sreda, 12. januar 2011

6:05

Jaz pa sem perla za z lučjo iskat. Merim, evidentiram, trasiram, vpisujem, računam, planiram, vrednotim, oblikujem, premišljujem, pričakujem, delam razpredelnice, grafe, zapise, se sekiram in kompliciram, potem pa nekega dne, malo tečen, malo željan zraka in malo kar tako, grem ven, odtečem dobro mero in ko se doma vsedem za računalnik se spomnim, madona, saj res.

Nekje sredi puščobne blatne PST, v čisti temi, s tistim zoprnim pršenjem dežja v zraku sem pretekel šesttisoči kilometer. Še 995 do naslednje okrogle...
5 komentarjev:

torek, 11. januar 2011

Buuuu

Ojoj.

Ojoj! Kakšen kup bučk sem nakotalil na kup včeraj!! Ena sama nakladancija. Kar nekaj. Enostavno se mi je zdelo da že dolgo nisem nič napisal pa sem potem želel nekaj umnega in globokega vkup spravit, ratalo je pa pač to, kar je. samo da se jamra ne? In to jaz, ki sem se zadnjič pri Clasixxu nasmehnil ko je pisal, kako je oh, pretekel samo 1344 kilometrov, celih 80 manj kot leto poprej. Pa sem si rekel, jebenti fant, 80 manj kot lani? Še vedno 1344 več kot pred desetimi leti! Jep, takole znam pri drugih pametovat. Sam pa za vsak izgubljeni delček kmja na min v jok pa na drevo. Kakšno bučko sem, recimo, že prijavil včeraj? Aha, kako je bilo potem po Tivoliju kar konec vsega skupaj, da nisem nič migal kaj dosti, da ni bilo nobenega veselja ka-li. Da sem neizmerno užival ko sem s borške klasike kar naenkrat usekal čez drn in strn proti Plešivice ni seveda nič. Da sem si privoščil pravi uživaški tekaški vikend v Radencih tudi ne šteje. Neizmeren ponos v tistem mestu na S na Madžarskem tudi ne šteje. Pa tisti dir z Vršiča dol, ko mi je končno prvič steklo tudi navzdol tudi ni bil nič. Pa še en trking praktično pred nosom – komaj čakam, da se malo podaljša dan in grem spet malo čez Šišenskega v Toško in tam okoli. Ampak to tudi ni nič. Kakor tudi ne naravnost fantastična forma na Krtinskem – če ne bi vmes zalutal bi raztural. In tisti finiš na Sladkih6, uh, kako me je razveselil. Dal mi je vedeti, da imam še ogromno energije in moči skrite da pride na plano tako nepričakovano. Ampak seveda, kaj bi to. In Torki in Barbara in Palmanova in … in vse to. Sama brezvoljnost in apatija celo leto, kaj ne? Da si potem v decembru v miru vzameš počitek in ne počneš nič drugega kot lenariš, se sprehajaš, malo potečes na izi in greš dvakrat v istem tednu na Veliko Planino. Saj ja počivaš.
1 komentar:

ponedeljek, 10. januar 2011

Invertura

Takole, vidite, je to pri meni. Kako sem že zaključil prejšni zapis? Jutri. In ta jutri se je zavlekel do danes, dobrih, doooobrih 14 dni kasneje. In čisto zares sem vsak dan posebej želel nadaljevati, kajti uh, cel kup stvari sem imel na zalogi. Pa so žal izpuhtele. Tako da bo tole bolj obnova kot ne ampak vseeno.

Najprej, ah, saj veste. Spet sem bil tam. Samo da se mi tokrat tudi pisati ni dalo. Pravzaprav še vedel nisem, da sem spet nasedel, če ne bi inventure borških delal in našel vsa tista moja nehanja. Ah, torej je že vse napisano. Saj potem je pa vse v redu. Vse mi dol pade, v nekem trenutku se zjokam na vaših ramenih – in v tistem trenutku lepo prosim mislim smrtno resno! – in me potem vi malo potolažite in date spodbudo za naprej. Dokler seveda ni prišlo tako daleč, da mi že koj v komentarjih zabrusite – pa ne že spet!! Malo me sicer skrbi, ker so tile popadki čedalje daljši in kar je še huje, kar nekako navadil sem se jih. In enkrat, se bojim, bom kar notri ostal. Easy.

Čeprav – saj sploh ni bilo tako slabo leto! Prav ta zaresno inventuro bom pripravil za obletnico ki bo kmalu (čez slaba dva tedna) ampak že takole na oko – najprej, čisto na začetku prva mednarodna tekma nad 21 km, namreč 30 km Medea v Italiji – in to prav uspešno! Potem pa je kmalu padla tudi PSTin takoj za tem še dolžinski rekord: 58 kilometrov po Tivoliju. Potem pa, kot bi se iztrošil, še so bile PSTjke, izzivi in tekme, ampak nobenega pravega gušta nisem našel. Morebiti sem se malo zbudil na Sladkih ampak to je to. Decembra 2010 sem pretekel vsega skupaj 45 kilometrov. Na začetku 13. tedenskega programa teka in hoje pred skoraj petimi leti sem jih več! Kar je bilo najhuje, se mi je gladko fučkalo. Vse skup je bilo na las enako izgovorom, ko smo nehavali s kajenjem in smo si potem spet prižgali eno: saj si zaslužim, ena mi pa že ne bo škodila, saj bom nehal jutri, eno razvado imam pa že lahko, saj vsi kadijo… Samo, da je bilo sedaj na ta način: malo počitka si pa že lahko privoščim, to samo koristi, zakaj bi se gnal, saj si zaslužim, en mesec počitka mi pa že ne bo škodil, tečt začnem spet jutri, malo pa se lahko pocrkljam, saj nobeden ne teče pozimi…

Ko sem enkrat v tej fazi, začnem delat plane za ponovni zagon. Kljub vsemu znanju in vedenju pa še vedno naredim natančno in točno narobe: naplaniram si prehudo reč, da malo potolažim samega sebe, češ, evo saj bomo vse nadoknadili. Mojster invertnosti, vam rečem. Gas in bremza, pa še rikverc poleg. Na zaključku inventure in še pred uverturo pa se je zgodilo še nekaj. To je tisti trenutek, ko odtečemo Borških 10000 in se zazremo v prihodnost. Vedno smo imeli sanje. Morda pretirane, celo nerealne, morda preskromne, včasih previdne, včasih predrzne. Letos smo jih skenslali in na koncu se nismo mogli dogovoriti niti o skupni izvedbi Balatona. V prvem trenutku se mi je zdelo to nekaj groznega. Samo nekaj trenutkov kasneje pa se mi je posvetilo: ne groznega, nekaj čudovitega!  Romantična e-kipa srčnih prerašča otroško obdobje in počasi se odločamo za svoje poti. Vsakega počasi vleče v drugačne vode, eden bi rad podiral hitrostne rekorde, drugi bi tekal po hribih. Tretji bi tekel kar tako, brez obveznosti, četrti si želi dolgih in počasnih tekov. In še jih je, peti, šesti, sedmi… Več jih je kot cele e-kipe. Interesi se razhajajo in najbrž ni naključje, da Balaton ne bo nikdar več tisto, kar je bil lani. Kajti lani smo se še lahko malo igrali turiste, letos to ne bi več šlo. Če bi se spravili tja letos bi šlo za veliko bolj resno reč. Veliko bolj razumsko. Srčno v drugem pomenu besede, kot jo razume e-kipa. Pri takem odrekanju pa je vedno vprašanje, kaj si v resnici želimo.

Ah zaplezal sem se. Takole razpredanje mi ne gre več od rok kot včasih pa tudi ne da se mi več. Naj na kratko preskočim še na uverturo. Vse skupaj je bilo namreč neznosno lahko. Danes je to, jutri je ono, dnevi minevajo, dan po Božiču, silvestrovo, in kar naenkrat je od zadnjega teka minil poldrugi teden. Začne se novo leto in že prva treninga, ki sem si jih začrtal lani padeta v vodo. Brez posebne slabe vesti. Saj si zaslužim, malo počitka mi pa že ne bo škodilo, tečt začnem spet jutri, malo pa se lahko pocrkljam, saj nobeden ne teče pozimi… V četrtek pa grem potem, po najdaljši tekaški pavzi ever ven pogledat, če sploh še znam teč. Saj sem vedel, da ne morem nehat. 
Ni komentarjev:

nedelja, 2. januar 2011

V bistvu je bil že (skoraj) šesti

Evo, takole so minevali naši borški spopadi v zadnjih nekaj letih.
Žal se do danes nisem mogel javit, za kaj več pa tudi ni časa. Se slišimo jutri-

Borških 10000 28-7-10corr.Hana07 1:20:00



Borških 10000 L 29-12-07 1:18:00



27-9-08 Borških 10000 1:18:40


27-12-08 Borških 10000 1:17:50


29-12-08 Borških 10000 1:18:51


25-12-10 Borških 10000 1:20:15

3 komentarji:

ponedeljek, 13. december 2010

Polet nad izletom.

Včasih smo, ko smo z odprtimi usti tuhtali, kaj smo spet naredili narobe, zamahnili z roko češ, kdo bi razumel te ženske. Ampak problem je večji: kdo bi razumel samega sebe? Jaz se že ne. Kaj se plete po moji betici tuhtam in raziskujem tudi po temle blogu še par let, pa se vedno znova presenetim.

Recimo.

Recimo, kaj je bilo treba dvakrat v enem tednu na Velko planino? In to obakrat kar konkretno peš! Prvič iz Stahovice, po plundri, snegu in vetru, tako da vsak kilometer razdalje in meter višine štejeta dvojno. Čisto konkretna matrnga, nobene zamere pred egom, idom in alteregom ne bi bilo, če bi ta drugega izpustil. Oh, celo dobro bi bilo. Razbremenil bi vse sklupaj skrbi in bi šel večer prej z Darjo pripravit kočo in bi bilo vsem luštno, tako pa...

Tako pa je bilo treba nekaj dokazat, ali kaj? Ja, grem zdraven. Krtinski izziv na kvadrat, letni pohod krtinskega ŠD, letos peš iz Krtine vse do koče na Veliki planini. Počez čez griče in doline, da bo ja vse po reglcih. Slabih 26 km, start na 310 m, cilj na 1650. Nič strašnega torej.

Sedaj pa tole: ekrat vmes mi je zaštekalo. Ni mi šlo in sem precej upočasnil. Precej, hm, kaj pa vem. Pač vsak korak mi je bil maolo odveč in nikakkor nisem uspel šivati luknje. Potem mi je zašteklalo še na žurki v koči. Enostavno sem bil utrujen. Glavo mi je vleklo dol in oči sem imel komaj odprte. Jaz sem bil tako zmaaaatran. Da sem šel kar spat. In ko sem sredi fešte legel sem v sencah in vratu spet čutil utripanje srca. Kaj se dogaja z mano?

Ker vmes sem spet našel cel kup -, saj niti ne vem kaj naj rečem. Cel kup enih reči. Izgovori to niso bili, kaj mi bodo izgovori v zadnji četrtini poti? Kaj mi bodo izgovori sredi fešte? Cel kup pa je bil, ja. Takihle, recimo: saj ni čudno, saj letos nisem kaj dosti vadil za v hribe, potem pa takale dvojna jeba naenkrat. Res, lejte, letos sem prav lenaril, kar se hribov in klancev tiče. Mišice pa so čisto druge za v hribe kot za tek. Ker sape ni bilo pravzaprav nobene hude. Noge so bile tiste, ki so odpovedovale. Evo, grem pogledat v tabelco... Letos, ha, no, evo, recimo Šmarna. Vsega skup 8x. Od osmih Šmarnih pač ni pričakovati čudežne kondicije, mar ne? Od ostalega je bil potem še dvakrat Primož, enkrat Limbarska, 3x Murovica, pa en pohod iz Krtine prek Tuštanja in nazaj. Potem pa še Katarna nad Ljubljano kot pohod in tek in to je to. Aja, pa par izletkov na Plešivico in Frato. Skratka, nula, nič višjega od Primoževih 826 m. Kako naj potem človek pričakuje, da bo šel na tak pohod kot neki supermen? Saj potem je pa vse jasno, ane?

Ampak jaz tuhtam še dalje: zakaj danes nimam prav nobenega musklfibra? Tako kot sem se (pred)včeraj(šnim) smilil samemu sebi, danes še hoditi ne bi smel biti zmožen. In ne nazadnje: kaj je bilo tisto dremuckanje sredi fešte? Ko je bilo že vsega hudega konec in bi moral skakati od navdušenja? Jaz pa ko penzionist. Enostavno se mi nič ni dalo. Vse mi je bilo odveč. Umik. Ein bisschen frieden.

Resno. Taka stvar, 26 kilometrov, trije, štirje hribi, veter, dobra družba, uspeh, strežba za bogove od spred in zad, hrane in pijače, kolikor češ. Jaz grem pa spat.

Kdo bi razumel samega sebe.

5 komentarjev:

sreda, 8. december 2010

Kakšen lep dan se je naredu*

Kot vedno: en narobe napisan stavek in evo mene. Še najbolje če kar pokažem klepet:

jaz: Evo ga. Danes ob poltreh poberem napotnico in ključ. Potem greva lahko jutri že kar povohljat. Če ne moreš jutri potem boš moral sam, ker jaz pa lahko potem šele v četrtek
11:03 Aleš: Juhu! A ti bi šel z mano? Dopoldan?
11:04 jaz: Bi si vzel dopust.
 Aleš: Superca. Potem pa jutri okoli osmih. Zdaj se samo še zmeniva koliko bova hodila... Glede na to, da imava dopust, je škoda hodit samo dve uri, ne? :)
11:05 jaz: Hmm... Morebiti pa grš ti peš, jaz pa z gondolo... ;)
 Aleš: Pajade.
 jaz: A da bi šla čisto od spodaj??
 Aleš: Ma, ja. Kaj pa je, dve uri in pol!
11:06 jaz: MNNNNnnnnnnnnn....
  ...nnnnnnnnnnja
 Aleš: Dej, dej, prav prepričevat te moram...
11:07 Se bova še zmenla. V vsakem primeru rabiš dereze in velik za pre-obleč. Gor so stvari odprte. Mislim.
 jaz: MNNNNnnnnnnnnn....
...nnnnnnnnnnJAPa sem bil pečen. Dve uri in pol... Hm, saj to bi pa šlo.

Skratka, gremo na Veliko Planino!

Po pravici povedano, jutro ni ravno obetalo, malce kislo je bilo ampak ok, vsaj deževalo ni.
parkirišče pri kalcitu v Stahovici

Po kratkem vzponu proti sv. Primožu pa naju pričaka prvo presenečenje: cel slap! Vode nam torej ne bo primanjkovalo.
Pot k sv. Primožu pri Stahovici

Vendar časa za ogledovanje ni bilo. Treba je bilo naprej in kmalu je pot postala razgibana in lahko sva se začela veseliti obetom lepega dneva ki naju čaka.

pot na Veliko Planino

Malo višje pa naju je že čakal prelep razgled:

Pogled na Kamnik z okolico. Spodaj desno pot s sv. Primoža na Veliko Planino

Vendar časa za uživanje ni bilo veliko, dolga pot naju je še čakala! V prijetni družbi pa še tako dolga pot hitro mine in kar naenkrat sva bila nekje na sredi poti od Domžalskega doma proti sedežnici. Uživala sva v gorskem zraku in prelepi zasneženi pokrajini

Pred Gradiščem

Kmalu sva postala razpoložena kot že dolgo ne. Lahko bi doma ležala in se smilila samemu sebi, gledala mehiške nadaljevanke in se dolgočasila, tako pa sva skoraj na vrhu Velike Planine. Izraz na obrazu pove vse.

Wega

Čeprav že utrujena sva nadaljevala pot proti kočam, pri čemer nama je pomagal nežen vetrič, ki naju je prijetno hladil vse do Gradišča.

Veter

Še malo in - prispela sva!

Koča Mokrica


Da naju ne bi ujela tema sva se kar hitro odpravila nazaj. Po prijetnem spustu pa naju je pričakal spet pust vsakdan v dolini...

Razgled s poti

Človek bi šel kar takoj nazaj!!


Vse slike: TUKAJ

*Naslov pesmi skupine Zadnji Taxi
9 komentarjev:

ponedeljek, 8. november 2010

Nihanje vesoljskih strun

Blogovje je mrtvo. Samo primer iz enega mojih najljubših.
  • 2007: 548
  • 2008: 274
  • 2009: 257
  • 2010: 108 objav
Vse se seli na enovrstičnice twiterjev in dvovrstičnice facebooka (tu se že ne da napisati splošne množine, socialnih omrežij ni več, socialno omrežje je samo še eno. Čvekalnikov pa je zaenkrat menda še nekaj). In osebi Wega to ni tako zelo blazno všeč. Kaj pa vem. Saj tudi sam nisem nič boljši: letos sem naklepal samo 54 objav. Če bi želel ujeti lansko leto bi jih moral do konca leta spesnit skoraj še enkrat toliko. Pa jih ne bom. Tokrat se oglašam samo zaradi izjemnega včerajšnega dogodka. Sladkih6.

Najbrž že veste, da sem si vbil v glavo, da mi letos ne gre. Tej trditvi v prid govorijo tudi dejstva: nekako mi res ne gre, hitrosti ni od nikoder, teke, ki sem jih "včasih" odtekel za šalo moram nejevoljen in sklonjene glave prekiniti na sredi. Razpoloženje niha in od tekme do tekme minevajo meseci. Do novembra, recimo. November pa je letos že četrtič namenjen fenomenu Sladkih6.

Sladkih6. Nekaj najbolj norega, kar se porodi iz male ideje. Nekoč je Vreme začel razmišljat koliko smo pravzaprav sploh sposobni preteči  "na izi". Če bi kar tekel in tekel brez nekega hudega tempa, kako daleč smo zmožni? Taki, ta navadni. Zen tekači, kot samo takrat rekli. Pa se je začelo. Vabilo na Zen tek. Pa je bilo že prvo leto šok, potem pa se je virus veselja samo širil. Leta 2007 nas je teklo 30, od tega 6 deklet, 2008 že 64 (22 deklet) in 2009 je bilo že potrebno omejiti število, saj bi jih več kot 100 pomenilo že tveganje. No, 12 prijavljenih ni prišlo, tako da nas je teklo 88 (33 deklet). Letos pa se nas je nabralo kar 105 (41 deklet). 

Sladkih6 je tudi nekaj najbolj čudovitega, kar se porodi iz male ideje. Vsak pride iz nekih svojih malih razlogov. Nekatere je strah iti na "pravi" (pol)maraton in gredo sprobat tule. Cel kup nas je, ki smo ravno na sladkih šest pretekli svojo prvo desetko, svoj prvi mali in svoj prvi veliki maraton, celo ultramaraton. Drugi spet pridejo trenirat za kakšne bodoče preizkuse. Pogoji so idealni: kontrola vsak kilometer, vse je pri roki, prekineš lahko kadarkoli, pa še zajčke sotekmovalce imaš, saj gre za čisto pravo tekmo. Motiva za trning ne manjka in dolgčasa ni. Pa ne pridejo samo trenirat, nekateri vzamejo stvar čisto resno. Preizkušajo in kombinirajo, spremljevalna ekipa pa ima ljubi čas da se pripravi na morebitne prihodnje izzive, ko se bo potrebno seliti s točke na točko, ne pa takole lagodno čakati na enem mestu.  Nekateri pridejo samo na druženje. Ni je boljše priložnosti da spoznaš foriumaše s TFja (ti so vendarle v večini) kot prav na Sladkih6. Nobena AnaLiza ne da toliko energije - prej ali slej se skupčkajo skupinice po mizah in naključnih navzkrižnih srečanj je manj. Tu pa vsak krog kdo nov, doslej poznan morda le po vzdevku, vsak krog se zgodi kaj novega. Ali vmes, ali na počivališču ali pa ob obloženih mizah.  Potem pa še tisti, malo negotovi, bi tekli pa ne bi, pa spet bi. Idealno: če želiš malo hodiš, če želiš celo samo hodiš. Kaj bolj prijaznega bi si težko zamislili.

Vsega po malem je tule na teh Sladkih6. Drame s krči v nogah, žulji, odstopi in ponovni vstopi, bolečine v mišicah, masaže, trebušne težave, kapitulacije in trma. Veseloigre z iskrivimi ekipami, ki tečejo skupaj smeje, kot bi šlo za lažji popoldanski trening in spodbujajo sotrpine na poti. Nekateri grizejo, nekateri stiskajo zobe, eni si veselo požvižgavajo, drugi klepetajo, eni osredotočeno strmijo predse, drugi mahajo vsakemu, ki pride mimo. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoje križe in težave. 

Vrhunec je zvečer na podelitvi. Vsak posebej dobi svoj trenutek. Vsak posebej prejme aplavz in navdušenje. Tu ne štejejo samo prvi trije, tu štejemo vsi. Če se na drugih prireditvah še tako trudijo, da bi nam dopovedali, da je vsak zmagovalec je tu to enostavno jasno. Ničesar ni potrebno dopovedovati. Solze in ganjenost, veselje in nasmeški, ki kar nočejo z obraza, kot bi odpiral darila izpod drevesca. Vsak s svojo diplomo, vsak s svojo medaljo, vsak s svojo nagrado in vsak s svojo zmago. Tu je rojen nov bodoči jekleni mož, sedaj trinajstletni fant, ki jih za šalo preteče 47 km! Tu se postavljajo novi svetovni rekordi, saj jih sedemdesetletna gospa suvereno preteče čez 55! In vsi vmes vsi ostali, vsak s svojo zgodbo vsak s svojim veseljem. Tudi jaz. 

Kot sem že omenil, se je nekako izkazalo, da mi letos nekako ne gre. Edina zares omembe vredna reč, ki sem jo opravil dobro, je bila Medeinih 30 km s fantastičnim tempom 6:05 in seveda Radenci, čeprav so polmaratoni že šli tudi pod dvema urama. Take reči, kot so cele PST, ki sem jih letos naklepal 6, od tega kar nekaj s spodobnim tempom seveda gladko pozabim in izbrišem. Tisti flopi, kot je bil recimo blejski tek okoli jezera, kjer sem izmučen odnehal po "samo" 29 km pa so seveda še kako živi. Kakorkoli, za letošnjih Sladkih6 sem si postavil preprost cilj: 50. Ciljev sem sicer preigraval cel kup ampak tale se mi je nazadnje zdel še najbolj resen. Zadnje čase nisem pred temi preizkušnjami nič več kaj preveč živčen in siten. Pred tole sem pa kar bil malo, kar je bil odličen znak! Tudi na štartu bi bil, pa med temi ljudnmi to ni možno. Vibracije so preveč prijetne. Sama dobra volja v zraku in človek kar pozabi, da je na čisto resni tekmi. Vzdušje skozi teh šest ur boste lažje podoživeli na forumu, tule bom raje zapisal, kaj se je dogajalo v moji glavi. Iz minute v minuto se mi je namreč zdelo, da tečem skoz svoja štiri tekaška leta. Malce me je na to misel napeljala verjetno tudi ideja, da prvih nekaj kilometrov odtečem v "uniformi", ki me je spremljala čisto na začetku - svojih prvih tekaških supergah (stare - stare), prvi trenirki in prvi tekaški majici. Žal je bilo kmalu prevroče in preoblačenje mi je vzelo kar nekaj časa, ko počitka še nisem potreboval. Sem pa dotlej dal skozi vse tiste začetniške faze, od bolečih goleni do euforičnega občutka vsemogočnosti. In pa seveda moje slavno nihanje v razpoloženju, kondiciji in moči. Ja prav rad bi videl letoošnje rezultate po krogih. Naj kar povem, da sem se malo bolj resno ustavil samo 2x, enkrat za lulat in enkrat za malo bolj obilno malico. Krogi pa bodo pokazali kako sem se prebijal skozi vse tiste moje izlive na tekaški poti. Ker vmes, prisežem, je manjkalo samo par metrov, da bi končal. Še pred 30. krogom. Konec, sem si rekel, finito. Letos mi pač ne gre, mogoče mi pač sploh ne gre. Mogoče je bila vse skup ena taka pomota. Kakšen tek neki. So pač stvari, ki niso zame in tek je ena takih. Ampak kljub temu, da so krogi kratki in je možnosti za izstop ogromno, je treba pred izstopom priteči tisti kilometer do konca. Ker itak nima smisla: ne moreš izstopiti na sredi, ne moreš (in nima smisla) se obrniti nazaj. Tudi če se ustaviš in greš do konca peš naprej ne bo nihče vedel da si odstopil. In potem tečeš dalje. Kar je bilo v mojem priimeru ravno prav časa da sem tuhtal in tuhtal in se domislil, da gre morda samo za tisti znameniti zid. Kljub temu, da ni bilo moje počutje prav nič podobno opisom tekaškega zidu, sem se nekako prepričal da je to to. Da je treba malo pojesti, pa malo popiti pa se en krog sprehoditi da vse skup prime, pa bo. TAko sem malo tekal, malo hodil, malo pa se sam sebi smilil kar nekaj časa. Ne vem, 10, morda 15 krogov. Vsekakor sem vmes odtekel maraton (5 ur  in minuta za povrh) in bil malo žalosten, ker pedesetke očitno ne bom ujel. 8 krogov v zadnji uri je bilo enostavno nedosegljivih. Ajd, če bi jih vsaj še šest, da bi bil izenačil najboljši rezultat izpred dveh let. Potem je Marjetka začela deliti čaj in sva malo poklepetala in pomodrovala, malo pokomentirala koliko kaže šolska ura tam zgoraj in sem odkrevslal dalje. Čaj me je prijetno pogrel od znotraj, vse bolj pa sem tuhtal da če spravim tempo tja nekam nazaj proti 6 pa morda lahko... 50 x 1 je 50, 100 x 0,035 = 3,350, torej jih je 50 1,75, skupaj torej 51,750, kar pomeni da je 49 krigov krepko čez 50 kilometrov. Mejduš! Ne bo 50 krogov, lahko pa je 50 kilometrov, to je pa tudi čisto spodobna prelomnica!

In sem malo pospešil.

Kdo ve. Morda sem letos v četrtem tekaškem letu pravzaprav v nekakšni četrti tekaški uri Sladkih6. Morda me še celo naslednje leto čaka tista zoprna peta ura, ko sem se komaj privlekel do maratonskle razdalje. Ampak nekaj je pa pribito. Ne glede na vse skupaj, ne glede na to, ali bom kdaj nehal s tekom ali ne, neglede na to, kakšne neuspehe bom še preživljal, mi je sladkih6 podarilo bombonček. Vedno bom namreč vedel, da sem zmožen preteči tiste krasne zadnje pol ure s teka po Sladkem vrhu.

(foto: sladkih6)


5 komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)