Kdo tam trobi?

Ah. Kakšen blog je šel po vodi!! Hočem reči - idealno, strašni plani, priprave, vrhunec leta, napad na 50 krogov, potem pa - cela drama, po slabih dveh urah kot bi odrezal, odsekal, flop, ni več šlo. Kaj vse bi lahko napisal! Kakšen prispevek, drama sedemnajstega kilometra, nadčloveški napori, stiskanje zob in pesti, preobrat, skratka, saj veste. Saj ste že bralo take ane?

V resnici pa nič. Nič! Na sladkih6 enostavno ne moreš biti slabe volje. Kako neki? Vsi so nasmejani, vsi so nekaj dobre volje, vsi se nekaj hecajo, vsi ti na koncu ploskajo in vsi navijajo. Kje na tem svetu me bo Neža   Mravlje morala kar 34 x  prehiteti? Kje se bomo basali s sladkarijami in veselo pozdravljali prav vsakega posebej, ko bo sijočega obraza poziral z diplomo? Čarobnost prireditve je tisto, kar jo dela posebno. Nihče ne ve čisto točno zakaj, čeprav vsak misli da ve. Nič ni videti da se bo čarobnost kmalu končala. Res je videti, da se počasi deli na vrh profesionalcev, ki dosegajo nekaj onstran horizontov in ostalih, ki nam je vseeno, če se ustavimo in poklepetamo, zganjamo kakšne otročarije (na primer ko me je Loni podila okoli s trobljo  - čeprav nisem mogel "niti koraka več" in sem se vlekel iz kroga v krog sem vseeno lahko dirjal kot norec, samo da je hec)

Ja, res je, namenil sem preteči 50 krogov pa se je vse skupaj končalo 7 krogov prej. Premalo priprav, premalo resnosti, premalo res močne želje. Logarska in Boršt sta pač vendarle malo ukradla šov.

Čisto zares na koncu ni bilo nobenega dolgega nosu. Najbrž so se me končno prijele te vaše fore da je vsak ki se sploh spravi na kaj takega car. Hopla, saj  sem vedar petekel več kot maraton!