Zmeden.

Res nimam česa za napisat? Se zgolj izogibam? Mnja. Evo še sedajle mi ne steče. Kot bi bilo vse skup brez smisla. Kaj pa čem tule jokat pa stokat pa rame za zjokat iskat… Človek pride v eno tako stanje, ko mu je kao vse jasno, dejstva so dejstva, fakti so fakti. Tko je. Takle mamo. Nič obrobnega, nič nijans, enostavno črno-belo, nobenega smisla ni in kaj bi se sekirali, gnali, in matrali. Nekako tako, kot tisti naši najstniki, ko naenkrat ratajo tako zelo pametni, ko vse vejo, ko jim je vse jasno. In sem v enem takem alfa stanju, vse mi je jasno, vse vem, tako zelo sem pameten. Ko se v miselnem toku zatakne, zadevo elegantno obidem. Kaj bi z malenkostmi.

Saj je menda jasno, da letos vse skup ni vredno niti smrdljivih dingovih ledvičk? Vsak meni je to jasno. Niti ene tekme ni bilo, niti ene, ki bi bila boljša kot lani. Mali kraški 2:45 počasnejši, na Blaguško sploh šel nisem, Radenci slabe 4 minute, Blejska nočna dobre 3, ljubljanc pa kar osupljivih 13 minut zaostanka. Sladkih 6 namesto da bi šel čez lanskih (skoraj) 50 km, z muko naklepljem 5 km manj. Da o raznih Vršičih, izzivih, cooperjevih testih in podobnem raje ne govorimo. Skratka – leto 2009 bo za pozabit. Itak je vse skupaj jasno kot beli dan: za en klinc sem treniral, spet padam tja v eno lagodno v vatko zavito življenje. Pa ne gre za ugibanje, ne, črno na belem je: letos je bilo pretečenih kar 500 km manj kot lani. 500 km!! Sladkih6 za naslednjih 10 let! In če je že tako, potem najbrž niti nima smisla da bi se sploh gnal in sekiral in matral, iskal smisel, nijanse, menjal dejstva, premagoval fakte.preveč energije za nič. Nič.

Seveda me nekje od zadaj mora nekaj kljuvat. Človek se navadi. To so ti prekleti dolgi teki, ko imam preveč časa za razmišljat in potem kljuva. To so bili recimo tisti zadnji kilometri Sladkih6, ko ti ne preostane drugega, kot da spustiš v prve vrste tudi tiste neprijetne misli. Tiste, ki kazijo resnico in jasnost in vsevednost. Ne pašejo v mozaik in so zato nekje zadaj za rezervo. Ko recimo začneš premišljevat o povsem novih doživetjih meglenega in jeznega Kamniškega sedla, pa žgancev z Velike planine, ko se spomniš svojega prvega čisto tapravega prenočevanja v planinskem domu pred naskokom na Storžič, pa premaganih več kot 1600 m Grintovških padajočih dreves… Kakšno leto! Kakšna doživetja! Kakšno čudovi-. Bah, pa kaj, planine kot planine! Enega poštenega teka pa ne znaš spravit skupaj. Ok, ok, saj je res, na Triglav si res prišel ampak ko je pa bilo treba malo pomigat okrog Ciclja si pa scagal. Še dobro da sta te Rajko in Aleš zvlekla do cilja. Ti bi se, če bi bil sam, vsedel tja na tla in taki klical. 

Skratka buuu.

Čeprav – tisto glodanje in končni preobrat s Sladkih ne da miru. Kar neke mevle imam ves čas v riti. Za tole Palmanovo? Mnja, ne vem. Nekakšna mešanica tistega »pišmevuh vse mi je jasno« in »a se ne bi malo v roke vzel« skrajnosti. Najprej prevlada seveda tista – »ma ko jebe vse skup« varjanta. V Palmanovo se bom odpravil na izlet in tako tudi je. Prešerna družba na avtobusu, nič posebne vročice, gre pač za eno tako piko na i in druženje. Krasno vzdušje na štartu, tako sproščeno, italjansko. Kar gužva sicer. Do neto štarta rabim skoraj minuto. Palmanova je sila lepo mesto, zanimivo za tem svojim obzidjem, tako da za trenutek kar pozabim, da sem na tekmi ampak se ogledujem naokoli. Potem se reka zredči in zapustimo obzidje in začne se tek. In seveda klasika. Vse me nekaj boli, tolažim se, da morda zaradi prtehitrega štara, nakar pri oznaki dveh kilometrov pogruntam da sem štartal sila počasi. Navijačice so že na mestu. Tudi prav. Pomaham. Tretji, četrti km, tempo za krepko čez dve uri. Navijačice Cormi, 5rca in Mateja se zopet prilkažejo. En tak navijaški Copy/paste… ;) Še enkrat tudi prav. Pomaham. Nakar, evo jih spet pri sedmem, kar me malo predrami. Še malo prej imam namreč že vsega dosti. Spet me bolijo piščali in sopiham in smrkam in te reči. Ampak en hec za navijačice pa lahko izvedem, ne? Ker so res vztrajne in srčne. Ker doživljajo tek, ki bi ga raje same tekle. Izvedem en tak Wega šprint, kot v cilj, češ – sem mislil da smo že na cilju, ko sem navijačice zagledal… Potem mi je vse skup postalo že malo v zabavo: ob vsaki naslednji kilometerski oznaki sem izvedel mali pospešek, kot bi dobil eno brco v ta zadnjo. Saj tek je zabava, ne? In letos sploh, trdo delo tole letos pač že ni bilo. Na desetih km so postavili kontrolno točko s štoparico in sedaj se poženem v šprint še, da bi ujel okroglo uro. Sfalim za 2 sekundi. Malo kalkuliram – takle tempo znese na koncu nekje 6 minut čez 2 uri. Skratka še en flop – kar nekaj minut počasneje od lani. Potem pride dolgočasnejši del proge. Še vedno se igram s pospeševanji ob izteku kilometrov. Kmalu ugotovim, da mi gre vsakič hitreje, očitno sem se končno malo ogrel. Nekje na »ultimo kilometro« začnem študirat, da bi morda lahko ujel 2 uri. Akhm. Ne, sej ne morem. Ampak probam lahko? Brez veze. Zakaj brez veze, kaj te pa košta? Kaj pa zen tek pa to, kaj bi se pretegoval. Dobra stran mojega miselnega pregovarjanja je ta, da imam ponavadi že vse odločeno in tudi tokrat seveda že od začetka tečem vse bolj na škrge. V takem posebnem Wega-finiš stilu: tek s pogledom na uro in prstom na gumbu STOP.

Oh, čisto bez veze sem se matral. Sem imel še 11 sekund fore…