tekom vsaj 100x. Bivši kadilci se najbrž spomnijo, kako je bilo: ne bom čisto nehal, malo bom zmanjšal, samo še tisto cigareto pri kavi si pustim, ena škatlica na teden, recimo, saj ni treba čisto nehat, jaz se znam obvladat. Figo: že naslednji dan je bilo enako kot prej, pogosto pa še huje. Prav spomnim se, kako sem enkrat nekomu v oštariji razlagal, kako da sem jaz pa zmanjšal kajenje in kako sedaj manj in kontrolirano kadim in sploh, pri tem pa sem si seveda prižgal enega. Ko sem hotel otresti pepel sem opazil, da je v pepelniku že eden moj prižgan in nepokajen izpred ene minute. Jep, tole s tekom je isto. Trdno zaprmej se odločim, da je konec teh trikrat-na-teden matranj in da odslej bom pač laufal tko, enkrat na teden maksimum, pa še to če se mi bo zahotelo in zaluštalo, če ne pa ne. Pa še takrat 5 km maksimum. samo da se sem pa tja malo prediham. In adijo tekme in dihanje na škrge v zadnjih kilometrih. Sproščeni tek torej. pa mine en dan, pa mineva drugi. Se peljem mimo Žal in evo. Tamle teče ena. Pa še ena. In tam čes dva v paru. Vzdih. Nemir. Sajbodež, sajbodež sajbodež.Potem se peljem čez liro na obvoznici, tam, kjer seka PST. Vzdiiih. Nemir. Sranje. Sajnebočasa, sajnebočasa, sajnebočasa... Potem sem siten. Mudi se mi domov, rad bi ujel sonček... za kaj že? Potem pač grem. Ampak po tem pa res konec. Samo še danes. En kratek. 7 recimo.

Čez vikend mi potem res uspe. Zidamo škarpo, nosimo kamne in vedra betona po stopnicah in časa za tek res ni. Niti volje ne. In kot terna me še uščipne v hrbtu. Super, že drugič letos. To bo torej to, prava priložnost da se otresem teka; ista finta kot takrat, ko sem nehal kadit, ker me je 10 dni tako bolelo grlo, da nisem mogel, potem pa sploh nisem več začel. In je ponedeljek, šepam okoli in vlečem nogo za sabo, da je veselje. Že 4. dan je to brez teka, dobro mi gre! Pa je torek. TA TF forum grem čisto slučajno. O, danes je pa kRožnik. Pa na čevapčiče grejo potem! Jebenti, da bi jih šel lahko pogledat! Na čevapčiče seveda, ne na tek. Tečt ne morem, me hrbet boli. No, v kavbojkah pa tudi ne morem it, kako bo pa zgledalo? Vmes seveda skoči tisti saboter, ena od mojih mnogih osebnosti - v rokah se poleg ključa za avto znajde še pas za uro in cunje za preobleč... KAj čem pravit, seveda sem stekel z njimi. Pa bi bilo bolje če ne bi: nekje na sredi klanca na Rožnik jim nisem mogel več slediti. Niti najpočasnejšim ne. Pa ni bil kriv hrbet: sapa me je dajala, sapa! Puf, pant, jebenti, kakšno matranje! to je pa zato, ker ne treniraš. Je bilo že celo sranje v glavi: seveda, zdaj pa maš, tvoja nehavanja, brez nič ni nič! Kmalu pa še po štengah ne boš mogel. Vse skup je samo čisto navaden izgovor za popivanje in betonske veselice. Saj bom samo malo za gušt tekel, pa jade!! Boš en klinc tekel. Za gušt se boš pred TV zleknil, ne pa tekel. Luzer!

In sem bil naenkrat prijavljen na Formaraton, Nočno desetko in dvainštiridesetko v Radencih. Nehal bom pa emmm, no, bom že. Za novo leto recimo.

Prihodnjič: nova igračka