Danes sem vrgel žogo skozi okno

Priznam, samo za lenobo gre. Če si ne bi ta trenutek tega priznal, ne bi nič napisal še nadaljnih 100 let. Ker izgovorov zakaj ni treba natrosim iz rokava kolikor hočete. tale mi je najljubši: nisem našel primernega naslova. saj veste, Wega, utelešena perfekcija in naslov ne more biti kar nekaj. Izgovor, da ni časa ne zdrži in je že obrabljen. Bolj mi je všeč ta, ki mi ga je že včeraj v komentarju ponudil piskec: saj ni o čem pisati. Res je: tekel nisem, o čem drugem pa nima smisla pisariti kajne? Kaj pa naj pišem? Zakaj pa naj pišem? Naj pišem o politiki? Raje, ne. Sploh imam občutek, da bi se vse skupaj spremenilo na bolje, če bi VSI nehali pisati o politiki. Začenši s twiti, forumi, spletnimi časopisi in njihovimi komentarji, papirnatimi izdajami časopisov in komentarji za šanki, radijskimi oddajami, parodijami in satiričnimi domislicami, poročili, histeričnimi javljanji naspidiranih poptevejevk "s terena", studiji ob 17h, okroglimi mizami, soočenji, trenji, pridigami s prižnic, straniščnim humorjem komercialnih radijev, gostovanji v obskurnih oddajah še bolj obskurnih televizij in kar je še tega. Nobenih žarometov, neposrednih prenosov, mikrofonov, bliskavic, nobenih mnenj rednih in izrednih profesorjv, nič. Samo gola dejstva. Vem, vem, boste porekli, kdo jih bo pa kontroliral, kdo pa jim bo gledal pod prste? Če ne bo tovrstne kontrole bodo vse zavozili, pokradli, skorumpirali!
Ja, saj.

Torej o politiki ne, o vsakdanu pa tudi ni za pisati. Kaj vam mar,na primer, kje sem silvestroval, kako sem recimo že drugo leto polnoč preživel objet z Royem, ostali pa so prišli na vrsto kasneje. Slikce o snegu ste lahko videvali na gplusu, tudi tistio z rekordimi 70 cm za hišo. Pa take, kakšno odrešitev je prinesel novi sušilec, kako je letos spet ratalo kislo zelje (ajd, morebiti za ščepec preslano ampak drugače pa mega!), in tako naprej in naprej in naprej. Pa, recimo,  o mojih pričakovanjih glede pregleda pri proktologu najbrž tudi ne bo pravšnja tema za branje ob jutranji kavici.

O teku pa, kot že rećeno, ni kaj napisati. Bolje: ni več kaj napisati. Hočem reči, a veste koliko prispevkov se je nabralo doslej? 495. Ej, to je skoraj 500! Če prištejemo ša jamrajiade na tekaškem blogu, med Haninimi komentarji, pa v nebesni kleti in pri Marakoju, da ostalih preljubih mi Bložanov sploh ne omenjam, je to že skoraj več kot zbrana dela Edvarda Kardelja. Če nisem uspel že vsega napisat pa res ne vem! Evo, recimo: v sredo, sedem dni nazaj je minilo natančno 6 let odkar sem vstal s kavča in šel teč. Šesta obletnica! 6 krat 365 dni in še en dan za povrhu. In kaj naj? Spet tiste stare znucane, kako si ne bi nikoli mislil, da bo toliko časa trajalo? Kako sem ponosen, ker vztrajam in sem nekaj dosegel? Pri čemer sploh nisem prepričan če sploh še traja in če sploh še vztrajam? Ali pa, če hočete še več, recimo tole: s Samotom sva zakoličila plan in greva letos izvesti stotko. Saj veste, planiranje, načrti, dogovarjanje in vse táko. Spet tisti mravljinčki in ščemenje, spet eno pričakovanje ampak, kaj pa naj sem not napišem? Dandanes se da vse povedat enostavneje, direkt v 140 znakov spravit in vsem krogom, njihovim krogom, prijateljem njihovih krogov, samim prijateljem in prijateljem prijateljev, stikom, prijateljem stikov, znancem prijateljev stikov, naključnim mimoidočim in ostalim z enim klikom najavit kaj se namerava. Vsi ti potem lahko, če želijo, z enim klikom odgovorijo, da uau, awesome, +1, kljukca, palec gor in take. In plan pač res ni nič takega. Ko bo res izvedeno bo mogoče kaj za napisat. Mogoče. Ker kaj več kot sem že napisal vsakič doslej, ko sem pretekel ali celo zgolj prehodil kaj več kot za dva borška kroga se tudi tokrat ne bo dalo povedat, pa če bo uspelo ali ne. In Bučka je že sama ugotovila, da se ne spomni "kej boljšega, kot je super, bravo, enkratno, fantastično... kaj pa vem, ni blo že pod vsakim prejšnjim podvigom nekej podobnega"

No zgoraj sem omenil, da sploh nisem prepričan če sploh še traja in če sploh še vztrajam. Kar je res. Od 12. novembra (!) se namreč res na področju teka ni dogajalo čisto nič. Bilo je eno super druženje z e-kipo srčnih vmes in to je vse. In kaj naj potem pišem? Spet tiste bedne o rekordnem času brez teka? Ker oo, tole je pa res bil rekord! Samo kaj, ko ga nikakor ni hotelo biti konec, da bi vsaj to lahko zapisal. Kar trajalo je in trajalo, cel november, cel december in še tričetrt januarja. To bi pa bili prispevki, ane, kako danes pa nisem šel teč in danes tudi ne. Saj sem poskusil vmes, nekaj sem pametoval o pasicah internetnih strani ali kaj že. Bla, bla, bla. Skratka, tekel nisem, ko pa sem vendarle rekel da bi morda začel se je začelo tako neumno vreme, da sem comeback raje prestavil. Tipično sicer: ves čas mojega počitka smo imeli sonček in suho in lušno, potem pa naenkrat vse tole belo blato po tekaških poteh.

Evo, to je to. Dokler ne začnem (redno) teč, ne bo o čem pisat. Pa še takrtat - kaj sploh lahko še napišem? To nedeljo, recimo, se da spravit v dva stavka, morda celo 140 znakcev:

V nedeljo je se je pokazal sonček. Poklical sem Samota in sva šla en borški krogec. Prvič po (pre)dolgem času!  Kumi čakam #napadnadolenjsko