Proti koncu

Trajalo je, preden sem se spravil pisat tale zapis, pa še ta trenutek nisem prepričan da bom sploh prišel do konca. Pa ne zato, ker ne bi imel česa povedat ampak zato, ker sploh nisem prepričan o smislu. Hočem reči,   kaj pa če je vse skupaj del staranja, kaj pa če se vse bolj transformiram v tistega čudnega tečnega starčka, ki nerga in nerga in mu ni nič prav in je vsem odveč in bi ga najraje zaprli nekam tja, nekam pač tja.

Ker pisal ne bom o ničemer usodnem. Same majhne reči, same nič usodne stvari, nepomembne, benigne. O mnogih sem že spotoma pisal tod okoli, za mnoge sem že pozabil, da sem pisal o njih.

In spet ne bo nič takega, dragi moji bložani, kar bi bilo posebej vredno prebrati tokrat. Spet eno tako jamranje, saj veste o radijskih voditeljih, ki vztrajno čvekajo v prazno čez začetke skladb, o posiljevanju z novicami iz vseh koncev in krajev, o takih rečeh. In nič o naši nesrečni politiki, zavoženi morali, nategovanju, vsemu temu sranju skratka. Tokrat celo nič o tem, kako mi gredo na živce prekinjene s poročili in reklamami prekinjane oddaje. Tokrat torej smo eno tako penzionistično jamranje. Ker če ne bom kmalu povedal kaj vse mi gre vrhunsko na kurac mi bosta vse clasixx in bučka spisala in lahko tale blog samo še ugasnem. Ker o teku itak že dolgo ne pišem več. V bistvu tudi tečem že nekaj časa ne.

Pa lepo po vrsti.

Evo. Ta trenutek sploh ne vem, če se splača pisat o tem. Saj ni res nič takega. Saj vse vemo v čem je štos. Saj ni nevarno, saj nihče res ne nasede. Še celo sedaj ko bom povedal zakaj gre boste itak samo zamahnili z roko, aja toooo, mah koga to briga.

Namreč tele pasice okoli internetnih strani. saj veste. Zadeli ste iphone, izmerite si IQ, rešite uganko, uganite zaporedje, zadenite gol, izbrani ste bili, dobili ste sporočilo...

Potem tisti "kvizi" na poverpoint televizijah, ko na vse kriplje poskušajo sprovocirat morebitne gledalce da zagrabijo telefon in jim šenkajo kakšnih deset, dvajset evrčkov.

Pa 090 vedeževalke, pa taksisti(*), pa take reči.

No ste videli? Saj ni nič takega ane? Kaj je to v primerjavi s hildami, jankoviči, kanglerji in bavčarji, kajne?

No, meni pa gre vse skup vse bolj na živce. Se mi pač  zdi, da bi morali vse skupaj začeti reševati tukaj. Kakšno sporočilo pa dobivam vsa ta leta? Jebi, nateguj, goljufaj, nihče ti nič ne more? Pred leti sem, na primer, poslušal zgodbe o astronomskih vsotah, ki so jih morali plačevati nesrečneži PTTju za klice na posnetke vzdihajočih damic. Šlo je za to, da sploh nisi mogel dokazati, da nisi bil ti, pa še nihče ti ni vrjel. Češ, lej ga prasca, sedaj se pa zgovarja. In smo jim vsi lepo privoščili, zamahnili z roko, pa kaj me briga. Goljufije so se potem dogajale še naprej, od črnih priklopov na linijo, do vratarjev v večjih podjetjih, ki so za konkretno provizijo poklicali na številko in pustili aktivno vezo več ur. In kaj so nam takrat povedali?  Sami ste odgovorni za svoj telefonski priključek, sami morate kontrolirati svoje otroke, goljufije so nemogoče, klicali ste vi in plačajte. Pa ni šlo tu za 1000 ali 2000 tolarjev. Šlo je za vsote vrednosti avtomobilov, dobrih avtomobilov. (Tiste manjše vsote so verjetno raje stisnjenih zob plačali. Da ne bo sramote.)

Vse te goljufije se prenašajo dalje, rastejo in se razvijajo. Če ne bi bilo žegnov od nas, od družbe, bi se moralo vse skup končati, organizatorjem pa stopiti na prste. Ampak ne. Vse skup se širi in razvija, izpopolnjuje in ni videti konca. Ne bi se čudil če bi se ugotovilo, da so zadaj isti strici. Pokličite gor, pokličite dol, samo da ne gre več za "v živo vklopljerne mikrofone v študentski sobi vročih korošic" temveč vedeževalke, kvize, SMS klube, "nagradne igre" in podobno. Pa nikome ništa. Spet smo vsi sklepčni. Kar naj kličejo, idioti, če so tako neumni, naivni, butasti. Naj klikajo na bone za Hoffer(**), naivneži, saj so sami krivi če se jim, požrešnežem požrešnim, zasvetijo oči v kretenskem upanju na nagrado. In naj potem plačajo. Saj ne gre za velike vsote, kajne?

Tako. Saj sem že na začetku povedal. Za nič usodnega in strašnega ne gre, samo nergam. In nobenega pametnega zaključka ne bom delal danes, imam pač tak dan in mi gre vse skup na živce. Pa se spomnim takih nepomembnih drobnarij. Če bi želeli bi vse skup že zdavnaj rešili, nekako zajezili, končali vse skupaj. Ampak ne, denar ne smrdi.

(*) ali pa kar počno zadnje čase taksisti, pa bomo spet zamahnili, ah, taksisti pač. Ampak mi gre pač na živce. Ravno ta teden so uspeli zaskutiti taxi tudi naši tamali tamali, ko je plačala od stožic do celovške reci in piši 23€.
(**)dejansko so se pojavile reklamne pasice "zadeli ste bon za Hofer v vrednosti 1000€, preverite dokler se ponudba ne izteče." s katerimi ni imel Hofer nič. Še več, preko svojih spletnih strani je celo opozarjal na te strani. Hofer, ne država.

Konec je.