torek, 10. november 2009

Najbolj žalosten tek v življenju

Pričakovanja so bila velika in nerealna. Že na ljubljancu. Glavo je imel nekje v oblakih in slepe pege so ga uspavale v prijeten demež. Saj sicer bi opazil številke iz svojih razpredelnic, ki so mu ves čas govorile svoje, ga opozarjale, mu napovedovale neizogibno. Skoraj vsak dan je buljil v tiste celice, vpisoval rezultate in jih komentiral, vendar je komentiral otročje neresno, brez pomena. Številke je sam oblikoval tako, da so mu lahko sporočale svoja mnenja, sedaj ko so začela pa se za svarila ni menil. Jasno se vidi: pretečena dolžina v letošnjem letu je krajša kot pred dvemi leti, ko je prvič stopil v tekaške superge. S tem da je tisto leto začel šele konec prvega meseca, torej je imelo tekaško leto koraj mesec dni manj. In je prvih trinajst tednov hodil in tekel.

Razpredelnica ne laže. Vsi tisti strahovi o katerih je mnogokrat pisal so se uresničili takoj, ko se je nehal bati. Toliko prijetnih izgovorov se skriva, toliko samoprevar, toliko truda vloženega v vrnitev v mirovanje. Vse tako postopoma, nevidno, previdno. Zidak po zidak. Ni mu treba. Drugi tudi ne. Počitek je koristen. Daljši počitek je še bolj koristen. Dolgi teki nimajo pomena. Dolgčas mu je brez glasbe. Nikjer se ne dobi tapravih slušalk. Vroče je. Dež je. Obiski so. In iskanje potrditev za vse laži. Glej jih. Nič ne trenirajo, pa tečejo bolje kot ti kadarkoli. Recimo poročila na TF z ljubljanca: Po treh mesecih teka (treninga) sem odtekla svoj prvi polmaraton. Zadovoljna sem s časom (1:56:13), mislim, da je za začetnico in bivšo kadilko to odličen čas. Evo tri mesece. Lepo bo spal in počival tja do sredine februarja in potem malo potreniral za Radence. Kaj mu je treba trikrat tedensko rinit ven celo leto? In potem bere dalje in je cel kup samih takih, ki ne vlagajo prav nič truda pa jim vedno znova uspe. To ga malo žre. Potem ga žre, ker ga žre. Kdaj je postal tak cepec? Kaj ga brigajo drugi? Ali ne teče iz užitka? In če ga že brigajo drugi, kdaj je začel zganjati fovšarijo?? Ampak vseeno. Malo bo izpregel. Malo bo počival. Pa še malo bo počival. In še malo.

Vmes enkrat ima preblisk: zave se vsega skupaj, zave se nitk, ki se mu ovijajo okoli telesa in odločen je, da se ne bo dal. Nekaj treningov je nepričakovano dobrih. Na ljubljancu bi se rad vrnil vsaj na raven lanskega leta. Še nobene tekme letos ni tekel vsaj tako dobro kot lani… In je seveda flop. Ne toliko zaradi časa. Saj čas niti ni tako slab. Slabe volje je, ker vidi kako zelo je nazadoval. Takoj na začetku ga bolijo piščali, kar je jasen znak nepripravljenosti. V zaključku nima nobene energije. Ciljni iztek ga ne gane. Kakšna zoprna otopelost…

Na Sladkih6 se odpravi pripravljen. Vse je premislil. To bo odločilni tek – po njem se bo odločil za spremembo. Misel je namreč vabljiva: prenehati z tekom na tak način kot doslej. Z vsemi tistimi razpredelnicami, obsedenostjo z rednim treningom, s polarji, footpodi, tekmami in temi rečmi. Teči za zabavo – ko se ti teče, pač vstaneš s kavča in greš. Ko se ti ne pač ne. Nič ne veš koliko si pretekel, nič si ne zapisuješ in nič ne planiraš koliko še boš. En sam užitek… V znak dobre volje se napravi v staro uniformo: prve tekaške hlače, prva tekaška majica, prve tekaške superge. In se zažene. Lahkotno. Premišljuje o tem novem teku. Veseli se ga. Nič več odhajanja od doma, ko se mu ne da, nič več prelaganja opravkov ker »mora« iti tečt. Pa vendar… odkod mu potem nek čuden cmok v trebuhu? Kot da nekaj ni prav, tisti občutek, ki ga včasih opozarja da je kaj spregledal in se potem izkaže da je res. Ah, cmok kot cmok. Ga bo že minilo. Polovico sladkih je pretekel lahkotno. Po 8 krogov na uro, to bo na koncu naneslo ravno enak čas, kot lani. Morda na koncu stisne še tisti krogec za okroglih 50. To je torej to. Preobuje se iz starih superg, da ga ne bodo preveč ožulile. Posladka se in nadaljuje. Potem nenadoma ne gre več. Saj bi moral vedeti. Nobenega pametnega dolgega teka letos, saj ne more biti drugače. Ok, tole še stisne. Naj bo zadnjič malo trpljenja, odslej bo tako ali tako drugače. Iz kroga v krog je huje. Vmes nekaj krogov prehodi. Ne samo da ne bo ponovitve lanskega, še predlanskega bo težko ujel. Maraton bo dovolj. Zapre se vase in spet začne teči. Še nekaj krogov. Zadnji trije krogi se daljšajo in daljšajo. Vse skupaj ga čedalje bolj čudi. Presenečeno dela korak za korakom. Čudi se, kot bi to doživljal prvič. Saj za to vendar gre pri vsem skupaj ali ne? Da se premagaš, da daš vse od sebe. Da zmoreš navkljub pomanjkljivim treningom. Da se česa naučiš. Misli so čiste in slika je jasna. Teči za zabavo, ko se ti teče – predobro se pozna. Mine teden, dva, nazadnje mesec. In potem se mu tako ali tako ne bo dalo, ker ne bo zmogel. Ker ne bo užitka. Pa superge so nekje v tisti omari zunaj. Nobene zabave več. Nobenega teka. Potem se nasmehne. Oh saj res. Zabava je v tistem cepetanju, ko menca pred odhodom na tek in se potem vendarle določi in gre. Zabava je pred tisto točko ko se iz hoje požene v tek. Zabava je ko pride domov in pohiti k razpredelnici vpisat nove kilometre. Zabavno mu je opazovati kako se premakne kazalček na števcu kilometrov. Zabavno je odteči tek s prijateljem in iti potem na pivo. Cel kup zabave ga čaka…

Kasneje je zmeden. Vse je tako dobro premislil, vse se mu je tako dobro izšlo, sedaj pa spet ti novi zmedeni občutki. Pretekel je skoraj 45 kilometrov, kakšna nepredstavljiva razdalja. Kakšen užitek. V odločitvah je spet izvedel prekuc vreden cirkuškega saltomortale.

Malo ga je pa še strah. Če bi tekel malo bolje, bolj z lahkoto bi lahko bilo vse skupaj drugače. Lahko bi bil to najbolj žalosten tek v njegovem življenju. Pa še vedel ne bi…

14 komentarjev:

  1. Kot, da tvoji bralci bojkotirajo tale tvoj prispevek... v 10. urah nobenega komentarja ;) Saj pravzaprav ne veš, kaj bi napisal.
    Zato ti bom odgovorila samo na tisti prvi del... "trenirala sem tri mesece in tekla 1:56". Gotovo si imel kakšne sošolce v osnovni in srednji šoli, ki se niso nič učili in vedno pisali 5. Si jim ti verjel? No, jaz jim nisem :)
    Se vidimo v Palmanovi :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ah, najbrž da so moji bralci že malce naveličani tehle mojih jadajadanj. Pa še kmetija je na poptv.

    OdgovoriIzbriši
  3. Rado, prjatu. So prispevki, ki preprosto ne potrebujejo komentarjev. Ker so realno življenjska borba posameznika z življenjem.

    Pravzaprav lahko le strmimo in se zamislimo o naših, lastnih borbah. Kar pa je vsekakor vredno občudovanja!

    OdgovoriIzbriši
  4. Podpišem se pod to kar sta zapisala tako nana kot Piskec. Mimogrede Rado, tvoj vpis sem dvakrat prebral in zares nisem imel kaj pametnega pokomentirati. Meni zadostuje, da iz tvojih borb in iz borb ostalih bložanov potegnem pozitivno. Vem da zveni malo egoistično, a po drugi strani to pozitivo nekako tudi vračam. Vsaj upam.

    Zima nas bo poživila. Boš videl, da bo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Kmetija - kaj je to? Je pa ja bilo štepanje krogov po Sladkem Vrhu ziljonkrat bolj zanimivo.
    Predvsem pa zadnji stavek, verjetno lahko kar rečem, vseh tam prisotnih: I will be back, sicer ne kot Šwarci, ampak kot Wega, Loni, Nana, Piskec, Classix...

    OdgovoriIzbriši
  6. Nihče po mojem ni tak as, da bi bil sam sebi dovolj.
    Ti maš razpredelnice in štoparco, jaz imam pse, recimo. Saj je vseeno kaj.
    Ker takih, ki jih fotelj sam po sebi žuli, je malo. Pa tudi nisem čist ziher, če sem jim fovš...

    OdgovoriIzbriši
  7. Kar nekako bali smo se, kaj nam bo tokrat ušpiču. In izdih olajšanja je glasen. Tale naš Wega se bo boril še naprej. Mi pa z njim.

    OdgovoriIzbriši
  8. V bidstvu je takole reč res težko in včasih nerpotrebno komentirat. Sam se čedalje večkrat znajdem v situaciji, ko enostavno nimam česa dodati. Tokrat je tako na kvadrat. Wega (spet) izvaja svoj teater in če je bilo že kaj za komentl.rat smo to storili že sto2krat in stoprvič pač že malo najeda. Kakorkoli, morda bi pokomentirsl samo zaključek: strah, in to upravičen. Koliko takihle neumnost si bo še domislil in - kar je še huje, koliko si jih je že? Recimo da bi imel pač svoj dan in da bi raztural in jih res vsekal čez 50. Morda bi res začel uresničevati svoje zamisli o teku "ko se ti da". Kera katastrofa!
    Sicer pa - hvala vsem, da ste se oglasili. Saj ne da je mus, ampaK lepo vas je slišat.

    Wega

    OdgovoriIzbriši
  9. Se sicer nisem mislil oglasiti, je že vse povedano,a vendarle sem komaj sedaj opazil. V kašnem stanju si je vidno tudi iz tvojega rezultata 5:59:59. Alo, pa ti si ja imel idalno priliko,da odtečeš še en korg, pa nisi...

    OdgovoriIzbriši
  10. A, tule je bil pa nesporazum. Mislim da je prišlo na koncu do majčkene zmede. Kontrolor na cilju je namreč začel ustavljati tiste ki so prihajali na cilj češ da je že konec. Mislim da je celo menil, da ob zaključki 6:00:00 sploh ne smejo več čez registrator. No kakorkoli, semafor je kazal nekaj sekund več in vsi smo bili prepričani, da je Wega zadevo prečkal nekje ob 6:00:07. Šele ob uradnih rezultatih se je izkazalo da je 5:59:59.

    Ne glede na zgoraj napisano je pa res da je itak že pri 42. krogu študiral da še enega zaprmej ne gre več.

    OdgovoriIzbriši
  11. Rekel ti bom le to, da si bil boljši od mene in sem te iskerenob občudoval zadnji dve uri, ko sam nisem mogel več.
    Lani 60 km, letos 40 km. Toliko, kot sem jih zaslužil. Letos si bil boljši.
    Razy

    OdgovoriIzbriši
  12. Razy, thx, verjetno je že res na Sladkih6 vsak tekmuje bolj s sabo kot z drugimi. Toliko kot si jih zaslužil... tole je dobro povedano!

    OdgovoriIzbriši
  13. Ah, okrog tega nesporazuma pa nisem nič vedel. Dogovrojeno je pač bilo da z časom 5:59:59 še lahko nadaljuješ krog po natančno šestih urah pa ne več. Bo očitno drugo leto potreno biti malo bolj pozoren na to!!

    OdgovoriIzbriši
  14. Joj, saj ni bilo nič, da ne boš mislil. Za trenutek je bila manjša zmeda pa je Marjetka vse zrihtala, tako da ti za prihodnje leto ni treba nič skrbeti. Meni sploh tako ali drugače ni bilo še do enega kroga - če bi mi že bilo bi šel preverit uradni rezultat, tako pa sem bil samo vesel da je že konec...

    OdgovoriIzbriši